Bil sem na odprtju famozne osme razstave U3. Tokrat pod kustovstvom ali umetniškim vodstvom Borisa Groysa. Poslušal sem ga na odprtju ali nagovoru pred vhodom v Moderno galerijo. Tako kot pred njim Zdenko Badovinac, direktorico MG. Ko slišiš, da človek še ni obvladal kozmosa, se ti tovrstni misleci lahko samo zasmilijo. Človek absolutno nikoli ne bo obvladal vesolja ali kozmosa, zato bi pričakoval od umetnikov, ki vstopajo v dimenzijo nad Zemeljskega, popolnoma drugačen umetniški pristop. To je postavitev sebe v vesolje ali kozmos, ne pa na Zemljo in jokanje nad tem, da je kozmos zelo daleč, kaj šele, da bi ga lahko razumeli.
Zdenka Badovinac, Boris Groys in nova državna sekretarka na ministrstvu za kulturo Damjana Pečnik, vse fotografije Marijan Zlobec
Kustosa sedanje razstave nimam za bog ve kako niti razgledanega, niti učenega, niti kuratorja razstave v vsebinskem pomenu lastnega izbora naslova, to je Onkraj naše oble. Nekaj je čez zid, ne pa pod zidom.
IRWIN – Ljubljana, mešana tehnika, 2016, fotografija Jaka Babnik, matirana slika Miran Bratuš
Direktorica MG Zdenka Badovinac verjame vsemu, kar reče, misli in stori, čeprav delajo v njenem imenu v resnici drugi, kar pomeni, da tudi mislijo namesto nje.
Zdenka Badovinac je obljubila mednarodne razstave U 3
Pravzaprav jim ni treba veliko misliti, samo postavijo svoja dela najprej na eno razstavo v MSUM, potem pa jih kustos sedanje razstave “odkrije” in prenese v Moderno galerijo, pri čemer mu je pomagal z nasveti Igor Španjol.
Boris Groys pred Moderno galerijo
Boris Groys se je pokazal kot nekakšen “psevdo znanstvenik”, ki ne spoštuje bog ve koliko niti vesolja niti njegovih raziskav, še najmanj pa velikanskim problemov, kako se lahko kozmos sploh lahko reflektira v dosedanji dospelosti umetnosti, znanosti, tehnološkega razvoja in nasploh človeškega humanističnega ustroja, ki se je verjetno raziskovalno že iztrošil in mu niti največji teleskopi in sateliti, ki po vesolju potujejo v neznane daljave že petdeset let, ne bodo bog ve kako pomagali.
Množica pred Moderno galerijo
Marko Batista – Fluidni delci vulkanskega pepela, zvočna skulptura, 2016
Marko Batista – Fluidni delci…
Problem Moderne galerije je, da Zdenka Badovinac takoj “pade v nezavest”, čim se nekdo pojavi s svojimi referencami in misli, da je s tem doma tudi v sodobni slovenski umetnosti, še posebej, če mu bo sama pokazala, kaj je edino najboljše in bo on rad prosvetljen nad veliko slovensko sodobno umetnostjo prikimal in posledično ubogal.
Tanja Lažetić – Nebo nad menoj, fotografija, 2015
To, kar smo poslušali ob odprtju, je navadno besedičenje, po domače bi se reklo še mlatenje prazne slame, manj vljudno pa en sam blef.
Nina Koželj – Flow Job, plastika TPU, polivinil, ventilator, les, 2015
Dobro, za govorjenje kustosev, direktoric in kuratorjev umetniki niso ne krivi ne odgovorni, oni se podpisujejo pod svoja dela, ta pa so, kakršna so, če jih kdo hoče prepoznati kot Onkraj naše oble, bi lahko citiral Ivana Cankarja : Daleč je videl.
Goran Bertok – Obiskovalci, digitalni C -tisk, 2005
Koliko stvari na tej razstavi je kurator Groys prenesel iz poprejšnje razstave v MSUM, se lahko samo čudim. Namreč njegovi nekritičnosti in vseenosti. Najbolj pa, koliko “kozmosa” je videl v mnogih delih na svoji razstavi. Zaustavite se na primer pri ognjemetu Borisa Beje. Ste kdaj pomislili, ko ste ga gledali z Ljubljanskega gradu, da je to tema kozmosa v umetnosti? Podrobno pogledajte predavanje in fotografijo Jožeta Baršija Telesa/ na poti (1997 – 2016), pa ne boste odkrili le sublimnega v umetnosti, ampak “neskončni prostor kozmosa, ki je zaradi svojih dimenzij strašljiv in obenem privlačen.”
