Titovo pismo Kocbeku vse do danes cenzurirano

Nekaj tekstov ob izidu Kocbekovih Dnevnikov iz let 1944 in 1945 v Zbranih delih slovenskih pesnikov in pisateljev 16, ki smo jih objavili tu, vzbuja veliko zanimanje bralcev. Kako tudi ne, saj gre za pomembna leta (tu so sicer objavljeni še dnevniki iz let 1936, 1937 ter 1940 v prvem delu iste knjige) v oblikovanju nove Jugoslavije, v Kocbekovem življenju pa za najpomembnejše obdobje, ko je še bil na pomembnih položajih v samem političnem vodstvu.

Edvard Kocbek

Slovenski zgodovinarji so vsekakor premalo pozornosti namenili celotnemu dogajanju v poletnih mesecih leta 1944, potem ko se je  vodstvo NKOJ iz Drvarja preselilo na Vis, od koder pa je Kocbek odpotoval v Rim, Tito pa po uspešnem dogovoru s Šubašićem na Visu, srečanjem s Churchilom v Neaplju in Stalinom v Moskvi pravzaprav že dosegel odločilno zmago.

Največji problem je natančnost ali nenatančnost obravnave Titovega pisma Kocbeku kot odgovor na Memorandum, ki ga je naš pesnik napisal za papeža Pija XII. kot stališče NKOJ o bodočih odnosih med Jugoslavijo in Svetim sedežem. Kocbek je pisal tako kot je sam videl pravni odnos, si ga predstavljal in kajpada najbolj želel, to je, da bi se pravni položaj Cerkve v Jugoslaviji ne spremenil v primerjavi z dotedanjim (1944).

Titovo pismo je objavil že urednik Kocbekovih Osvobodilnih spisov Peter Kovačič – Peršin leta 1993, a le v opombah pod črto, saj pismo ni bilo Kocbekov spis. Andrej Inkret ga v svoji knjigi o Kocbeku In stoletje bo zardelo ni omenil, potem pa zgodovinarja Bojan Godeša in Matjaž Ambrožič v svojih razpravah; Godeša skrajšano, Ambrožič pa po “poudarkih”. Problem je, da sta Tita cenzurirala oziroma povzela tako, kot jima je bilo všeč.

Matjaž Ambrožič v svoji razpravi piše:”Titovo pismo je  bilo pravzaprav partijska zamisel reševanja odnosov s katoliško Cerkvijo v povojni Jugoslaviji. Pomenilo je tudi konec prizadevanj, da bi Kocbek obiskal Sveti sedež kot uradni predstavnik NKOJ, zato tudi zasebni obisk pri papežu ni imel več političnega pomena…”

Edvard Kardelj

Do ponovnega Kocbekovega obiska Vatikana “s pismenim pooblastilom NKOJ” potem ni več bilo, saj ga je formalno preprečil Kardelj. V pismu CK KPS je Kardelj 1. oktobra 1944 zapisal: “Kocbek vam je napisal obširno poročilo o svojem bivanju v Rimu in ga pokazal kot pozitivno dejstvo. Objasnite vi tistim, ki se jih tiče, da je Kocbekovo gledanje naivno in da je v resnici vatikanska reakcija še enkrat pokazala svoj pravi obraz. Pozitivnega je v celi stvari le toliko, da bomo  mi lahko jutri Vatikanu in vsej katoliški hierarhiji pri nas, ko bo skušala utrditi svoje pozicije, rekli:prepozno, poslali smo vam Kocbeka, ko je bil še čas, zdaj pa je prepozno.” (Ambrožičev citat po Godeši, ta po Izvori za istoriju SKJ. Dokumenti centralnih organa KPJ, NOR i revolucija (1941 – 1945), knjiga XX/21).

