Dunajska Državna opera je kot zadnjo svojo letošnjo premiero uprizorila slavno Puccinijevo opero Turandot. Takoj ko je bilo objavljeno, da jo bo dirigiral slavni mladi venezuelski dirigent Gustavo Dudamel, so bile hitro vse vstopnice razprodane. To je bil Dudamelov dirigentski debut na Dunaju v operi. Splošni vtis je, da Dudamel s svojim nastopom ni uspel.
Na koncu predstave, ki sem jo gledal, si ni upal priti sam pred zaveso in pokazati na orkester Dunajskih filharmonikov, kar je sicer utečena, da ne rečem obvezna praksa, s čimer bi izmeril svoj nastop in slišal odmev občinstva nanj kot dirigenta predstave. Ko se je namreč pojavil prvič med pevci pred zaveso, so že vpili proti njemu.
Lise Lindstrom (Turandot), Yusif Eyvazov (Kalaf), Anita Hartig (Liù), vse fotografije Wiener Staatsoper / Michael Pöhn
Tak odmev je na Dunaju redek, saj v glavnem nastopajo dirigenti, za katere velja večja operna reputacija, manjša individualna medijska prisotnost in posledično zvezdništvo, a večja dirigentska kilometrina, izkušnje in daljša operna kariera na svetovnih odrih. Šele potem medijski odmev.
Yusif Eyvazov kot Kalaf
Gustavo Dudamel teh izkušenj v operi nima toliko, čeprav je na primer že dirigiral v milanski Scali. Dudamel je prehitro uspel na način, ki očitno ni tako naraven, poglobljen, interpretacijsko zrel, suveren, močan, sugestiven in vseobvladljiv. Opero dirigira korektno, a v enostavnih kontrastih hrupno – tiho, brez prelivanja dinamik in emotivne vznesenosti v trenutkih, ki jih je imel Puccini v tej operi zelo rad. Dudamel ni interpret, ampak mahatelj.
Vtis opere v njenih umetniških realizacijah pravzaprav naredi le Liù, ki se je vseskozi zavedala svojega poraza spričo Kalafove ljubezni do Turandot in seveda svoje majhnosti v primerjavi s princeso. Zato je imela na koncu predstave edina velike ovacije, tako da jih za vse ostale ni bilo (več).
Lise Lindstrom (Turandot) in Yusif Eyvazov (Kalaf)
Lahko pa bi še dodal, da je tokratna predstava Turandot slaba tako po režijski kot scenski podobi, po nesmiselni mešani bolj evropski kot kitajski kostumografiji, s postavitvijo ljudstva kot nekakšnih aristokratov, ki sodelujejo pri obglavljanju kandidatov bolj sebi v zabavo kot doživljanje skupne usode v vendarle zgodovinskem času stare Kitajske in Prepovedanega mesta.
Anita Hartig (Liù)
Režija, scenografija in kostumografija švicarskega umetnika Marca Artura Marellija je slabši primer realizacije vseh možnosti, ki jih ta slavna opera nudi. Morda je bila domiselna rešitev s Kalafom kot Puccinijem, ki ustvarja opero zase, kot pisca in interpreta moške vloge, torej glavnega junaka hkrati. Od tod uvodna scena Kalafa pri klavirju med pisanjem opere, potem še pred drugim dejanjem, tretjim in na koncu, ko se zdi, da je Pucciniju – Kalafu vse uspelo. No, kot veste ni, saj Puccini opere ni dokončal in potemtakem ni mogel biti zadovoljen.
Lise Lindstrom (Turandot) in Anita Hartig (Liù)
Marelli si je zadal preveliko nalogo, polno prepletajočih se navzkrižnih podob, stilov, rešitev, tako da vsega ni možno sprejeti drugače kot nekakšno kitajsko burko. Kot pa veste, komične pretresljivosti ni.
Norbert Ernst (Pong), Gabriel Bermúdez (Ping), Carlos Osuna (Pang)
Celo Ping, Pang, Pong zganjajo nekakšen obešenjaški secirniški, čajniški, špiritasti obred ukvarjanja z glavo obglavljenca pred Kalafovo preizkušnjo odgovora na tri uganke. Kot da smo v veseli mrtvašnici, kjer se lahko zbijajo šale na račun vsakogar, ki je bil tako neumen, da je šel v spopad s princeso in v veselje drugih bil obglavljen.
Taka Turandot nikogar ne more prepričati. V vlogi Kalafa je nastopil sedaj že razvpiti tenorist Yusif Eyvazov, o katerem še pred dobrim letom in pol, največ dvema, ni vedel še nihče. Eyvazov je povprečen pevec z boljšimi višinami kot srednjimi legami, premalo kultiviran, rafiniran in celosten v videnju neke vloge, morda premalo junaški in možat v samozavedanju svoje dramske naloge, čeprav se po svoje ves čas trudi, da bi tak bil.
Lise Lindstrom kot Turandot
Turandot je bila dramska sopranistka Lise Lindstrom prav tako z glasom srednjega dometa, ves čas hladna, celo na koncu, ko se prebudi in v bistvu ne doživimo niti pravega odrskega preobrata in še manj katarze z nujno vznesenostjo. Njen nastop je bolj zunanji, a ta podoba zbledi, ker je ne spremlja zgodba princese kot ženske, ki mora nekoč vendarle popustiti pred pravim kandidatom. Puccini je tu zelo zahteven.
Lirska sopranistka Liu Anite Hartig je pokazala tavno to, kar smo pričakovali; doživljanje negotove usode ljubega, globino, sočutje, žrtvovanje, zvestobo do ljubega vse do tragične smrti, čeprav s samomorom. Svojo vlogo je gradila do edine pretresljivosti in doživetosti osebnostne identitete v vsej operi.
Heinz Zednik (Altoum) in Yusif Eyvazov (Kalaf)
Solidni so bili še ostali, ostareli tenorist Heinz Zednik kot cesar Altoum na vozičku, basist Dan Paul Dumitrescu kot Timur, baritonist Paolo Rumetz kot Mandarin, Norbert Ernst (Pong), Gabriel Bermúdez (Ping), Carlos Osuna (Pang).
Dunajski filharmoniki so igrali po Dudamelovih željah na črno-beli način. Podobno je pel zbor, kopt da bi iz vsega dogajanja želel narediti nekakšno družbeno karikaturo.
Mogoče pa je bila Marellijeva namera prav ta(ka).
Marijan Zlobec