Provincialni grebenček Uroša Lajovica

Na moj v bistvu zelo kratek zapis po predstavitvi nove sezone 2016/2017 Slovenske filharmonije in nekaj kritičnih opazk v njem se je vehementno odzval umetniški vodja orkestra Slovenske filharmonije dirigent Uroš Lajovic. Njegov komentar sem objavil pod svojim člankom, tako kot je to pravilo ob avtorskih tekstih in komentarjih nanje.

Uroš Lajovic, vse fotografije Marijan Zlobec

Tu sem vzel obliko novega članka, ker je treba marsikaj povedati, poleg tega pa je Lajovičev odgovor bil objavljen šele danes, ko so bralci prvotni tekst že prebrali in večinoma ne vedo za njegovo repliko. Zelo bode v oči Lajovičevo razmišljanje o slovenskosti Slovenske filharmonije.

“Na slovenskost Slovenske filharmonije se vedno bolj pozablja; naročanja novih del ne bo več”, sem zapisal v svojem članku.

Uroš Lajovic pa komentira:  “V čem je slovenskost SF? Vsekakor ne samo v tem, da ne naroča novih del – to bi, mimogrede, lahko počelo Društvo slovenskih skladateljev. Slovenskost je bolj v tem, da Filharmonija deluje v slovenskem kulturnem prostoru, da predstavlja “slovenskost” razumevanja in podajanja glasbe svojim poslušalcem, karkoli si že pod tem pojmom predstavljaš.”

Tako na kratko in preprosto, kot to počne Lajovic, se slovenskosti Slovenske filharmonije ne da odpraviti. Slovenska filharmonija je državni kulturni javni zavod, v celoti financiran od države. Njena prva dolžnost je negovanje, izvajanje in promoviranje slovenske ter mednarodne glasbene  literature in kulture na vseh ravneh, še posebej pa skrb za  sprotno predstavljanje izvirne ustvarjalnosti z domačimi in tujimi izvajalci, ki so tega poslanstva sposobni in to počno z umetniškim prepričanjem, da soustvarjajo pomemben vsakokratni dogodek, ki na koncu sestavlja glasbeno zgodovino, še posebej  slovenske glasbe in njenih izvajalcev vseh generacij. Slovenska filharmonija je s posebno skrbnostjo, vestnostjo in pozitivnim pristopom že k začetnemu študiju novih del dolžna izvajati slovenske kompozicije, jih naročati in pri tem sodelovati s skladatelji vseh generacij, dokler z njimi soustvarjalno in z osebno prisotnostjo ne pride do končnega rezultata, čim boljše prve izvedbe. Slovenski skladatelji so Lajovicu dovolj dobro znani, da bi z vsemi lahko vzpostavil soustvarjalni dialog, iz katerega bi izšli ali nastali izvajalski, programski in širši repertoarni (npr. snemanja) rezultati.

Tega je bilo še največ pod umetniškim vodstom dirigenta Georgea Pehlivaniana (spominjam se številnih izvedb slovenskih del na vseh gostovanjih na tujem in hkrati zelo toplega sprejema vseh izvedenih del), manj pri njegovem nasledniku Emmanuelu Villaumu, še manj pri  v Ljubljani pri SF samoučeči se ameriško – kanadski dirigentki, najmanj pa očitno sedaj pod Urošem Lajovicem, ki je do slovenske glasbe očitno najmanj naklonjen, je ne ceni in ne vidi razloga, da bi se z njo bog ve kako ukvarjal, kaj šele zagotovil tvorno sodelovanje z vsemi potencialnimi skladatelji, ki si želijio tako izvedb že napisanih kompozicij kot podporo pri ustvarjanju novih.

Težko si predstavljam slovenske založbe in slovenska gledališča, ki bi imela nenadoma tako mačehovski odnos do izvirne slovenske ustvarjalnosti, kot jo v tem trenutku kaže Slovenska filharmonija do slovenskih skladateljev.

Ko je dnevnik Delo leta 1991 ustanovil nagrado kresnik za najboljši slovenski roman, se je število napisanih romanov skokovito povečalo in že dvajset let presega število sto, torej je v času kresnika bilo napisanih in objavljenih nad dva tisoč petsto novih, najbolj sodobnih slovenskih romanov, kar je kulturno  bogastvo brez primerjave. Stokrat večji ustvarjalni in založniški dosežek kot je bil npr. v Cankarjevih časih. Podobno je z nagradami v poeziji, otroški literaturi, dramatiki…

Lajovic si očitno ustvarja razmere, v katerih bo na koncu obveljal za najbolj nazadnjaškega in provincialnega umetniškega vodjo Slovenske filharmonije, ki pa mu je po petindvajsetletnem pedagoškem delovanju na Dunaju očitno zrastel grebenček, od katerega pa slovenska glasbena kultura ne bo imela ničesar.