Če pogledamo čisti začetek (priprav) na Kocbekov odhod v Rim, pa lahko preberemo: “…Sklenjeno je bilo, da ta poskus tvegam jaz kot član NKOJ individualno, brez kolektivnega pooblastila, vendar z znanjem in odobrenjem celotnega NKOJ. Sklenjeno je tudi bilo, da v vseh razgovorih nastopim obenem kot predstavnik katoličanov v NKOJ in še prav posebej kot zastopnik slovenskih katoličanov v Osvobodilni fronti.” (citat po Godeši iz Kocbekovih Osvobodilnih spisov).

Stalin

Kako je možno, da Tito in Kardelj ter ves NKOJ niso vedeli, da je za tako strog protokol, kot vlada v Vatikanu, preprosto treba imeti kakšen papir, dokument, uradno priporočilo za sprejem pri papežu z vso predmetno vsebino? Kocbek namreč v Vatikanu ni imel ničesar. Verjetno je bila to bolj taktika, tako kot Kocbekov Memorandum z vednostjo in s popravki samega Tita. Obstajajo tri verzije Memoranduma ali Spomenice: najprej hrvaška in takoj zatem italijanska, ki je bila na Sveti sedež vročena. Ambrožič jo objavlja v italijanščini v prevodu dr. Sachsa – Gričkega, slovenski prevod srbohrvaškega osnutka pa je objavil Peter Kovačič – Peršin v Osvobodilnih spisih II že leta 1993. Godeša je v svoji razpravi  Kocbekova misija v Rimu poleti 1944 (Zgodovinski časopis, 1998) napačno trdil, da je bil Memorandum izročen papežu že 12. avgusta, tako kot je bil zapisan datum na hrvaški verziji. Kocbek tega ni storil, ker je čakal na Titovo pismo in njegove pripombe, a jih dolgo ni dočakal, ker se je Tito ukvarjal s Churchilom in Stalinom pa z Američani in Nemci, česar pa Kocbek v Rimu ni vedel.

Tito in Churchill v Neaplju v Italiji avgusta 1944, ko je bil Kocbek v Vatikanu

Spomenico, ki jo je Edvard Kocbek v Rimu na hitro sam sestavil in napisal ob pravni pomoči dr. Gričkega, je 8. avgusta poslal v pregled NKOJ, na Titov odgovor pa je moral čakati skoraj tri tedne. Spomenica je, kot rečeno, objavljena v Osvobodilnih spisih II. in je obsežnejša, kot jo je v svoji razpravi objavil Godeša (samo tretji del), Inkret pa je sploh ni, medtem ko jo objavlja Ambrožič v italijanščini. Ambrožič opozarja na dodan odstavek ob koncu drugega dela Memoranduma, ki ga  v srbohrvaškem originalu in slovenski verziji prevoda ni.

Glasi se: “In armonia a questo accordo venne suddivisa l’attività governativa nel senso che quello che non può essere attuato in Patria viene affidato al Regio Governo in Londra. A tale scopo il Comitato Nazionale di liberazione Jugoslavo delegò un proprio rapressentante presso il Regio Governo nella persona del Generale Velebit, che è contemporaneamente Ufficiale di collegamento con il Governo di Sua Maesta Britannicà.” Ambrožič potem navaja tretji del Memoranduma v italijanščini, ki pa ni spremenjen glede na Titove pripombe in zahteve. Obstaja pa Kocbekov tipkopis z njegovimi lastnoročnimi dopolnili po Titovem pisanju, kar pomeni, da nobena doslej objavljena verzija Kocbekovega Memoranduma ni prava. Katero verzijo je Kocbek, kot omenja Ambrožič, izročil Državnemu tajništvu, avtor ne pojasnjuje, predvsem pa ne odpira problema, kaj je Kocbek popravil, prav tako pa ne ponuja dokaza, da je Kocbek popravljeno verzijo iz srbohrvaščine prevedeno v italijanščino izročil Vatikanu. Skratka na koncu ni povsem jasno, ali je bil Memorandum vročen ali ne.

Vladimir Bakarić, Edvard Kardelj in Tito na Visu 1944

Zakaj Inkret tega ni objavil v svoji obsežni knjigi o Kocbeku, je vprašanje, saj je jasno, da je partijska linija oblasti v NKOJ (Tito, Kardelj) zavrnila Kocbekov osnutek spomenice na kar več mestih, predvsem glede pravnega in vsebinskega položaja Cerkve po vojni, kar je Kocbek v Vatikanu predstavljal kot nespremenjeno, Tito pa na to že poleti 1944 niti najmanj ni mislil in je v svojem pismu Kocbeku to tudi jasno zapisal. To v uvodu omenjeno Titovo pismo je objavljeno v srbohrvaščini v Osvobodilnih spisih, ki pa so vendarle še premalo komentirani in urednik Peter Kovačič – Peršin sam ni zmogel opraviti celotnega dela pri obsežnih in zapletenih, tudi mednarodno pogojenih dokumentih. Ne smemo prezreti niti dejatva, da se je Tito že po Kocbekovem odhodu v Vatikan sestal tako s Stalinom kot s Churchillom (12. avgusta), ki se je jasno začel zavedati dejstva, da bo Tito iz druge svetovne vojne izšel kot vojaški in politični  zmagovalec. Zato Titova zahteva po spremembi  marsikaterega stališča iz Kocbekovega osnutka Memoranduma niti malo ni bila presenečenje, razen za Kocbeka.

Kaj pravi dr. Andrej Inkret ?

Dr. Andrej Inkret je Titovo pismo Edvardu Kocbeku v bistvu kar zamolčal. Iz njegove knjige je moč prebrati le:”K naklonjenemu razpoloženju kurije naj bi bila po njegovem (Kocbekovem) prepričanju prispevala tudi spomenica, ki jo je sam predložil tajništvu Svetega sedeža in v njej – brez formalnih pooblastil – zagotavljal, da bo začasna avnojska vlada vsekakor spoštovala dotedanji pravni položaj Katoliške cerkve ter ji omogočila “neodvisen, samostojen in apolitični razvoj”, Vatikanu pa predlagal, naj čim prej poskrbi za prelate v partizanski vojski…” (In stoletje bo zardelo, str. 238).

Papež avgusta 1944 ni račual na partizansko zmago ?

Iz Inkretove knjige bi bilo moč sklepati, da je Kocbek Svetemu sedežu predložil tekst tak, kot ga je sam, čeprav brez formalnih pooblastil, napisal in izročil. Inkret je imel na voljo tako Titovo pismo kot celo Godeševo in Ambrožičevo razpravo Prvi stiki med novo Jugoslavijo in Svetim sedežem (slednje, sicer objavljene v Bogoslovnem vestniku leta 2006, ne citira ali omenja), a očitno svojega teksta v knjigi ni ažurital oziroma dopolnil. Inkret dopisovanja med Titom in Kocbekom z Visa v Rim sploh ne omenja, kar je škandalozna “znanost”.

Kaj je Tito v resnici pisal Kocbeku  26. avgusta 1944 ?

Iz Osvobodilnih spisov 2, kjer je objavljena Spomenica predložena Tajništvu Svetega sedeža v prevodu J. Perka z datumom Rim, 12. avgusta 1944, lahko preberem urednikovo  opombo, da “Titov odgovor Kocbeku jasno kaže smer razreševanja odnosov s Katoliško cerkvijo in naravo Kocbekovega poslanstva v Vatikanu zgolj v funkciji sondiranja, in ne navezovanja trdnejših stikov.”

