Pravkar sem prišel iz Roga. Bil bi še tam, če se ne bi zgodaj zjutraj odpravljal na Dunaj, kjer bodo zvečer veliki glasbeni dogodki. Roga vsekakor ne smete zamuditi; je vse to, kar župan Zoran Janković ves čas ponavlja, le da ne ve, o kom v resnici govori. Namreč najlepše mesto na svetu se začne v Rogu. Končalo pa se bo z revolucijo.
Zunanjost že vabi in napoveduje notranjost.
Notranjost pa se začne na stopnišču.
Zagledate ga, če imate luč
Ali pa vsaj fleš.
Dokler ne vidiš vseh teh poslikanih zidov, ne veš, koliko nadarjenih ljudi mesto onemogoča.
Jih meče na cesto.
Jim onemogoča ne le ustvarjanje, ampak eksistenco na najnižji možni ravni.
O Rogu žal vem same žalostne stvari.
Kdo je bil prvi kriv ali prvi krivec?
Sam mislim, da tedanji kulturni minister Jožef Školč.
Ker ni sprejel pogojev ali zelo prijazne ponudbe družine, ki ji je bil Rog vrnjen v naravi.
Kot zakonitim nekdanjim lastnikom Tovarne koles Rog.
Njihova ponudba ali predlog je bil šest milijonov mark za ves kompleks z dobo odplačevanja dvajsetih let.
Minister Školč tega ni sprejel. Zakaj ne, ni pojasnil, jasno pa je, da bi z Rogom moral nekaj narediti, a ni vedel kaj.
Rog je bil tedaj še v sijajni kondiciji in prazen, šele zatem so prišli prvi umetniški stanovalci.
Nekaj let zatem se je začelo govoriti, da naj bi se Rog spremenil v igralnico, kot bi jo zasnoval tedanji direktor novogoriškega Hita Danilo Kovačič, ki je v Ljubljani resno iskal lokacijo.
Potem se je začela afera Hit, o kateri že veste vse.
Igralnice ni bilo in v Rogu so se le še bolj očitno začeli naseljevati razni domači in tuji umetniki brez strehe nad glavo.
Potem se je začelo govoriti prvič o hotelu in podzemnih parkiriščih. Iz tega ni bilo nič.
Aktualni problem skupnih umetniških akademij v Rogu je bil naslednji v verigi Rogove zgodovine. Dekan Akademije za glasbo Pavel Mihelčič je bil proti tej lokaciji, češ da je premajhna in ima premalo velikih prostorov za koncerte ali gledališke študentske predstave.
Problem ni bi razrešen in skupaj so iskali novo lokacijo ter jo končno našli – na Roški cesti, daleč od središča mesta.
Glasbeniki so postajali vse bolj obupani, saj se gradnja nikakor ni začela, iz zgodnjebaročnega Stiškega dvorca pa jih je Cerkev počasi začela naganjati, naj se izselijo.
Kako so na Akademiji za glasbo sedaj rešili svoj prostorski problem, ni predmet tega zapisa.
Rog ni bil očitno dober ali primeren za nikogar, razen za umetnike.
Zgradba je bila tovarna in potem zapuščena tovarna, nazadnje zatočišče za ustvarjanje umetnikov brez drugih ateljejev. Če vsi niso ravno umetniki, se tudi ne bi preveč sekiral, kaj šele problematiziral.
Zakaj mesto in država umetnikom ne zagotavljata ateljejev, da bi lahko ustvarjali in bogatili slovensko in mednarodno kulturo, v Ljubljani pa predvsem mesto kot celoto?
Zato ker so se šli vedno zgolj komercialne projekte, pa še to bolj v sanjah kot zares; spomnimo se dveh propadlih razpisov za ureditev Cukrarne.
Roga kot zaščitenega kulturnega spomenika v taki obliki očitno noče nihče, ker je zgradba neprimerna za karkoli sodobnega v smislu še enega komercialnega objekta, pa naj si pod tem pojmom predstavljamo kar hočemo.
Žopan MOL tega očitno še ni uvidel, še manj razumel, da je Rog postal tisto, ker ne bi, če bi bile stvari v mestu urejene, a sam ne bi ugibal, kaj naj bi Rog bil, ker mi je dovolj jasno, da je Rog s svojim spontanim umetniškim bivanjem in ustvarjanjem socializiral velik krog ljudi in okolja, izpričal kontinuiteto pobud in jih udejanjal brez podpore.
Nekajkrat sem malo podražil Igorja Laha, naj on kupi Rog za svojo umetniško zbirko. Njegov odgovor je bil jasen; Rog zame ni primerna zgradba, ker potrebujem dvorano z mnogo višjim stropom vsaj osrednjega razstaviščnega ali muzejskega prostora, to je najmanj dvanajstih metrov.
Kaj on sedaj načrtuje, prav tako ni predmet tega zapisa, se pa nekaj dogaja.
Župan Zoran Janković naj se iz svojih napadalnih pozicij umakne in preda Rog ter Cukrarno umetnikom za njihovo bivanje in ustvarjanje v obliki ateljejev kot tudi bivalnih prostorov.
Vse drugo je zabloda.
Iz katere župan ne more izziti kot zmagovalec, najmanj pa kot dober politik.
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec