Tito je avgusta 1944 skrivaj obiskal Rim


Kocbekova dejavnost v Rimu poleti leta 1944 prav gotovo še ni povsem ugotovljena, pojasnjena, dokumentirana, predstavljena in ovrednotena. Vtis je, da se slovenski zgodovinarji niso dovolj potrudili, se poglobili, pa tudi našli vse dokumente, ki v različnih oblikah omogočajo vpogled v ta zelo pomemben čas nastajanja nove Jugoslavije. Nekateri se sklicujejo na zaprtost tajnih arhivov v Vatikanu, drugi na odsotnost ali uničenje arhivov varnostnih služb, njihovo odtujenost ali arhiviranost v tujini, tretji na neznano usodo Kocbekovih dnevnikov ravno za ta del leta 1944, to je čas bivanja na Visu in zatem v Rimu. Vendar je še veliko gradiva, ki ni dovolj natančno niti pregledano niti opisano. Kocbek je prišel v Rim, ko je bil že osvobojen.

Rim index.jpeg

Osvoboditev Rima, foto it. Wikipedija.org

O Kocbekovem bivanju v Rimu po nalogu NKOJ smo na WP že napisali nekaj nadaljevanj. Nekatera gradiva in dokumente bo treba še poiskati, nekateri niso bili glede Kocbeka v celoti objavljeni, nekatera pisma so ali izgubljena ali lastniki nočejo objave ipd. Izhajajo nove knjige in pričevanja. Potreba po nepristranski predstavitvi časa med drugo svetovno vojno in po njej je vse večja.

Iz knjige dr. Jožeta Pirjevca Tito in tovariši je za našo temo pomemben sorazmerno kratek del, ki govori o Titovem bivanju v Drvarju in zatem pobegu na Vis… Pirjevec v Titovem kontekstu Kocbeka praktično ne omenja, kot da pesnika nikjer ni bilo. Zgodovinar Kocbeku tudi v celoti namenja izjemno majhen prostor in le omembe v kontekstih, ki za Kocbeka niso niti najmanj pomembni. Pirjevec v celoti zamolči Kocbekovo nalogo v Rimu oziroma pri Svetem sedežu z namenom srečanja s papežem Pijem XII. ter urejanjem odnosov med katoliško Cerkvijo in novo Jugoslavijo. Ker o tem ne govori, ne poveže Kocbekovega delovanja v Rimu s tistim, kar pa vendarle piše, to je Titov skrivni obisk Rima in Vatikana.

Tito 7dbcb0ccea76108f17d2ad4f0de6d6ee.jpg

Tito, Churchill in Eden v Londonu leta 1953, foto pinterest.com

Kocbek je iz Rima Tita ažurno informiral, kako poteka njegova naloga. O tem obstaja več pisem, pri čemer je urednik Osvobodilnih spisov I in II Peter Kovačič – Peršin verjetno pomotoma prezrl in seveda ni objavil vsaj dveh pisem na to temo. Zakaj je to spregledal ni znano, vsekakor Kocbek v pismu Titu 8. avgusta 1944 omenja poprejšnje pismo. Manjkajoče pismo ima datum 3. avgust 1944 in je v celoti ohranjeno. Deloma ga citira le zgodovinar dr. Matjaž Ambrožič na koncu svoje razprave Prvi stiki med novo Jugoslavijo in Svetim sedežem (Bogoslovni vestnik, 2006). Ambrožič citira še eno Kocbekovo pismo Titu, in sicer  2. oktobra 1944. Iz objav v Osvobodilnih spisih II je izpadlo  Kocbekovo pismo Titu 3. avgusta.

Dr. Jože Pirjevec je v svoji knjigi Tito in tovariši (2011) bolj orisal kot analiziral Titova  srečanja z vrhovnim poveljnikom anglo – ameriških čet za Sredozemlje, generalom  Henryjem M.  Willsonom, ameriškim  diplomatom Robertom Murphyjem, poveljnikom zavezniških čet v Italiji, generalom Haroldom Alexandrom in  britanskim premierom Winstonom Churchillom.

Tito se je še pred srečanjem s Churchillom v Neaplju 12. in 13. avgusta skrivaj odpravil v Rim 7. in 8. avgusta. Pirjevec piše, da se je Tito odpravil na “turistični obisk pred kratkim osvobojenega Rima.” Temu potovanju Pirjevec namenja le pol strani.

Rim 1 index.jpeg

“Kako nezaupljiv pa je bil (Tito) do Britancev, kaže že dejstvo, da tja ni šel z letalom, ki so mu ga ponujali, temveč z avtom, čeprav z njihovim oboroženim spremstvom. Pri tem je treba dodati, da se je še bolj kot britanske sabotaže bal ustaških in četniških emigrantov in nemških agentov, ki jih je v Rimu kar mrgolelo. Celo v baziliko sv. Petra je iz previdnosti hotel stopiti v spremstvu dveh telesnih stražarjev, oboroženih z “mašinkami”. Ker so se vatikanski uslužbenci, zadolženi za varnost, temu uprli, je prišlo do kompromisa. Spremljevalca sta pustila orožje zunaj, Tito pa je lahko obiskal grob svetega Petra s pištolo za pasom. Brez napetosti pa ni šlo: v baziliki ga je namreč prepoznal neki duhovnik in se mu približal, da mu razkaže njene znamenitosti. Takoj so ga odstranili. Kljub vsemu pa je maršal doživel v Rimu prijetno presenečenje: na Koloseju ga je namreč pozdravil velik napis:”Evviva Tito”. Ni pa mogel uživati dobrot italijanske kuhinje. V strahu, da ga ne bi zastrupili, se je v hotelu, kjer je bil nastanjen, izogibal pripravljeni hrani in je jedel večinoma  trdo kuhana jajca.” (Tito in tovariši, str. 172).

Rim 2.jpeg

Ta precej “kavbojski” opis Titovega dvodnevnega “turističnegsa” obiska Rima 7. in 8. avgusta 1944 nima nobene zveze s čim drugim, kar Tito ne bi počel “turistično”, ampak “službeno”.

 

Rim 3 images.jpeg

D. Matjaž Ambrožič v svoji razpravi Prvi stiki med novo Jugoslavijo in Svetim sedežem,  v njenem petem delu – Kocbek obveščevalec piše, kako je Kocbeka vznemirilo delovanje Kraljeve vojaške misije, ki je koncem junija 1944 odprla svojo pisarno v ulici Maria in Via. “Njena naloga je bila oskrbovanje in organiziranje jugoslovanskih državljanov v Rimu. Misijo so vodili oficirji: major Dabović, kapetan Mitrović in poročnik Vekoslav Bučar. Kocbek je sporočil Titu:”U priloženom načićete podatke o Kraljevskoj vojnoj misiji u Rimu, koja se pojavila pokraj Juna. Prilokom sadašnjeg sastanka sa dr. Šubašićem uredite likvidaciju te vojne misije, koja već sama oseča, da joj izmaču tla pod nogama i u tom smislu daje direktive svojim ljudima.” (Odlomek iz Kocbekovega pisma Titu 15. julija 1944). Ambrožič objavlja le štiri vrstice iz pisma v tipkopisu, ki obsega kar pet strani in pol.

Rim 5 images.jpeg

Ambrožič seže v svoji raziskavi dlje od Bojana Godeše in še bolj Inkreta, ko v nadaljevanju ugotavlja, da je Kocbeka v Rimu zanimal tudi “tisk in njegovo pisanje o Jugoslaviji in Trstu oziroma povojni usodi naših ozemelj v luči odnosov z Italijo. Spremljal je tudi notranjepolitični položaj v Italiji sami. Posebno ga je zanimalo Jugoslovansko poslaništvo pri Svetem sedežu in pobegli emigranti iz Slovenije ter sodelavci OF. Poleg dr. Kosa so za OF delali dr. Vinko Vrhunec, ki je imel stik z mons. Moscatellijem, ki je bil svetovalec kraljevega poslaništva in razdeljevalec denarja londonske vlade njenim eksponentom v domovini, ter Vera Miklič in njena hči Lenka Tepina.

Zaskrbljen je bil nad prihodnjo usodo Julijske krajine, Trsta, Primorske in Istre. O teh zadevah je poročal NKOJ in predlagal tudi nekatere ukrepe. Svetoval je, naj bi slovenske enote NOV ob dani priložnosti takoj zasedle Trst. Na to je opozoril zlasti Kardelja (v pismu iz Rima, 24. 7. 1944).” Peter Kovačič – Peršin je to pismo objavil v Osvobodilnih spisih II, str. 85 – 88).

Rim 6 images.jpeg

Tu pa pridemo sedaj do tistega, čemur Ambrožič pravi Kocbekova obveščevalna dejavnost. Kocbek je pisal Titu 3. avgusta 1944. To pismo je izpadlo iz Osvobodilnih spisov II. Kocbek med drugim pravi:” Mislim, da sam vam već u prvom pismu javio kako Trst postaje jedan od glavnih predmeta zakulisne političke borbe u Italiji. Sve italijanske partije razmatraju to pitanje, saveznički štabovi ga uključuju u svoje planove, a sada je postao poslednji spas slovenskih belogardista. Došli smo na sled opširnom planu, koji postavlja Trst slobodnim i neovisnim gradom pod zaštitom zapadnih saveznika i povezanim sa takozvanom srednjom Evropom. Taj plan širi se medju Austrijancima i Madjarima, a sa najvećom strašću od strane trščanskih nacionalista i primorske grupe slovenskih belogardejca (dr. Kralj), dok ostala grupa slovenskih belogardista nastupa u drugom, ali stvarno istom obliku /…/ na svaki način treba imati pred očima činjenicu, da domaća talijanska i čak svetska reakcija na sve načine nastoji, da dodje do iskrcavanja ili bilo kakvog savezničkog okupiranja Trsta i zaledja njegovog.”

Rim 7 images.jpeg

Kocbekovo pismo Titu je v Ambrožičevi razpravi citirano le delno, drugje pa sploh zamolčano. Ker ga v Osvobodilnih spisih II ni, ga objavljamo po odlomkih v Kocbekovem originalnem tipkopisu (po NUK, Rim, (32 + 4 priloge), MS 1421, Pisma, 9, Josip Broz Tito, 4, 1944).

Iz Pirjevčega zelo kratkega opisa Titovega skrivnega obiska Rima izpade, kot da se predsednik NKOJ ni srečal z nikomer, za katerega ali za katere je natanko vedel, da sestavljajo uradno misijo v Rimu na čelu z ministrom Edvardom Kocbekom.

Rim 8 images.jpeg

Če pogledamo datum Kocbekovega drugega pisma iz Rima Titu, se zdi logično, da ga je Tito prejel še pred 7. avgustom, ko se je skrivaj pripeljal iz Neaplja v Rim. Če bi šlo za zgolj “turistični obisk”,  bi se Tito prav gotovo vrnil v Neapelj še isti večer, tako pa je v Rimu prespal. Pri Pirjevcu omenjen obisk Vatikana in cerkve sv. Petra ni mogel trajati toliko časa, da bi s tem že lahko akomulirali dvodnevni “turistični obisk” Rima. Tito je natanko vedel, kam gre, h komu, s kom vse se bo srečal, kakšna bo vsebina pogovorov, kako potekajo pogovori Kocbeka z Vatikanu s Svetim sedežem, kaj se pripravlja tako v zavezniških kot drugih krogih, o čemer ga je Kocbek že v poprejšnjih dveh pismih obvestil. Tito je sumil, da se mora sestati v živo in izvedeti, kaj vse je dobro vedeti pred načrtovanim pogovorom s Churchillom v Neaplju. Tito je želel biti čim bolj informiran, to pa je lahko dosegel samo z osebnim stikom. Prat tako je Tito začutil alarmantni ton iz enega dela Kocbekovega pisma, ob katerem državnik njegovega velikega smisla in občutka za trenutni položaj ni mogel biti brezbrižen.