Inkret je že leta 1993 iz spremne besede Petra Kovačiča – Peršina Od sopotnika do oporečnika med drugim lahko prebral: “Titov odgovor na Spomenico je bil odklonilen. Jasno pove, da Nacionalni komite ne namerava urediti odnosov s Katoliško cerkvijo in priznati dotedanji pravni položaj Cerkve v Jugoslaviji. Zato Kocbeku odvzame pravico, da vodi pogovore skužbeno v imenu Nacionalnega komiteja. Kocbek v odgovoru na Titovo pismo (2. oktobra 1944) prefinjeno izrazi svoje ogorčenje nad dejstvom, da mu je odmerjena le posredniška vloga.” (Osvobodilni spisi, Peter Kovačič – Peršin, str. 530/531). Iz tega bi se dalo celo sklepati, da se je Kocbek v Vatikanu postavil nad Tita.

Kaj je Tito pisal Kocbeku

Nacionalni komitet Oslobodjenja Jugoslavije Pretsjedništvo 26. VIII. 1944

Gospodinu Edvardu Kocbeku, povjereniku za prosvjetu Rim

Na prošloj svojoj sjednici diskutovali smo o Vašem prijedlogu Memoranduma Sekretariatu Sv. Stolice.

Odobravamo Vaša nastojanja da Sv. Stolici izložite svarno stanje u našoj zemlji  i da joj izložite naš stav u pitanjima Vjere i Crkve.

Smatramo, da je potrebna veća opreznost nego što je izražena u Vašem konceptu po pitanjima u trećem otsjeku Vašeg memoranduma, što se vidi iz naših prijedloga.

Odnos Katoličke crkve, (ne Crkve u cjelini, već one u Jugoslaviji) prema borbi naroda Jugoslavije za njihovu slobodu nije bio besprijekoran. Ne samo, da svećenstvo nije stajalo uza svoj narod u toj njegovi borbi, već je u ogromnoj svojoj većini bilo aktivno na strani neprijatelja. Bilo je čak i svećenika zločinaca. Prirodno je, da to držanje nije ostajalo bez posljedice na raspoloženju naroda prema Crkvi u Jugoslaviji. Mi čemo morati preduzeti mjere protiv krivaca prema svom narodu i nastojati, da spriječimo ponavljanje ovakve uloge domaćeg našeg djela crkvene organizacije.

Mi se do danas nismo ogrešili o Crkvu, kao u pogledu njenog poštovanja tako ni u pogledu priznanja slobode njenog vjerskog delovanja. Ona se medjutim u mnogome ogriješila o naše narode. Na njoj je sada, da to popravi i da stvori uslove za dobre odnose u budućnosti. U ovakvom stanju stvari, mi ne možemo ničim garantovati njen pravni položaj, a ne možemo pristati ni, da se odreknemo prava, da izmenimo njen sadašnji položaj bez pristanka Sv. Stolice.

Danas ne vidimo nikakve garancije, da bi takvo naše dobrovoljno  odricanje od svojih prava urodilo korisnim plodom i dalo mogućnosti za dobre odnose s Crkvom u našoj zemlji.

Zato smatramo, da danas još nije vreme, da se naši odnosi s Katoličkom crkvom konačno urede. Oni bi – prema današnjem stanju  i raspoloženju naroda – morali biti nepovoljni po samu Crkvu, bez obzira na pozitivno vjersko raspoloženje narodnih masa. Mi, razume se, ne želimo takvo rješenje pitanja. Upravo je u interesu dobrih odnosa sa Sv. Stolicom, da se ta stvar postepeno razvija i u tom razvoju prečiste svi konkretni problemi Crkve u Jugoslaviji.

Zato je danas prerano obećavati priznanje dosadašnjeg pravnog položaja Crkve u Jugoslaviji, a još manje, da će se promene pravnog položaja Crkve provoditi samo u saglasnosti sa Sv. Stolicom.

(Dr. Bojan Godeša citira Titovo pismo Kocbeku do tu).

Time, naravno, ne mislimo reći, da ćemo Crkvu kao cjelinu optuživati i da ćemo isticati prema njoj nepovjerenje. Navedene momente samo treba imati na umu pri dodiru sa zvaničnim pretstavnicima Crkve, i treba ispitati teren za njihovo rješavanje.

