Slovenska filharmonija je pravkar predstavila novo koncertno sezono 2016/2017, ki bo obsegala kar osem programskih sklopov, med njimi oba tradicionalna abonmaja v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma: Oranžni in Modri.
Uroš Lajovic, vse fotografije Marijan Zlobec
Damjan Damjanovič je pohvalil vse, o notranji krizi in zlasti vsem proti njemu, ni rekel nič; ustanova je naravnost svetniška. Imajo to, česar si člani orkestra niso želeli, še manj zaslužili. Oni so tako rekoč “mezdni delavci”.
Umetniški vodja Slovenske filharmonije Uroš Lajovic je predstavil oba abonmaja: Oranžni bo v znamenju ali programu Juventus senectutis, s poudarkom na starostnih delih mnogih skladateljev, ki so ohranili ustvarjalnost vse do konca, kot Richartd Strauss, Sergej Prokofjev, Bela Bartok, Alban Berg, seveda Mozart, Dvorak, Mahler, Bruckner…V tem kontekstu je veliko prostora za že zelo znana dela, zelo malo pa za kaj drugega; med njimi bodo tri slovenske kompozicije: Danila Švare Istrski plesi, Antona Lajovica Pesem jeseni, simfonična lirska pesnitev, in Uroša Kreka Caro maestro za glas in orkester. Le ena bo slovenska noviteta Ivana Florjanca na temo Uroša Kreka Dober dan vam želim.
V Modrem abonmaju bo tematska vez Stravaganze. Med manj znanimi ali prvič pri nas izvajanimi deli naj omenimo skladatelje kot so Constantin Silvestri, Andre Previn, Ivan Fedele, Bernhard Romberg, Arturo Marquez, Reinhold Gliere, med slovenskimi avtorji Dane Škerl (Intrada za orkester), Jurij Mihevc (Vilinsko dete, uvertura) in noviteta Milka Lazarja Koncert za kvartet saksofonov št. 2.
Slovenska filharmonija bo tako na 16 abonmajskih koncertih krstila samo dve novi slovenski kompoziciji: Ivana Florjanca in Milka Lazarja. Na slovenskost Slovenske filharmonije se vedno bolj pozablja; naročanja novih del ne bo več, bo pa morda natečaj za nove kompozicije, za katerega pa bodo skladatelji morali ustvarjati iz lastnega žepa ali na svoj račun, se pravi brez omogočanja ustvarjanja ali preživetja med njim.
Damjan Damjanovič
V abonmajih imajo glavno vlogo dirigenti, ki so si večinoma sami izbrali svoj program in soliste, Ljubljana pa je njihov servis. In to se vleče že odkar je nehal biti umetniški vodja Marko Letonja leta 2003, ki ga SF ne vabi več, ali pa sam noče priti ?
Ljubljanska Akademija za glasbo je bolj ali manj nepotrebna, da ne rečem škodljiva ustanova za razvoj glasbe, saj iz njenih vrst ne nastopa nihče, razen pianistke Dubravke Tomšič. Imamo pa samo v Avstriji sto študentov glasbe, pa v ZDA, Belgiji, Angliji, Rusiji, Nemčiji, na Nizozemskem… Če je dospelost slovenskih glasbenikov tako nizka, kar posebej velja za klavir in violino, da ne zmorejo nastopiti niti s Slovensko filharmonijo, potem je nekaj hudo narobe – povsod.
Občinstvo to vidi že leta, zato število abonentov vztrajno upada, reakcij v nasprotno smer pa ni od nikoder. Nobene poteze, razen letos darilnih bonov, ki jih lahko kupite in podarite nekomu, ki bo šel na koncert in bon zamenjal za vstopnico.
Martina Batič in Uroš Lajovic
Vokalni abonma Zbora Slovenske filharmonije je pod umetniškim vodstvom Martine Batič programsko bogat; skupaj ponujajo kar 32 koncertov, šestnajst bo slovenskih novitet in spomnili se bodo štirih slovenskih jubilejev: Frana Gerbiča, Emila Adamiča, Marija Kogoja in Mateja Hubada. Naslov Vokalnega abonmaja je Poklon preteklosti – odpiranje za prihodnost.
Zbor Slovenske filharmonije je postal član Evropske mreže profesionalnih komornih zborov TENSO, v katero je vključenih le 20 zborov iz šestnajstih držav.
Matej Šarc je predstavil 18. Festival Slowind, ki ga bo oktobra programsko ali vsebinsko oblikoval Ivan Fedele, in 2. Filharmonični festival baročne glasbe 2017.
Trije bodo koncerti v ciklu Pogled nazaj – pogled naprej, na katerih bodo v ospredju skladatelji Alojz Ajdič, Johanna Doderer in Janez Matičič.