Uroš Potočnik – Delavca 2, akril na platnu, 2016
Ob gledanju obeh slik Uroša Potočnika Delavca in Delavca 2 je Groys takoj prepoznal balkanski kozmos, čeprav je veliko platno Delavca (2014) neposredni komentar znane slike Lomilca kamenja francoskega realističnega slikarja Gustava Courbeta. “Slika opozarja tudi na problematiko prikazovanja resničnosti, ki je v današnjem času mnogokrat zmanipulirana in medijsko skonstruirana.”
Lina Rica in Boštjan Čadež – Tekstom(l)at, animacija, 2014
S tem pa v bistvu žaljivosti do teme, ki si jo je sam izbral.
Lenka Đorojević
Če pa je to storil zavestno, dobrohotno in vljudnostno, potem pa se mi kaže kot nekakšen mežnar.
Lenka Đorojević in Matej Stupica – Nevromat, analogna intermedijska instalacija, 2014
Med projekti na razstavi jih je nekaj dobrih. Morda je najboljša ali najzanimivejša Lenka Đorojević skupaj z Matejem Stupico. Njun Nevromat se mi zdi kot ideja in realizacija ne nadaljevanje Lisztove pianistične šole, ampak njen razkroj v tehnološki smeri mehaničnega klavirja, kot ga je izumil že futurizem pred sto leti, danes pa očitno klavir ni le mrtev, ampak “na grmadi” kot skrajno mehanicistični inštrument, ki je s svojo magnetno močjo zasužnjil največje število ljudi, ki so se kdaj koli ali kadar koli ukvarjali z glasbo.
Liszt ni zmogel tako daleč videti, bi pa se danes, če bi to videl, kaj je ostalo od njegovega pianizma…
Poslušanje poezije po izboru s pritiskom na številko
Roman Uranjek predava o svojem projektu Truplo umetnosti pokojnega slikarja Kazimirja Maleviča
Roman Uranjek je največji pojem sodobne slovenske umetnosti; toliko kot govori on, ne zmore nihče, razen v glasbi Tomaž Domicelj. Uranjek je produkt tistega kolektivizma, ki briše in seveda skriva realne zmožnosti individualnega umetnika, kar je glavna pomanjkljivost ali pa prednost, če se spomnim, da ima vsaka medalja dva obraza, skupine IRWIN. To so v svetu opazili že pred dvajsetimi in več leti, pa so tedaj nastajala njihova najboljša dela. Tu ne bi omenjal svojih pogovorov z nekaterimi tujimi galeristi, ki so opustili sodelovanje… Moj pogovor je bil novinarske narave, a pustimo to.
Kazimir Malevič v vesolju posluša Romana Uranjeka
Dejstvo je, da ni vse, kar narediš ali si že naredil nenadoma pravšnje za kuratorjevo temo. Fotografija z vstavljenim Plečnikovim parlamentom ali Katedralo slovenske svobode v Tivoliju, namesto MGLC, nima nobene zveze z vesoljem, je pa slikovita ilustracija, da Ljubljani manjka ravno to, to je postavitev Parlamenta, o čemer sem pisal prvič že pred petindvajsetimi leti, le da sem predlagal lokacijo bliže mestu, to je na mestu zastarelega kopališča Ilirija in rekreativnega nogometnega igrišča z nekakšnimi pritličnimi bolj podrtijami kot zgradbami zraven.
Nad truplom Kazimirja Maleviča je slika Črni kvadrat, ob njem pa stoji vaza pravih dišečih lilij
Seveda bi bil v parlamentu muzej slovenske umetnosti dvajsetega stoletja, česar iz fotografije IRWIN ni razvidno, tako kot ni razvidna prava ali resnična dimenzija Plečnikovih načrtov iz leta 1947, to je sto dvajset metrov visoka stožčasta kupola in petdeset metrov široka ali dolga zgradba, nad čimer se je takrat, ko je Plečnik te načrte risal, ustrašil Edvard Kardelj, češ kaj bodo rekli (Tito) v Beogradu, če bo Ljubljana imela veliko mogočnejši parlament kot je v Beogradu Zvezna skupščina.
Zelo pazljivo posluša
Kazimir Malevič na mrtvaškem odru doma 16. maja 1935, foto iz monografij
Še vedno mislim, da je postavitev Parlamenta nujna. Do nje bo prišlo, ko bo slovenski narod dovolj zdrav in ko se sam sebe ne bo več bal. In kdaj bo to? Ko bodo vsi slovenski lopovi, ki so pokradli milijarde spregledali, kaj so delali ves čas, še bolj pa, (ker oni zlepa ne bodo česar koli “spregledali”), ko bo ustroj družbe dosegel tak razvoj in razmere, da bo to, namreč lopovščine, onemogočeno. Takrat pa bi morda postala celo aktualna tema U3 pod sedanjim naslovom.