Smatramo, da bi danas najbolje bilo iznijeti pred Sv. Stolicu naše pritužbe na držanje Crkve, kao i naš stav u opštim pitanjima religije i Crkve. Od Crkve treba tražiti, da preduzme mjere za približavanje Crkve i naroda, što bi i nama omogućilo dalju djelatnost u tom pravcu.

Mi ne bismo želeli, da ove razgovore vodite zvanično u ime Nacionalnog komiteta. Ipak možete dati na znanje, da je Vaše djelovanje u skladu s namjerama Nacionalnog komiteta in da je poduzeto sa znanjem i odobrenjem Komiteta.

Slažemo se, da tražite intervenciju za rješavanje pitanja vjerske službe u našoj vojsci i u pozadini. Isto tako ne bismo imali ništa protiv prisustva jednog Papinog posmatrača (kome ste pravilno postavili ograničenja).

Molimo vas, da nastavite svoj rad, uzimajući u obzir ove naše primjedbe.

Hvala Vam na izvještajima, a Vama želim skori oporavak in mnogo uspjeha u radu.

Sa srdačnim pozdravom

Pretsjednik Nacionalnog komiteta, Maršal Jugoslavije Josip Broz Tito.”

Papež Pij XII. Edvarda Kocbeka leta 1944 ni sprejel

Inkret, kot rečeno, tega Titovega pisma Kocbeku 26. avgusta 1944 niti ne omenja. Še več, ne omenja niti Kocbekovega pisma Titu kot njegov odgovor (Pismo maršalu Titu, dne 2. oktobra 1944, v Osvobodilni spisi II, 1993, str. 107 – 115). Težko verjamem, da bi bil Inkret tako slab znanstvenik, da teh dveh pisem, objavljenih že leta 1993, ne bi poznal. Tako kot Kocbekovega Pisma maršalu Titu iz Rima že 15. julija 1944, Pisma Edvardu Kardelju iz Rima 24. julija 1944, Pisma maršalu Titu 8. avgusta 1944. Problematičen je edino podatek iz pisma Titu 8. avgusta, da je podobno pismo pisal že nekaj dni poprej, to je 3. avgusta, ki je označeno kot “moje drugo pismo”. Tega v Osvobodilnih spisih ni, niti se v urednikovem komentarju ali opombah ta podatek ne pokaže kot vreden pojasnila. Tega manjka ni v svoji razpravi opazil niti dr. Bojan Godeša, medtem ko pismo ali bolje delce iz njega citira dr. Matjaž Ambrožič, kar pa bomo lahko dopolnili, ko bomo prišli do tega v celoti neobjavljenega pisma, ki je seveda zelo važno.

Tito je bil do Kocbeka zelo vljuden in spoštljiv

Iz pisma (26. avgusta 1944) je razviden nenavadno vljuden Titov odnos do Kocbeka, nazivanje z gospodom, vikanje, zahvala, a hkrati jasno sporočilo, kako naj ravna in kako ne. Titovo oziroma stališče NKOJ do Memoranduma se je s pripombami dotikalo zlasti njegovega tretjega dela. Ta je bil povsem plod Kocbekovih osebnih želja in pričakovanj ter videnja odnosov jugoslovanske vlade do Cerkve in njenega pravnega položaja v Jugoslaviji tako kot njenega odnosa do Svetega sedeža.

Tito Kocbeka opozarja na večjo previdnost, kot jo sam izraža v tretjem delu Memoranduma.

Papež Pij XII. je med vojno sprejel na stotine poročil o nacističnih in fašističnih zločinih

Kaj je Kocbek napisal v tretjem delu Memoranduma

Za razumevanje Titovega pisma Kocbeku, potem ko mu je pesnik iz Rima poslal na Vis osnutek svojega Memoranduma Svetemu sedežu oziroma papežu Piju XII., je potrebno ta del spisa predstaviti: “Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije meni, da je po doseženi politični in vojaški enotnosti v državi in po sporazumu s kraljevo vlado v Londonu prišel čas, da se razčistijo in utrdijo odnosi med novim političnim predstavništvom v državi in Sveto stolico, odnosi, ki so jih domači okupatorjevi pomočniki in politiki bivših jugoslovanskih diktatorskih režimov v emigraciji stalno kalili in izkoriščali za svoje protinarodne, protidržavne in celo proticerkvene interese.

