Nina Šenk najboljša na koncertu

Ob koncu abonmajske koncertne sezone Slovenske filharmonije smo v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma nocoj poslušali ambiciozno kompozicijo slovenske skladateljice Nine Šenk. Njeno novo delo Quadrum za štiri tolkalce in orkester je bilo deležno največje pozornosti na koncertu, pa tudi največ priznanj, kar je za slovenske skladatelje bolj redkost kot pravilo.

Skladateljica Nina Šenk po koncertu, vse fotografije Marijan Zlobec

Vsekakor mora mlajša generacija naših skladateljev stremeti za tem, da njihove stvaritve ne bodo “mašilo” ali uvodna točka večera, ampak glavno delo, enakovredno vsem drugih ali ostalim, še raje boljše, izrazitejše, učinkovitejše, modernejše, sodobnejše in z napovedjo časov, ne le v katerem  umetniki živijo in ustvarjajo, ampak ki šele prihajajo.

Nina Šenk je neizmerno ambiciozna ženska, skladateljica, ki je nase opozorila še kot študentka; njeno vodilo bi lahko bilo uspeti za vsako ceno. To ni nič narobe, če pomislimo na glasbene scene v drugih žanrih in v mednarodnem kontekstu.

Klasična glasba ima žal manj občinstva; Slovenska filharmonija ga ne zna privabiti, niti mlajših, za katere bi bil lahko vstop brezplačen…

Nino Šenk vse te zunanje okoliščine ne zanimajo; pokaže to kar zna in v kar veruje. To pa v obeh “primerih” ni malo. Zna veliko, veruje pa še bolj. Njena samozavest je  osupljiva, da ne rečem nič kaj “slovenska”; bolj me spominja na Ivano Kobilco in njeno evropskost pred kakimi stotridesetimi leti.

Tokrat je napisala v nekem smislu koncert za veliki orkester in štiri tolkalce ter tri inštrumentalne polsoliste; trobentarja, flavtista in basklarinetista, ki so se v drugem delu kompozicije vrnili v orkester. Struktura njenega dela je dovolj členjena, razgibana, morda je manjša vsebinska zasedenost vseh godal, vsaj glede na njihovo maksimalno število.

Skladateljica vse štiri tolkalce – Darka Gorenca, Matevža Bajdeta, Barbaro Kresnik in Francija Krevha – dobro pozna in ni imela težav, saj je vedela, kaj vse znajo; znajo pa še več), s tem se aktualizira tolkalce kot koncertne soliste, kar je pred leti pokazal že skladatelj Alojz Ajdič s povsem drugačno fakturo svojega koncerta.

Šenkovo bolj zanimanjo zvočne  možnosti in kombinacije kot neka izpoved; morda je izpoved (še najbolj čustev), že stvar preteklosti, ali pa ne, kar se bo še pokazalo v svetu prihodnosti; realnem ali virtualnem. Šenk verjame v to, kar počne, in to je bistveno. Čemu bi si drugi delali “probleme” o tem, ali je v njeni kompoziciji dovolj glasbe ali je ni (dovolj). Glasje je dovolj, vprašanje pa je, kakšna je, kaj mi pomeni in pove.

Nino Šenk “okolje” ne zanima bog ve koliko; nima časa, sicer ne bi mogla ustvarjati. Ne oziraj se na pričakovanja drugih, če hočeš biti sam svoj, je njeno vodilo. In ima prav.

Njena kompozicija je dovolj težka, da se je moral gostujoči dirigent Ivan Repušić zelo potruditi, naštudirati vsak detajl, kar je vsem skupaj uspelo in naredilo na občinstvo nenavadno močan in z aplavzi dolg vtis.

Respighi, vsaj prva kompozicija, Ptice, pa tudi druga Rimski vodnjaki, je bil nekako “ilustrativen”, morda celo rahlo sladkoben, podobno Čajkovski s svojim Italijanskim capricciom op. 45, za katerega si je dirigent vzel premalo časa, da bi se  orkester po Respighiju vzpostavil in skoncentriral za nov začetek, tako da je bil vstop trobent negotov, podobno so bolj medlo vstopili še horni in kot tretji še pozavne s tubo. Zvočna opojnost se ni udejanila tako, kot bi bilo pričakovati. V nadaljevanju se je zvočna podoba popravila in dirigentova samozavestna interpretacija pripeljala koncert do efektnega konca.

Marijan Zlobec