Ruskim, nemškim, češkim, skandinavskim, francoskih, avstrijskim, španskim, italijanskim, poljskim, madžarskim… orkestrom ni treba javno dopovedovati, kaj je njihova naloga pri promoviranju lastne nacionalne glasbe; to vedo že stoletja. Podobno je vedel Vaclav Talich, ko je leta 1908 ustanavljal Slovensko filharmonijo v Ljubljani.

Ogledalo, v katarega se Uroš Lajovic skuša sedaj pogledati, da bi v njem videl mene, ne pa sebe, kaže za aktualno slovensko glasbeno kulturo nevarno podobo.

Omenil sem usihanje števila abonentov, kar je posledica mnogih sprememb in dogajanj, ne samo v kulturi. A ljudje pridejo, če se jim obeta glasbeni dogodek. Poleg tega je treba za občinstvo nekaj narediti. Prvi pogoj je kvaliteta glasbenih in kulturnih dogodkov  z ljudem opaznim prizadevanjem ansamblov na odru, da ustvarjajo in sooblikujejo vrhunsko umetniško delo oziroma vrhunski koncert.

Zadnji odmev na prvo izvedbo dela Nine Šenk, poprej na izvedbe Vita
Žuraja, ki ga ima Lajovic za slabega skladatelja, čeprav ravno sedaj žanje svetovne uspehe, od Pariza in Buenos Airesa pa do vse Nemčije, kaže na dejstvo, da mora ravno Slovenska filharmonija najbolj podpirati slovenske skladatelje, tudi tiste seveda, ki so že pokojni in se zdi, kot da se je za njimi že izgubila vsakršna sled.

Npr. Jakob Jež je napisal štiri kantate, od katerih jih večina ni bila izvedenih že desetletja. Da ne omenim Blaža Arniča in njegove simfonije ter simfonične pesnitve, od katerih jih tri četrt nihče ne pozna niti ilustrativno… Tudi na Marjana Kozino se pozablja, pa Janeza Gregorca, čigar Žica je glasba  vredna izvajanja in poslušanja tudi brez koreografske postavitve baleta.

Nenaročanje novih del pomeni nestimulacijo in nezaupanje do ljudi z določenim imenom in priimkom, opusom, prepoznavnostjo, reputacijo, ne nazadnje velikim znanjem in sposobnostmi…Več pazljivosti bi veljalo pri mlajših, manj uveljavljenih, a je za to potrebno bolj poglobljeno sodelovanje, poročanje o napredku dela, skratka soustvarjalni odnos od začetka do konca ustvarjalnega procesa pa vse do prve izvedbe.

V preteklosti so bili že nekateri konflikti, zlasti med skladatelji, ki niso bili zadovoljni s študijem svojih del (Milan Stibilj, Uroš Rojko). Kako je mimogrede rečeno s Stibiljevim opusom ne vem, menda je prepovedal izvajanje svojih del?!

Darijan Božič, ki že dolgo ni več izvajan, je ob sprejemanju Kozinove nagrade na vprašanje, ali predstavlja sodobna slovenska glasbena produkcija pomemben del koncertnih programov? dejal:”Ne, saj se slovenska glasba sploh ne izvaja oz. redko. Nastaja v majhni sredini, zato je odzivnost publike slaba. Če pride v dvorano na koncert 200 poslušalcev, je že veliko. Država bi morala določene vsote denarja nameniti za izvedbo domače glasbe ne glede na to, ali bo finančno učinkovita ali ne.” Če bo izvajana na po dveh abonmajskih koncertih Slovenske filharmonije v Gallusovi dvorani CD pa jo  bo poslušalo dva  tisoč in še več ljudi.

Koliko slovenskih skladateljev pride zelo redko na program, kot Zvonimir Ciglič, Igor Štuhec, Marijan Gabrijelčič sploh ne več, celo Lucijan Marija Škerjanc ali Primož Ramovš vse manj…Kaj je napisal Alojz Srebotnjak ne ve več nihče. V novi sezoni bodo “iz zgodovine” vsaj Danilo Švara in Dane Škerl, pa  Anton Lajovic, Jurij Mihevec in Uroš Krek, kar je premalo.

V obeh glavnih abonmajih bosta izvedeni samo dve noviteti: še neznano delo Ivana Florjanca in Koncert za kvartet saksofonov št. 2 Milka Lazarja.

