Maurice Ravel je kot operni skladatelj manj znan. Težko je kaj njegovega sploh kdaj videti na opernih odrih. V Scali so tokrat uprizorili dve njegovi enodejanki Španska ura in Otrok in čarovnije. Bil je prepričljiv uspeh in navdušenje občinstva večje kot po predstavi Straussovega Kavalirja z rožo, pa še Scala je bila na Ravelovem večeru bolj polna kot na Straussovem, česar ne bi pričakoval. Milančani težko vzdržijo dolge opere, pa še v nemščini. Če se predstava konča proti polnoči, ostanejo brez večerje in lahko zaužijejo ob šestih le priljubljeni aperitivo s kozarčkom penine ali vina ob prigrizku.
Sklepni kvintet vseh nastopajočih v Španski uri, foto Teatro alla Scala/Brescia/Amisano
Ravel je večji mojester, kot se ga pozna, čeprav v operi ni izumil ničesar bistvenega. V svojih operah kombinira melos iz same lokacije dogajanja, torej španski zvočni kolorit in pravljični.
Don Inigo Gomez ne more sam iz ure, v katero se je zagozdil
Ravel je dovtipen, humorist, situacijski komik, psiholog, ironik, manj kritik. Če so v življenju problemi, so si akterji krivi sami.
Kako v stensko uro skriti prvega ljubimca, ko na vrata trka že drugi
Brez kakšne globine, ki je je sicer tudi v drugih njegovih delih manj. Ima smisel za teatraličnost, a lahkotnejšega, tako rekoč neobveznega tipa.
Španska ura govori o urarju Torquemadeju, ki mora ob točno določeni uri naravnavati uro na mestni hiši, medtem pa njegova žena Concepcion veselo sprejema ljubčka, in to izmenično dva. A vse se zaplete, ko pride k urarju mulovodec Ramiro, da bi mu popravil njegovo uro, a ga urar, ker mora na magistrat, pusti samega z ženo Concepcion, medtem pa hitro pride najprej prvi ženinin ljubimec, gizdalin Gonzalvo, za njim pa še drugi, bankir don Inigo Gomez. V medsebojnem skrivanju in situacijah, v katerih se “nesrečna” žena komajda znajde, se na koncu med dvema odloči za naravnega, neizkušenega in spolno najkrepkejšega ter nadvse močnega Ramira. Enourna epizoda se spretno razvozla, tako da ni nihče nič kriv. Žena je bila najbolje (od možnih ljubimcev) na hitro potešena, ljubimca “v rezervi” sta kupila vsak svojo veliko stensko uro, sicer prevarani mož pa se je veselil nenadejanega biznisa.
Predstava v Scali je bila zasnovana teatralično, zelo spretno, iznajdljivo z vsemi zahtevnimi scenskimi podrobnostmi in preobrati, še posebej se je posrečilo izginotje obeh ljubimcev v svojih visokih stenskih urah, tako da ju Ramiro z lahkoto odnese v spalnico, seveda skupaj z obema ljubimcema v notranjosti, medtem ko se sam še ne zaveda, da bo on na koncu imel še žensko.
Opera iz leta 1911 je ohranila svojo pozicijo, a bolj v obrobju opernih repertoarjev. V Milanu jo je na oder postavil režiser in hkrati kostumograf Laurent Pelly, scenografijo pa sta zasnovali Caroline Ginet in Florence Evrard. Dinamičnost, dobra pevska in igralska zasedba, zelo spretno in sugestivno dirigentsko vodstvo Marca Minkowskega, so se združili v enotnem konceptu in njegovi uspešni realizaciji na način aktualnega opernega gledališča. Minkowski je vedel, da potrebuje samo francoske pevce, kar bi se moralo, roko na srce, dogajati tudi pri drugih operah, kjer so dikcije včasih zelo slabe. V situacijski komiki ni prostora za slabo dikcijo, ker bi vse hitro postalo smešno, ne pa komično.
Vsi pevci so bili dobri; spretna, koketna, čedna sopranistka Stephanie D’Oustrac kot Concepcion, tenorist Yann Beuron kot Gonzalve, kot kakšen plejbojček in umetnik hkrati, baritonist Jean-Luc Ballestra kot Ramiro, prenašalec ur brez ugovora in spraševanja, kaj se pravzaprav z njimi dogaja, basist Vincent le Texier kot don Inigo Gomez, še posebej igralsko spreten s svojo preveliko širino za uro, in basist Jean-Paul Fouchecourt kot urar Turquemada.
Minkowski ima že leta izjemno dirigentsko kondicijo; v vsako predstavo vloži ogromno energije in podobno zahteva tako od orkestra kot pevcev. Rezultat je potem jasen.
Druga Ravelova enodejanka, Otrok in čarovnije je povsem pravjična, pedagoška, poučna, moralična; na preizkušnjo postavlja jeznega in neubogljivega otroka, ki se upira mami in se noče učiti, še posebej pa ne dela domačih nalog in trga knjige, na koncu pa spozna, da je malo pogrešil. Srečen konec je kajpada logičen.
Navidez pridni otrok s svojo velikansko mamo ob prav tako magično veliki mizi
Predstava je bila povsem drugačna, a prav tako v svojem ambientu in sižeju, z drugo scenografinjo (Barbara de Limburg) ter skupnim režiserjem in oblikovalcem luči (Joel Adam). Ravel ima tu zbor in otroški zbor. Lirična fantazija v dveh slikah se s številnimi nastopajočimi živalmi pokaže skorajda kot basen, še posebej v odločilni sceni, ko otrok s povitjem ranjene noge veverice, ki jo je sam s kamenjem poškodoval, pa prikazovanjem podobe matere, pripelje do fantove preobrazbe v dobrega in pridnega učenca, ker ga je izučilo življenje oziroma narava; gozd in živali.
Taka operna kombinacije je bila za operne ljubitelje pravo poživilo, saj niti Scala teh enodejank nima na programu. Med mnogimi nastopajočimi je bila odlična mezzosopranistka Marianne Crebassa kot otrok. Podobno altistka Delphine Haidan kot mama in še v dveh drugih vlogah. Odlična je bila še koloraturna sopranistka Armelle Khourdoian kot vila, princesa in slavček.
Otrok spozna, da ima mama vedno prav
Marc Minkowski je v tem drugačnem Ravelovem glasbenem karakterju našel drugo barvitost in značilen postimpresionistični stil, ki se je že razvil in obogatil v zgoščenosti pravljične pastorale v drugi polovici opere, v človeškem ali počlovečenem gozdu, ki odločilno vpliva kot vzgojitelj neubogljivega šolarja. Tu je določena psihologija; gozd in živali lahko vplivajo, mama ne, ali pa zgolj od daleč.
Marijan Zlobec