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije zatorej prek podpisanega izjavlja, da je pripravljen priznati dosedanji pravni položaj Katoliške cerkve v Jugoslaviji v skladu s federativnim in demokratičnim statutom države in omogočiti rešitev vseh tistih vprašanj in problemov, ki v predvojni Jugoslaviji niso mogli biti rešeni.

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije bo v Jugoslaviji omogočil neodvisen, samostojen in apolitični razvoj Katoliške cerkve in vseh njenih ustanov, njeni organi pa bodo lahko ostali v nemotenem in trajnem stiku s Sveto stolico. Komite nadalje izjavlja, da bo do morebitnih sprememb sedanjega pravnega položaja Katoliške cerkve v Jugoslaviji prišlo samo v soglasju s Sveto stolico.

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije je sprejel smernice in želje svetega očeta glede miru in pravice; iz te izjave je jasno vidno stališče, ki ga zavzema  glede graditve novega mirnega, zakonitega in pravičnega reda v Jugoslaviji, kjer bo Katoliška cerkev zavzela tisti položaj, ki ji po dostojanstvu pripada.

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije prosi Sveto stolico, da nemudoma izvoli dati napotila vsem dostojanstvenikom s sodno oblastjo v Jugoslaviji, da bi brez odloga in v soglasju z obema stranema označili in imenovali vojaške duhovnike v Narodnoosvobodilni vojski Jugoslavije.

Nacionalni komite osvoboditve Jugoslavije je prepričan, da bo Sveta stolica vzela na znanje dobro voljo demokratične in federativne Jugoslavije in da bo zato s polnim razumevanjem dejanskega stanja in z materinsko ljubeznijo do svojih otrok škofe in jugoslovansko duhovništvo s potrebnimi smernicami napotila k sodelovanju z narodnoosvobodilnim gibanjem v smislu obstoječih ustanov (verske komisije) in pri  tem obsodila antinacionalno (Godeša ima v svoji objavi anacionalno) in protidržavno delovanje, ki religijo in cerkev izrablja v izdajalske namene.

Nacionalnemu komiteju osvoboditve Jugoslavije bi bilo po volji, če bi Sveta stolica že sedaj poslala na jugoslovansko osvobojeno ozemlje svojega predstavnika, ki naj zato, da bi bolje opravljal svojo nalogo, ne bo podložnik države, ki je zainteresirana za jugoslovanska vprašanja, da bi se osebno prepričal o resničnosti zgornjih navedb, resničnosti, ki bo obveljala tudi v prihodnje. Rim, 12. avgusta 1944.”

Tito je takoj opazil Kocbekovo naivnost, kar je kasneje izrecno zapisal Edvard Kardelj v pismu CK ZKS (1. oktobra 1944). Tito je prav tako opazil Kocbekov ponižni položaj v Memorandumu in stališče, po katerem naj bi Sveti sedež dajal soglasja o pravnem položaju Cerkve v neki drugi državi, to je novi Jugoslaviji, s čimer je dokazal, da ni imel veliko pojma o mednarodnem pravu, pa tudi ne njegov pravni svetovalec pri nastajanju Memoranduma Nils Sachs – Grički, ki ga je sicer najel in drago plačal (honoriral) NKOJ s Titom.

Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju, foto Marijan Zlobec

Spet se moramo vrniti k odsotnosti Kocbekovih rimskih dnevnikov, o čemer Inkret v opombah k  Šestnajsti knjigi ZD Edvarda Kocbeka (2015) ne govori in še manj odgovori.

( se nadaljuje)

Marijan Zlobec