Arsenij Žiljajev – Jurij 1, fragment zibelke človeštva, pozlačeno truplo kozmonavta Jurija Gagarina
Dunja Zupančič
Gledanje leže v stropno projekcijo Saše Sedlačka
Sašo Sedlaček – Nebo v ruševinah, video animacija, 2016
Sašo Sedlaček je v bistvu dobro ali likovno aktualno in sodobno izrazil temo U3 s svojim Nebom v ruševinah kot stropno video projekcijo, iz katare se lepo vidijo vesoljske smeti.
Dunja Zupančič, Miha Turšič in Dragan Živadinov – Aktuator:: MG, umetniški satelit, 2016
Elektronski del Aktuatorja
Dragan Živadinov, Dunja Zupančič in Miha Turšič vse fotografije Marijan Zlobec
BridA/Sendi Mango, Jurij Pavlica, Zom Kerševan – Trackeds Houston, projekcija, računalniška animacija na digitalni fotografiji, 2014
Jasmina Cibic
Jasmina Cibic – Paviljon, video, 2015
Jasmina Cibic ni naredila nič takega, kar bi se navezovalo na dano temo U3. Njen video Paviljon predstavlja eksperimentalne dokumentarne gibljive slike, s katerimi poizkuša rekonstruirati podobo paviljona Kraljevine Jugoslavije, zgrajenega leta 1929 za Svetovno razstavo v Barceloni.
Vadim Fiškin
Vadim Fiškin ima s svojim foteljem zanimivo idejo združevanja ambienta, namestitve posameznika, njegove izbire videa, zraka, barv, zvoka…, vse le spritiskom na ustrezen gumb. Ko to storiš, Izbereš dan, kot se imenuje njegov projekt.
Vadim Fiškin – Izberi svoj dan, fotelj, gumbi, reflektorji, projektor, video predvajalnik, zvok, ventilator, sušilec za lase, 2005. V fotelju sedi fotograf Goran Bertok.
Slikar Aleksij Kobal, eden redkih umetnikov na odprtju, ki ni zastopan na razstavi, ob sliki Arsenija Žiljajeva
Arsenij Žiljajev – Ciolkovski, Drugi prihod, mešana tehnika, 2015 – 2016
Boris Beja – Še en večer, prostorska postavitev, video, 2014
Marjetica Potrč – Ruralne prakse, prihodnje strategije, 2007
Marjetica Potrč se na razstavi na temo kozmosa ni znašla po pomoti, ampak po globokem premisleku odločujočih.
Marjetica Potrč – Ruralne prakse
Staš Kleindienst – Iz cikla Dekade, 2013/2014
Slikar Staš Kleindienst ima na razstavi kar šest slik, s čimer bi se dalo pomisliti, da je najbolj opazen slovenski slikar sodobnosti, še posebej na zahtevano temo kozmosa. Predstavitveni tekst govori o nečem povsem drugačnem: “Prva dekada govori o vojaških intervencijah in družbeni stratifikaciji, Druga dekada o gospodarski krizi in ukinjanju javnih prostorov, Tretja dekada o nezmožnosti iztrekanja kolektivnih političnih izjav, ker končajo na medijskem smetišču včerajšnjih novic.”
Staš Kleindienst – Spomenik svobodnemu svetu, alkid na platnu, 2014
Keti Čuhrov – Občestvo , HD video, 2016
Keti Čuhrov – Ljubezenski stroji, HD video, 2013
Sergej Kapus – Futur anterieur II, Ne – Da, akril na platnu, 2015
Slikar Sergej Kapus se je hitro “transformiral” in poiskal v svoji slikarski poetiki nekaj “kozmičnega”.
Sergej Kapus – Ne – Da
Chang Tsong – Zung, Jeffrey Shaw, Peng Lin – Konfucijevo telo, video na treh projekcijah, 2012
Marko in Marika Pogačnik – Preobrazba kaosa v kozmos in obratno, prostorska postavitev, 2016
Maja Hodošček – Ako se sjećate, uvijek sam govorio o budućnosti, HD video, 2013
Maja Hodošček v svojem videu bolj misli na predsednika Tita kot na kozmos ali Onkraj naše oble.
Vrt yaji – Umetnost pod nebeškim svodom, video Zgodba o kamnu
Vrt yaji – Zgodba o kamnu
Kaj nam povesta Vrt yaji in Zgodba o kamnu v kontekstu kozmosa kurator Boris Groys gotovo dobro ve. Iz predstavitvenega teksta namreč tega ni zaznati.