Malo bo gostovanj v tujini; zbora Slovenske filharmonije v Trstu, Perugi in Reggio Emiliji, pa v Rimu – Vatikanu v organizaciji slovenskega veleposlaništva pri Svetem sedežu.
Marijan Zlobec
2 odziva na “Slovenska filharmonija pred novo sezono”
Dragi Marjan!
Končno sem našel Tvojo stran in Ti moram takoj odgovoriti na nekaj očitkov v zvezi s predstavitvijo programa Slovenske filharmonije za sledečo sezono. Grem približno po vrsti:
1) “V abonmajih imajo glavno vlogo dirigenti, ki so si večinoma sami izbrali svoj program in soliste, Ljubljana pa je njihov servis.” To seveda ni res! Preden smo povabili dirigente k sodelovanju, je Filharmonija izdelala kompletne cikluse koncertov, tako “Juventus senectutis” kot “Stravagance”. Vsak od povabljenih dirigentov je lahko izbiral med ponujenimi programi, seveda pa je včasih moralo priti do kompromisov, tako kot vedno v življenju. Ponavljam: ni res, da je Ljubljana njihov servis – to so težki očitki, ki temeljijo na nepreverjenih podatkih!
2) “In to se vleče že odkar je nehal biti umetniški vodja Marko Letonja leta 2003, ki ga SF ne vabi več, ali pa sam noče priti ?” Na ta očitek sem Ti odgovoril že zgoraj in odgovora ne bom ponavljal; verjetno je to neka mantra, ki jo gojiš od l. 2003 naprej. Kar se tiče Marka Letonje: njega sem povabil k sodelovanju takoj, ko sem prišel v SF, vendar mi je odgovoril, da v SF ne želi dirigirati – zakaj, ga lahko povprašaš sam. Torej insinuiraš spet nekaj nepreverjenega (zelo vešče in zvito to svojo trditev oviješ z vprašajem).
3) “Na slovenskost Slovenske filharmonije se vedno bolj pozablja; naročanja novih del ne bo več” V čem je slovenskost SF? Vsekakor ne samo v tem, da ne naroča novih del – to bi, mimogrede, lahko počelo Društvo slovenskih skladateljev. Slovenskost je bolj v tem, da Filharmonija deluje v slovenskem kulturnem prostoru, da predstavlja “slovenskost” razumevanja in podajanja glasbe svojim poslušalcem, karkoli si že pod tem pojmom predstavljaš.
4) “bo pa morda natečaj za nove kompozicije, za katerega pa bodo skladatelji morali ustvarjati iz lastnega žepa ali na svoj račun, se pravi brez omogočanja ustvarjanja ali preživetja med njim.” Oprosti, vendar je to pisanje bolj pisanje kar tja v en dan: skladatelji naj bi ustvarjali “iz svojega žepa”: mislim, da bo bolje, če bodo ustvarjali iz svoje glave. “…ali na svoj račun”: tudi Ti sam ustvarjaš na svoj račun do trenutka, ko svoj izdelek prodaš – nakar spet živiš na svoj račun do naslednjega prodanega izdelka (pustimo ob strani pokojnino ali siceršnje zaposlitve sklada-teljev, ki so na ta način tudi nekako preskrbljeni). Sicer pa – seveda ustvarjajo skladatelji “na svoj račun”, komponirajo zato, ker je to njihov način izražanja in računajo na bodočo slavo, lastno, ne tujo. Zato ustvarjajo na svoj račun, poleg tega pa dobijo tudi honorar! “…brez omogočanja ustvarjanja ali preživetja med njim” (tega stavka sicer ne razumem povsem): nihče skladateljem ne brani, da bi ustvarjali, da bi komponirali kadarkoli!
5) “… je veliko prostora za že zelo znana dela, zelo malo pa za kaj drugega”. Če misliš s tem stavkom manj znana dela, Ti moram povedati, da bo letos na sporedu kar 17 skladb, ki v Ljubljani še niso bila izvedena. V modrem abonmaju bodo štiri, v oranžnem zato toliko več. Toliko manj znanih ali neznanih del v programih Slovenske filharmonije ni bilo še nikoli!
6) “med njimi bodo tri slovenske kompozicije” – bilo bi bolj pošteno od Tebe, če bi zapisal: “od trinajstih slovenskih kompozicij bodo v tem abonmaju izvedene tri”. Slovenskih kompozicij je v filharmonični ponudbi (brez zborovskega dela) namreč trinajst, od tega dve praizvedbi. V modrem abonmaju so tri slovenske skladbe, v oranžnem prav tako tri, v posebnem ciklu “Pogled naprej, pogled nazaj”, ki sem ga zasnoval prav zaradi slovenskih skladateljev, pa še ostalih sedem, Od trinajstih slovenskih del jih šest izvedejo tuji dirigenti, česar nisi opazil, ko si zapisal, da je Ljubljana zanje le servis.