V oranžnem abonmaju bodo na programu štiri slovenska dela, v modrem pa le tri, skupaj sedem, medtem ko Lajovic trdi, da je “slovenskih kompozicij v filharmonični ponudbi (brez zborovskega dela) namreč trinajst, od tega dve praizvedbi.  V modrem abonmaju so tri slovenske skladbe, v oranžnem prav tako tri, v posebnem ciklu “Pogled naprej, pogled nazaj”, ki sem ga zasnoval prav zaradi slovenskih skladateljev, pa še ostalih sedem…”

Slovenski skladatelj je potisnjen v komaj opazen cikel, ne pa v glavni program. V oranžnem abonmaju so v resnici omenjena štiri dela: Danilo Švara, Istrski plesi, Anton Lajovic, Pesem jeseni,  Ivan Florjanc, novo delo, in Uroš Krek, Caro maestro.

V ciklu Pogled naprej, pogled nazaj je v resnici omenjenih šest del: tri Alojza Ajdiča, ker bo en koncert posvečen njemu, dva pa Janezu Matičiču. Ironija je, da tako velik skladatelj, kot je Janez Matičič, niti ob svoji devetdesetletnici s strani Slovenske filharmonije ni bil deležen nujne, potrebne, kulturne, predvsem pa umetniško in osebnostno pravične predstavitve. Na njegovem večeru na Slovenskih glasbenih dnevih je igral radijski orkester. V celoti je bil odličen koncert.

Ni neopazno, da bo sam Uroš Lajovic od svojih štirih koncertov sam dirigiral le tri slovenska dela: Jurija Mihevca, Antona Lajovica in Uroša Kreka, kar je več kot prepričljiva nepodpora sodobni slovenski glasbi in še manj živim slovenskim skladateljem, ki od Lajovica očitno v glavnih abonmajih, izvajanih v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nimajo nič.. To ni ne senzacionalizem in še manj zlonamernost, ampak resnica.

Lahko  bi naštel deset, petnajst skladateljev, ki v Lajovicu nimajo nikakršne podpore, kar bi si smel posledično razložiti, da v njegovih očeh nimajo nikakršne umetniške vrednosti.

Martina Batič in Uroš Lajovic

V Avstriji študira v povprečju po sto slovenskih študentov na študijsko leto, o čemer sem s poimensko analizo pisal v Nedelu že pred dvajsetimi leti, torej so medtem že diplomirali. Najhujša izkušnja je, da je zanje “domovina bleda mati.” Monika Bohinec, ki dela že svetovno operno kariero, na srečo nikoli ni študirala v Ljubljani.

Občinstvo, nasprotno, zelo dobro vidi, da je že petdeset let nenehno protežirana zgolj pianistka Dubravka Tomšič. Ona ni v svobodnem poklicu, ampak v pedagoškem. Koga je vzgojila in kako, če nihče ne nastopa niti s Slovensko filharmonijo?

Salzburški poletni festival je naročal nove opere in jih vsako leto izvaja, po eno, razen pred dvema letoma, ker Kurtag svoje naročene opere še ni dokončal, a so izvedli opero Gawain sodobnega skladatelja Harrisona Birtwistla. Podobno milanska Scala, ki je ob Expu takoj izvedla novo opero CO2 svojega  oz. italijanskega skladatelja Giorgia Battistellija…

Tuji orkestri imajo rezidenčne skladatelje, ki zanje pišejo svojo novo kompozicijo ali kompozicije in so za eno leto v celoti plačani. Ironija ali groteska je, da sta bila v zadnjem času dva taka rezidenčna skladatelja v Nemčiji Slovenca, to sta Nina Šenk in Vito Žuraj.

Marko Letonja v umetniških in vodstvenih razmerah v Slovenski filharmoniji očitno ne vidi več svojega delovanja, še posebej, ko se je porušil projekt prve izvedbe Gurrelieder v Sloveniji, sto let po nastanku tega monumentalnega Schoenbergovega dela iz leta 1913. Sicer pa lahko sam kaj pove. Za razliko od Lajovica on v tujini ni bil in ni pedagog, ampak samo dirigent in umetniški vodja.

Slovenska filharmonija je v evropskem horizontu zelo obroben orkester, komaj znan, kot sem enkrat že zapisal, po svoji kvaliteti  po osemdesetem mestu med svetovnimi orkestri. Gostovanj ali turnej v tujini skoraj ni več; Slovenske filharmonije očitno nihče ne pogreša, bojim se, da se to nepogrešanje počasi seli  v naš koncertni glasbeni prostor, kjer naj bi se, po Lajovicu, najprej in predvsem izražala in kazala slovenskost Slovenske filharmonije.

Marijan Zlobec