Anton Vidokle – Komunistično revolucijo je povzročilo sonce, video, 2015
Katarina Petrović in Bojana Knežević – Femkanje, radio mapiranje neodvisne scene, instalacija, 2015
Javni poziv za udeležbo na U 3
V Moderni galeriji bomo naslednje poletje odprli 8. trienale sodobne umetnosti v Sloveniji – U3. Glavna tema Trienala sodobne umetnosti v Sloveniji 2016 bo kozmos. Kustos razstave bo Boris Groys, umetnostni kritik, teoretik medijev, kustos in filozof.
Vabimo vse umetnike iz Slovenije, ki bi želeli sodelovati na razstavi, naj nam pošljejo kratek predlog svojega dela; ta naj obsega:
– predstavitev zasnove projekta glede na razpisano temo,
– kratko biografijo,
– seznam najpomembnejših razstav in morebitnih drugih projektov ter osnovno bibliografijo,
– slikovno dokumentacijo svojega dela v zadnjih treh letih,
– kontaktni (elektronski) naslov in telefonsko številko.
Selektor se bo na podlagi predstavitev odločil, katere umetnike bo povabil na razstavo. Moderna galerija bo sodelovala pri realizaciji postavitve v okviru svojih zmožnosti, ne bo pa zagotavljala produkcije posamičnih del.
Predstavitve pošljite do 31. decembra 2015 na igor.spanjol@mg-lj.si ali na naslov: Moderna galerija, Windischerjeva 2, 1000 Ljubljana. Na kuverto napišite U3.
Zdenka Badovinac
“V naši kulturni imaginaciji deluje kozmos kot beseda za nevarnost končnega izumrtja vsega življenja na Zemlji, obenem pa tudi za najskrajnejše utopične težnje k vsesplošni harmoniji.
V času globalizacije smo se naučili, da smo odvisni od vsega, kar se zgodi kjerkoli na svetu – v političnem, gospodarskem in ekološkem smislu. Vendar Zemlja v vesolju ni izolirana. Odvisna je od procesov, ki potekajo v kozmičnem prostoru – od temne materije, valovanj in delcev, eksplozij zvezd in sesutij galaksij. Tudi usoda človeštva je odvisna od teh kozmičnih procesov, saj gredo vsa kozmična valovanja in vsi kozmični delci skozi človeška telesa. Ta odvisnost človeštva od kozmičnih dogodkov, ki jih ne moremo obvladovati ali pa so nam sploh neznani, je vir neke zelo sodobne tesnobe. Lahko bi rekli – kozmične tesnobe. Tesnobe zaradi tega, ker smo del kozmosa, a ga ne moremo nadzirati ali obvladovati. Ni naključje, da se današnja množična kultura tako obsesivno ukvarja z vizijami asteroidov, ki pridejo iz črnih globin vesolja in uničijo Zemljo, ali pa vesoljcev, ki se pojavijo iz kozmične črnine, da bi uničili človeško vrsto.
Boris Groys
Ta tesnoba ima tudi subtilnejše oblike. Kot primer lahko navedemo teorijo »prekletega deleža«, ki jo je razvil Georges Bataille. Po tej teoriji sonce nenehno pošilja na zemljo več energije, kot jo je zemlja z vsemi organizmi, ki živijo na njeni površini, sposobna absorbirati. Po vseh naporih, da bi energijo porabili za proizvodnjo dobrin in dvig življenjskega standarda prebivalstva, še vedno ostane neabsorbirani, neporabljeni višek sončne energije. In ta višek energije je neizogibno destruktiven – porabi se lahko zgolj v nasilju in vojni. Ali vsaj v ekstatičnih praznovanjih in seksualnih orgijah, ki kanalizirajo in absorbirajo ta preostanek energije. Tako človeško kulturo in politiko določajo kozmične energije – te pa nenehno prehajajo med redom in kaosom.
Zdenka Badovinac in dr. Mladen Dolar
Obenem se prostor vesolja predstavlja kot poslednja meja – kot poslednja možnost resničnih podvigov človeka. Od raziskovanja vesolja ni nobene neposredne koristi (razen morda vojaške); v tem pogledu je podobno romantičnemu idealu umetnosti in poezije. Pred in med rusko revolucijo so ruski avantgardni umetniki videli kozmos kot pravo mesto za komunistično družbo – onkraj vseh meja, ki ločujejo ljudi na zemlji. Tudi v mnogih ZF romanih in filmih lahko zasledimo to upanje, da bodo po stiku s kozmičnim prostorom postala kulturna in etnična ločevanja brezpredmetna. V našem času politike identitete deluje kozmos kot še poslednje obzorje univerzalizma – ne verskega ali ideološkega, ampak materialističnega univerzalizma. Kozmos ne združuje naših duš, ampak naša telesa, s tem ko jih vključuje v univerzalne materialne procese. A obenem doživljamo vesoljsko tehnologijo kot orodje nadzora in na koncu bližajoče se jedrske vojne.
Kot tema za razstavo kozmos tako ponuja veliko možnosti za umetniško raziskovanje. Povezava med umetniško in znanstveno domišljijo in zmožnostjo predstavljanja je najočitnejša. Potem so tu še analiza ZF kulture, pogledi na telesno nesmrtnost, kritika sodobne tehnologije itn.” (Iz objave v Javnem pozivu za udeležbo na U3).
Kdo je avtor vsebinske razlage “kozmosa” ni jasno, saj ni nihče podpisan, ne Boris Groys kot kustos razstave, ne Zdenka Badovinac kot direktorica Moderne galerije.
Boris Groys
Tekst je brez svoje identitete in udeležencem razpisa niti namanj ni bilo jasno, na koga naj se v tem “razlagalnem smislu” obrnejo oziroma kdo jim je vsebinski kažipot k dojemanju pojma kozmos.
Zelo zanimivo bi bilo izvedeti, za katerega modreca “v naši kulturni imaginaciji deluje kozmos kot beseda za nevarnost končnega izumrtja vsega življenja na Zemlji, obenem pa tudi za najskrajnejše utopične težnje k vsesplošni harmoniji.” To lahko napišejo samo kozmično nepismene ženske iz Moderne galerije.
Če pogledamo tekst iz razpisa in ga primerjamo z onim iz “končne ugotovitve”, potem je hitro opazno, da je nekdo samo podaljšal rep, prvo, zgoraj omenjeno oziroma citirano misel pa črtal, saj se mu je očitno zdela preveč butasta.
Tekstovni rep je morda dodal sam Groys:”Že Plečnikova arhitektura nakazuje željo po tem, da bi se našla povezava ne le s svetovno zgodovino, ampak tudi z mističnimi in mitskimi komponentami kozmičnega življenja, in to na povsem moderen način. Prav tako ne moremo spregledati dela Dragana Živadinova, ki se navezuje na projekt vesoljskega plovila Hermana Potočnika Noordunga, ali pa dela Marka Pogačnika, katerega pristop k materialnosti Zemlje in kozmosa ima bolj individualistično in intuitivno razsežnost. Nadalje so jasno opazne tudi navezave mnogih slovenskih umetnikov, vključno z umetniki mlajše generacije, na utopične vizije Maleviča in splošno zgodnje ruske avantgarde. Te vizije še danes sooblikuje številne slovenske umetniške prakse – še zlasti, kadar se nanjo nanašajo kritično, ironično ali absurdistično.”
Boris Groys se doslej ni identificiral pod noben tekst, še manj je utemeljil svoj izbor sodelujočih umetnikov na rastavi in njihovo delo analiziral z vidika njihove interpretacije teme kozmos, ki jo je sam izbral. Razen če sprejmemo zadnji odstavek kot njegovo konkretno analizo delčka razstave, kot jo je sam postavil.
“Utopične vizije Maleviča ” žal sam nisem opazil, sem pa zelo dobro opazil plonkanje, in to slabo, fotografije, ki prikazuje mrtvega Maleviča na katafalku v svojem stanovanju oziroma doma. Katera umetniška dela pokojnega slikarja so poleg Črnega kvadrata še na fotografiji, Roman Uranjek morda celo ve, a sam se je zaustavil zgolj pri enem.
Res pa je, da katalog še ni izšel!
Reakcija na nesprejetje na razstavo
Aleksander Drakulič – The Creators Project
Aleksander Drakulič – Futurism
Dodajam Drakuličev link:
http://thecreatorsproject.vice.com/en_uk/blog/energy-oscillations-frequency-op-art
Iz New Yorka se mi je javila multimedijska umetnica Eva Petrič. Povedala je, da se je prijavila za U3, in sicer z instalacijo z zvokom, a je bila odklonjena.
Eva Petrič na Dunaju
Koliko del je na razstavi U3 z letnico 2016, čeprav je bil rok prijave konec lanskega leta!?
Koliko umetnikov na razstavi je bilo izbranih, ne da bi se prijavili oziroma so jih zgolj preselili iz ene galerije (MSUM) v drugo (MG) z istimi deli?!
Marijan Zlobec