Tvoja formulacija zveni bolj senzacionalistično: glej, samo tri slovenske skladbe bodo letos izvedene! Ostale sicer navedeš, vendar bolj mimogrede. V Tvojem pisanju zasledim kanček zlonamernosti.
V zvezi s stavkom Akademije za glasbo: spet škodoželjna zlonamernost, ker sam dobro veš, da teh sto študentov šele študira in da po končanem študiju ne bodo prav vsi solisti, temveč predvsem orkestrski glasbeniki. Pač pa med solisti lahko zaslediš ime Tine Žerdin, ki je naša dunajska študentka. Iz tega podatka mimogrede izvlečeš zaključek: “Občinstvo to vidi že leta, zato število abonentov vztrajno upada.” Pavšalni zaključek, ki s sto študenti glasbe v tujini nima nobene vzročne zveze.
In čisto na koncu pripomba o mezdnih delavcih: naši glasbeniki so prav tako mezdni delavci, kot si bil Ti, ko si bil še v službi. Za svojo plačo si moral nekaj narediti in njihova zadolžitev je igranje v orkestru. Če so zato oni in Ti z njimi mezdni delavci, pač so – to je le vprašanje poimenovanja. Jaz sam mislim, da niso.
Dragi Marjan! V rokah imaš strašno orožje, ki pa ga nekako prelahkotno vihtiš. Kot mnogi drugi se tudi Ti trudiš ustvariti v javnosti slabo atmosfero apriornega odpora proti Filharmoniji, pri čemer je opazen Tvoj pogled ex chatedra, pa tudi priokus zlonamernosti, ki jo prodajaš pod imenom kritičnosti. Ne dovoli, da bi mi ob Tvojem pisanju prihajal na misel latinski stavek Nomen est omen!
Lep pozdrav
Uroš Lajovic
Spoštovani g. Lajovic,
moram priznati, da sem globoko razočaran nad Vašo “obrambo” pred g. Zlobcem. Prepričan sem bil, da bo Slovenska filharmonija pod Vašim umetniškim vodstvom (znova) dala prednost slovenski glasbeni ustvarjalnosti in končno tudi večjemu številu mladih slovenskih poustvarjalcev, ki so vredni nastopa v elitnem slovenskem abonmajskem koncertnem ciklu.
Naj odgovorim na nekaj Vaših citatov:
“Na slovenskost Slovenske filharmonije se vedno bolj pozablja; naročanja novih del ne bo več” V čem je slovenskost SF? Vsekakor ne samo v tem, da ne naroča novih del – to bi, mimogrede, lahko počelo Društvo slovenskih skladateljev.”
Društvo slovenskih skladateljev to redno počne, ne more pa biti edini servis za naročanje in financiranje novih slovenskih glasbenih del. Vendar to očitno vse bolj postaja, saj niti Simfoniki RTV Slovenija, niti Slovenska filharmonija praktično ne naročata več novih del. Je pa vedno bolj prisotna neka praksa, da se uklanjamo bolj ali manj svetovno znanim poustvarjalcem, ki hočejo biti tudi komponisti in izvajamo njihova dela, ki marsikdaj ne dosegajo spodobnega umetniškega dometa.
“V zvezi s stavkom Akademije za glasbo: spet škodoželjna zlonamernost, ker sam dobro veš, da teh sto študentov šele študira in da po končanem študiju ne bodo prav vsi solisti, temveč predvsem orkestrski glasbeniki. Pač pa med solisti lahko zaslediš ime Tine Žerdin, ki je naša dunajska študentka.”
Samo eno tovrstno ime ne bo spremenilo dejstva, da (kot sem že prej omenil) mladi poustvarjalci praktično nimajo možnosti nastopanja v abonmaju SF. Pustimo študentske koncerte (kjer se, roko na srce, orkester večkrat ne pripravi ustrezno in igra le note, ne pa glasbe). Imamo ogromno sijajnih umetnikov, ki imajo umetniško vrednost mednarodnih razsežnosti. In seveda ostajajo v tujini, ker jih pri nas nekateri nekoč vrhunski umetniki še vedno ne spustijo zraven, ker se oklepajo svojega primata, ki to ni več.
Najbrž sem si s tem, ker sem si drznil “stegniti jezik” zaprl pot v Slovensko filharmonijo, dokler boste Vi umetniški vodja. A sem dovolj globoko prepričan, da je Vaša pot usmerjanja Slovenske filharmonije napačna in sem, če bo potrebno, to pripravljen povedati tudi javno.
S spoštovanjem,
doc. mag. Črt Sojar Voglar, skladatelj in profesor glasbe