Poročanje z mednarodnega muzikološkega simpozija na temo Glasbene migracije: stuičišče evropske glasbene raznolikosti se zdi kot ugledanje nastajanja evropske kulture skozi stoletja in celo tisočletja. ne gklwede na samo temo migracij, to je preseljevanja ljudi, tu umetnmikov in še posebej glasbenikov, pa je morala ali tihi, neizrečeni sklep simpozija, da bi morala Evropska unija ogromna sredstva vložiti v raziskovanje in varovanje evropske kulturne dediščine, ker je le ta njena najgloblja identiteta. Žal pa je Bruselj prevceč obremenjen z drugimi problemi in misli, da se bodo kulturne zadeve reševale same od sebe, tako da evropskega kulturnega proračuna sploh ni.
Dr. Luisa Antoni, fotografije Marijan Zlobec
Glasbene migracije jadranskih obal
Dr. Luisa Antoni iz Trsta je v svojem referatu opozorila na mmnoga danes že mednarodno znana in priznana glasbena imena, ki so izhajala iz Trsta, Istre, Dalmacije, skratka jadranskiih obal. Njena ugotovitev je bila, da kdor je pripadal širšemu jezikovnemu in kulturnemu okolju, tu seveda Italiji oziroma italijanski kulturi, je lahko postal svetovno znan, kdor pa je bil le slovenskega ali hrvaškega porekla, pa ne oziroma bistveno manj. Tako je omenila dvojice dirigentov Victorja de Sabate in Mirka Poliča (rojen v Trstu) ter skladateljev Luigija Dallapiccole (rojen v Pazinu) in Danila Švare (rojen v Ricmanjih pri Trstu).
Luigi Dallapiccola (1904 – 1975), foto Wikipedija
Danilo Švara (1902 – 1981), foto Wikipedija
Jadransko morje je bilo od nekdaj živa meja med vzhodnim in zahodnim bregom, bilo pa je tudi morje, prek katerega so se prepletale številne poti, vojaške, merkantilistične, kulturne in ne nazadnje glasbene. Eden najpomembnejših dejavnikov, ki je v zgodovini spodbujal taka izseljevanja, je bila Beneška republika, ki je v svoje glavno mesto priklicala številne glasbenike (Andrea Antico, Franciscus Bossinensis). Med slavnejšimi izseljenci je tudi Giuseppe Tartini. Obenem je beneška oblast spodbujala življenje večjih centrov in vanje so se preselili številni italijanski kulturniki ter bistveno pripomogli h kulturnemu razvoju in rasti krajevnega utripa (npr. Gabriello Puliti).
Giuseppe Tartini
Prisotnost in izmenjave Beneške republike so tudi omogočile številne zanimive novosti, med njimi delo dveh pomembnih orgelskih mojstrov, ki sta delovala na obeh bregovih: Petar Nakić oz. Pietro Nacchini in njegov glavni učenec Gaetano Callido. Orgle Nakićeve šole so prisotne vzdolž obeh obal od Kopra, Izole in Pirana vse do Splita, Pordenona in Ancone.
Petar Nakić Šibenčanin
Združevanje dozdajšnjih raziskav, ki obstajajo v italijanščini, slovenščini in hrvaščini, o glasbenih ustvarjalcih, poustvarjalcih in orglarskih mojstrih bi nam lahko ponudilo celovit pogled na del evropske zgodovine, ki je bil doslej jezikovno in kulturno ločen in zato nepopoln.
Glasba: stičiščno področje vsebinskih, časovnih in geografskih zidakov evropske glasbene identitete
Dr. Ivan Florjanc
Dr. Ivan Florjanc z ljubljanske univerze je govoril o glasbi kot tvorcu evropske kulturne identitete, kot se je začela oblikovati že v rimski antiki pod vplivom starogrše kulture. Rimski pesnik in filozof Titus Lucretius Carus je zapisal verze “Čas namreč v celem stvarstvu spreminja podobo narave, enemu videzu nujno drugi mora slediti, nič samo sebi ne ostaja enako: vse se spreminja, vse narava preobraža in sili v menjave.”
Rimljanu Lukreciju je bil vzor Empedokles, njemu pa Parmenid. Lukrecijeva pesnitev v šestih knjigah De Rerum Natura (O naravi sveta), ki je bila dolga stoletja pozabljena, odkril pa jo je papežev pisar Poggio Bracciolini v neki samostanski knjižnici, verjetno v Fuldi, leta 1417, in to v prepisu iz 9. stoletja, je bila pomembna. Izšla je v knjižni obliki v Italiji in odtlej imela velik vpliv na nastanek evropske kulture in njene identitete.
O identiteti ponavadi govorimo tedaj, ko je ogrožena. Današnje stanje v Evropi, kjer smo na eni strani priča pojavoma povezovanja na višjem nad/državnem nivoju in na drugi strani močno povečani imigraciji ljudi najrazličnejših ras in kontinentov, postavlja nove izzive. Vse bolj postaja jasno, da so nacionalne države -zgodovinsko gledano – le svojevrsten oklepaj, pa čeprav ima religija nacionalnih držav svoje mučence enako kakor vera. Vedno bolj postaja očitno, da so nacionalne države kratkotrajnejše od religije, ki je del človeštva. Domovina, Očetnjava, Vatterland, Patria ipd. so pojmi, za katere so nedavno tega – tudi s čustveno podporo mater – umirali tisoči. Danes pa prav isti pojmi izzivajo v posameznikih določene države proces iskanja nove identitete, prenovljene osebne izkaznice.
Lucretius – De Rerum Natura, 1675
Nosilne stebre izvorne antične, s tem pa tudi novoveške kulturne in civilizacijske identitete Evrope sestavljajo številne prvine, ki so odločilno sodelovale pri nastanku njene sedanje in polpretekle podobe (in s tem tudi Slovenije), takšne, kot jo poznamo danes. Glasba je v tem soudeležena kot ena od zelo pomembnih prvin, ker je vseprisotno vtkana – ne le v umetniške plasti pretekle in sedanje Evrope, marveč v celoten sistem kulturne podobe Evrope: poleg umetnosti tudi v civilizacijski segment znanosti in celo tehnike. Pota, ki jih je to ali ono vedenje prehodilo, preden smo ga v Evropi zaznali kot gradnik naših vrednot in ga vtkali v našo celoto, pa so bila prepletena z različnimi vplivi raznolikih provenienc. Zato lahko govorimo o migracijskih prispevkih, pretakanjih in stičiščih nosilnihznanstveno-umetniških uvidov in idej navznoter in navzven.
Področje migracij glasbenih idej
Dr. Andrej Misson
Dr. Andrej Misson z ljubljanske univerze je govoril o področju migracij glasbenih idej.
Uveljavljen izraz je tudi migracija idej (glej npr. The Migration of Ideas, ur. Roberto Scazziero in Raffaella Simili, Science History Publications, Sagamore Beach, 2008). Prav tako lahko opredelimo migracijo glasbenih idej. Ta nastane različno, največkrat kot posledica potovanj in preseljevanj umetnikov, skladateljev. Migraciji glasbenih idej lahko sledimo od samih začetkov evropske glasbe v srednjem veku do danes.
Še posebno intenzivna je migracija glasbenih idej zdaj, ko je zaradi sodobnih informacijsko-komunikacijskih tehnologij skoraj instantno dostopna katerakoli javno objavljena ideja. Misson je orisal migracije glasbenih idej tako na koncertnem (gostovanja glasbenikov), znanstvenem (izmenjave muzikoloških raziskav) in pedagoškem področju (študij kompozicije in izmenjave profesorjev ter študentov).
Duhovita je bila njegova metafora o pozabljenem dežniki v primerjavi s kroženjem idej: čim svoj dežnik nekje pustiš, menja lastnika.
Dr. Viktor Velek in dr. Leon Stefanija (desno)
Glasbene migracije v Sloveniji po letu 1918: koncepti “tujosti” v slovenski moderni glasbi
Dr. Leon Stefanija, prav tako z ljubljanske univerze, je govoril o glasbeni migraciji v Sloveniji po letu 1918
»Kratko 20. stoletje« je prineslo tri precej močne politične prelome za slovensko kulturo: okrog prve svetovne vojne, po letu 1941 in po letu 1991. Kar zadeva slovensko glasbo (zgodovinopisje), je bil prvi prelom sprejet z dobrohotnim razumevanjem »velike spremembe«: nacionalna kultura je bila končno uradno priznana in »tuje kulture« (večinoma popularni segment in nemška tradicija) so prišle na obzorje kot nekaj neizogibnega. Prav tako zgodovinopisni položaj Emila Adamiča in Antona Lajovica označuje kočljiv položaj glede »nacionalne zadeve« med svetovnima vojnama. Drugi prelom se šteje za značilnega z vidika zgodovinopisja: »tuji vplivi« so bili dobrodošli (z ene strani) do začetka 50. let 20. stoletja, po tem pa oblikujejo vznemirljiv niz pragmatičnih kulturnih politik. Zadnji prelom z razpadom Jugoslavije dejansko ni prinesel nobenih takojšnjih sprememb: internacionalizacija (tudi glasbene) kulture se je začela že v 60. letih 20. stoletja. Glas Lojzeta Lebiča je značilen: pozornost preusmeri na »prepih« večkulturnosti, medtem pa opozarja, da lahko Slovenija postane »odlagališče glasbenozvočnih odpadkov«, in predlaga oblikovanje »glasbeno-kulturnega parlamenta«, »glasbenega razsodišča«, »glasbenega muzeja« – vse to so eksplicitno politične zadeve. V različnih oblikah pa danes ne pridobivajo le pomembnosti v Evropski uniji, temveč tudi opozarjajo na različna aksiološka vprašanja v zvezi s pojmoma »mi« in »oni« iz slovenske zgodovine.
Prispevek je nastal kot raziskava vplivov, ki so oblikovali slovensko glasbo po letu 1918: »mi« in »oni« (Andrej Rijavec) v zadnjem stoletju. Z metodološkega vidika pogled kronološko sledi dogodkom s primerjavo različnih perspektiv razmerja med »mi« in »oni« – med tujimi glasovi in domačo kulturo – v zadnjem stoletju v Sloveniji. Dve perspektivi sta bistveni: vidik kulturnih politik in njihovih praks ter izbrane izjave posameznih skladateljev v zvezi z »nacionalno zadevo«.
Dr. Henrik Neubauer in dr. Katarina Tomašević iz Beograda, ki je govorila o slovenskem skladatelju Davorinu Jenku
Davorin Jenko med slovensko in srbsko glasbo. Primer migracije glasbenih idej v slovanski glasbi na prelomu 19. in 20. stoletja.
Glavni cilj njenega referata je ponovno preučiti položaj in vlogo priznanega skladatelja in pevovodje Davorina Jenka (1835–1914) v procesu nastajanja in premika panslovanskih idej prek glasbe in glasbenih dejavnosti v Avstro-Ogrski in Kraljevini Srbiji, večinoma ob prehodu iz 19. stoletja v 20.
Davorin Jenko, foto Wikipedija
Jenkovo razburljivo in ustvarjalno profesionalno življenje lahko označimo kot značilen primer poti glasbenega migranta. Rojen v Dvorjah (v današnji Sloveniji) je študiral na Dunaju, kjer se je pridružil širokemu krogu slovanske intelektualno »napredne« mladine, ki se je zbirala okrog takrat aktualnih idej o združevanju vseh Slovanov. Jenkovo umetniško izražanje s temi modernimi koncepti je bilo že zelo zgodaj odmevno, svoje ideološko in glasbeno poslanstvo pa je nadaljeval v obmejnem mestu Avstro-Ogrske, v Pančevem, kjer je kratek čas deloval kot pevovodja prvega srbskega cerkvenega pevskega društva (1862–1865), in v srbskem glavnem mestu Beograd, ki je postalo njegov »drugi dom« za več uspešnih desetletij. Ker je v Beogradu deloval z najpomembnejšim in najboljšim vokalnim ansamblom v Kraljevini, Beograjskim pevskim društvom (1865–1877), ter postal vodilna glasbena osebnost Beograjskega nacionalnega gledališča (1871–1902), je Jenko prepričljivo potrdil svoj prvotno toplo sprejeti položaj v Srbiji kot »naš Slovenec« ali »naš tujec«. Kljub dejstvu, da je bil nagrajen z najvišjimi državnimi nagradami in postal eden prvih članov Srbske kraljeve akademije (1888) med glasbeniki, je bila njegova etnična in umetniška identiteta večkrat izzvana. Njegova prizadevanja za širok in vsestranski slovanski repertoar, ki bi vključeval glasbo uglednih čeških, hrvaških, slovenskih in srbskih skladateljev, se niso nikoli končala: s tem, ko je postal spoštovan na vseh s Slovani poseljenih ozemljih Avstro-Ogrske, se je ob prehodu v novo stoletje njegovo poslanstvo pridružilo toku jugoslovanstva kot gibanju in ideologiji. Leta 1910 je zapustil Beograd, umrl pa je v Ljubljani, v domači »državi«, leta 1914.
Medtem ko spada v zgodovino tako slovenske kot srbske glasbe, pa Davorin Jenko spada tudi v zgodovino trendov in idej, na podlagi katerih je nastala ideja moderne Evrope 20. stoletja. Referat je prikazal, kako pomembna in plodna je bila Jenkova vloga pri širjenju slovanskega glasbenega repertoarja od vodilnih središč (Dunaj, Praga, Ljubljana, Beograd) do daljnih periferij v nemirnih časih oblikovanja nacionalnih identitet po vsej Evropi.
Marijan Zlobec