Rim 9 images.jpeg

Tu bi seveda prišli še kako prav Kocbekovi dnevniki, če bi jih našli.

Iz Kocbekovega pisma kajpada ni razvidno, da bi si minister NKOJ upal Tita osebno povabiti v Rim, saj je bil že on sam v večnem mestu s svojo nalogo, ki se je, kot piše Kocbek, vedno bolj širila, sodobni slovenski zgodovinarji pa v tem vidijo “obveščevalno dejavnost”. Jasno je, da bo dober minister poročal predsedniku svoje vlade o vsem, kar je za delo vlade in nove države Jugoslavije pomembno, ne glede na “obveščevalni” karakter. Kocbek se je zavedal svojega izjemnega  položaja in je zato v pismih 15. julija in 3. avgusta bil kar se da odkrit in natančen. Iz naslednjega, tretjega pisma Titu 8. avgusta pa ni povsem natančno razbrati, ali ga je Kocbek odposlal ali enostavno Titu vročil drugega dne njegovega obiska Rima. Piše sicer, da ga prinaša sekretar dr. M. Koršič. Ni pa nujno, da se je to tudi zgodilo. O tem zgodovinarji ne pišejo, saj ne soočijo možnosti srečanja Tita s Kocbekom v Rimu. Zaenkrat dokazov za to ni. Koršič v svojih spominih v tipkopisu ne poroča, ali je pismo sam izročil Titu.

Rim 10 images.jpeg

“Maršalu Jugoslavije, drugu pretsedniku N.K. O. J.

Poštovani druže pretsedniće.

Najprvo Vam moram žalibog javiti, da je moje zdravstveno stanje postalo mnogo kritičnije, nego sam se to pretstavljao, kad sam dan posle dolaska u Rim ostao u krevetu. Gripu i išijas sam preboleo nakon tedan dana i već, ustao, ali odmah opet legao, jer se pojavila reumatična upala zglobova u stopalama i kolenima, a na kraju čak u mišićima prsnog koša. Tako već treći tjedan ležim sa povišanom temperaturom i neprijatnim bolovima. Lečnik me leči raznim injekcijama i pilulama, tako da se neprestano znojim, ali infekcija još uvjek traje. Teško je proricati: bolest može najednom prestati ili se vući još dalje kao kronično subakutno stanje, kojemu sam po prirodi sklon, iako ga sve godine partizanstva nisam osetio. Moji drugovi iz pratnje odlično se brinu za mene i pomažu mi u svemu. Eto, to je neobićan okvir, u kojem mogu tek polagano razvijati svoj posao. Hoću da Vam o tome sada napišem kratak izveštaj.”

Rim 11.jpeg

Kocbek je v prvem ali uvodnem delu pisma zelo intimen, bi lahko rekli, nenavadno in s posluhom, ki ga je prav tako pričakoval od naslovnika, torej predsednika NOKJ Tita. Ta zaupljivi ton je redko opazen v državniških krogih, kar pomeni, da je Kocbek v Titu videl človeka naravne občutljivosti in razumevajočega politika, ki ga v trenutkih bolezni ne bi vznemirjal ali počel kar koli drugega, kar ne bi bilo v prid bolnikovemu težkemu položaju v tujini. Kocbek je bil vsekakor zelo napet, zavedal se je, da pade vsa odgovornost nanj, da bo vse to ostalo v zgodovini in da je morda celo od njega v celoti odvisno, kakšen bo položaj jugoslovanske Cerkve v novi državi, o kateri ni niti najmanj dvomil, da bo nastala in da bo partizansko osvobodilno gibanje zmagalo.

(se  nadaljuje)

Marijan Zlobec

.

 

 

 


Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja

%d bloggers like this: