Odhajal sem tri ure po začetku dunajskega slavja v počastitev petindvajsetletnice samostojne in neodvisne slovenske države Republike Slovenije. Ravno so začeli plesati in vtis je bil, da je ostalo še nekaj ne najbolj sladkih briških češenj in slajšega češnjevega zavitka, po domače štrudla, sicer zrezanega na bolj tanke rezine, dober palec ali še malenkost manj, pa še češnjeve pite za razvajence. Promocija Brd pa je bil zelo uspešna in upati je, da bodo že prihodnje leto Brici s svojimi češnjami in vini osvojili Dunaj, ki domačih češenj nima, kot ne solate, in uvaža nekaj, kar pač dobi. Takoj pa sem slišal pripombo, da Brici nimajo dovolj svojih češenj za vse Dunajčane. Jih bodo pa še nasadili.
Dr. Andrej Rahten in Andrej Benedejčič, vse fotografije Marijan Zlobec
Slovenski veleposlanik na Dunaju dr. Andrej Rahten in veleposlanik Republike Slovenije pri OVSE Andrej Benedejčič sta vsak po svoje osvetlila Slovenijo bolj kot iz zgodovinske perspektive iz sedanjosti in njene privlačnosti, da ne rečem lepote, kar je bilo ob obeh straneh ogromnega portreta cesarja Franca Jožefa I. videti, kot da tudi on I feel Slovenia.
Veleposlanika z ženama
Sedanja razstava ob stoletnici cesarjeve smrti v Dvorni knjižnici namreč povsem zanemarja dejstvo, da je bil cesar parkrat tudi v Ljubljani, potoval v Pulj, Trst in Gorico, osebno poznal mnoge Slovence, česar naši zgodovinarji očitno ne omenjajo radi. Ko sem sicer zgodovinarju dr. Andreju Rahtenu omeni, da se cesar leta 1900, ko se je vračal iz Gorice na Dunaj v Ljubljani kljub množici zbranih Ljubljančanov na ljubljanskem kolodvoru ni želel pokazati in jih pozdraviti, nakar ga je napadel Slovenski narod, je Rahten preprosto komentiral, da so bili časopisi tedaj necenzurirani in so lahko napadli celo svojega cesarja. V nekem smislu ima celo prav. Napasti samega cesarja na prvi strani Slovenskega narod leta 1900 ni bil ravno mačji kašelj. A očitno “naš cesar” ni bil več naš.
Briških češenj ni zmanjkalo vsaj tri ure
Slovenske proslave so očitno v prostorih čvrste avstrijske tradicije, v Haus der Industrie, kamor je zgodovinsko spadala Slovenija ali tedaj Kranjska.
Polona Štekar Rahten
Jazz zasedba ali ansambel Big Banda Slovenske vojske, ki jo vodi Rudolf Strnad, pevec in dirigent, si ni preveč vzela k srcu, da so gosti najprej odšli na pršut in češnje; ob dobri glasbi namreč vsi pridejo “nazaj”.
Rudolf Strnad si je najbolj prizadeval, da bi ga prišli poslušat.
Sprejema se je udeležil tudi nekdanji avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr.Erwin Kubesch, ki ga je pozdravil dr. Andrej Rahten
Dr. Andrej Rahten je med drugim povedal, da je njegova žena Polona Štekar iz goriških Brd (iz znane vinogradniške družine pa ni pripomnil).
Andrej Benedejčič pa je bolj razmišljal o aktualnosti kot zgodovini
Večer je povezovala voditeljica SKICA Barbara Koželj Podlogar
Na sprejem je prišla tudi Eva Petič, ki se je pogovarjala z Barbaro Koželj Podlogar, voditeljico Slovenskega kulturno-informacijskega centra na Dunaju
Himni je zaigral Jazz ansambel Big Banda Slovenske vojske
Pršut pa je bil doma iz kmetije Belica v Medani
Pianistka Katja Sinkovič se z veleposlanikom in njegovo ženo Polono že dolgo pozna
Julija Golob in Maja Toš
Slovenska trdnjava, kot jo na Dunaju predstavljata dr. Karel Smolle in Anton Levstek, pa Gerry Jekl, ki se je gladko naučil slovensko, in Jan Ciglenečki
Dr. Andrej Rahten s svojimi dunajskimi prijatelji Slovenije
Dunajski visoki predstavniki
Pozdravit nas je prišel tudi črnogorski prijatelj, veleposlanik Ivan Milić (levo), ki je bil pred tem v Ljubljani.
Po proslavi je sledil ples
In potem že bolj v temi
Skupinsko fotografiranje članov slovenskega veleposlaništva na Dunaju
Marijan Zlobec