Fabianijev spomenik končno v Ljubljani

Ljubljana je popoldan končno dobila spomenik Maksa Fabianija. Župan Zoran Janković in podžupan Janez Koželj sta ga v družbi meščanov 0dkrila na Roški cesti ob  Restavratorskem centru RS  kot posebno in lahko rečemo posrečeno kombinacijo portretne skulpture priznanega akademskega kiparja, portretista Mirsada Begića in arhitekta Roka Žnidaršiča pod idejnim vodstvom podžupana Koželja kot mestnega arhitekta Ljubljane. S tem se je ustvaril Fabianijev park z zelenico, manjka še kakšna klopca.

 

Portret Maksa Fabianija, delo Mirsada Begića, fotografije Marijan Zlobec

Janez Koželj je podrobno opisal vlogo in delovanje Maksa Fabianija v Ljubljani, pri čemer je omenil zlasti obdobje od konca 19. stoletja do zaključka, to je izgradnje Jakopičevega paviljona leta 1908.

Prof. Janez Koželj med nagovorom

Žal pa je Koželj pozabil omeniti, da bi bilo sedaj nujno potrebno s pomočjo evropskih sredstev Jakopičev paviljon ponovno postaviti kot muzej slovenske moderne v celoti, ne samo štirih impresionistov.

Fabiani je s svojim delom dokazal, kar sedaj potrjuje skokovito povečanje zanimanja zanj  v Srednji Evropi, da Ljubljana ni samo Plečnikova, ampak tudi Fabianijeva, pa še koga, ki ga bo treba prav tako izpostaviti. Vsak je s svojim delom dragocen in si zasluži priznanje ter spomin nanj.

Ob odkritju spomenika so izdali posebno bogato opremljeno  publikacijo Fabianijeva Ljubljana – Portret mesta, ki z mnogimi dokumenti in slikovnim gradivom prinaša v esejističnem jeziku orisano delovanje našega arhitekta v mestu. Iz nekaterih objavljenih podatkov je razvidno, da je ravno Ljubljana, v primerjavi s Trstom, Gradcem in Celovcem, kot mesto najbolj napredovala. Leta 1890 je Trst imel 120.333 prebivalcev, Gradec 112.069, Ljubljana pa le 36.678.

 

Župan Janković, livarja brata Kamšek in arhitekt Žnidaršič med ogledovanjem spomenika

Koželj v svojem nagovoru ni omenjal nekaterih bolj žalostnih dogodkov v Fabianijevem življenju, kot sta na primer požig slovenskega Narodnega doma v Trstu in zatem slovenskega Trgoskega doma v Gorici ali Štanjela in njegove hiše v Kobdilju na Krasu.

Ljubljana se še spominja Fabianijeve 150. obletnice rojstva. Praznovala jo je že lani, med drugim z organizacijo njegove razstave na Dunaju. Vse še ni dorečeno v Trstu, z zahtevo po vrnitvi Narodnega doma v celoti v slovensko upravljanje, medtem ko se bolje godi Trgovskemu domu v Gorici. Žal tudi Štanjelski grad še ni obnovljen, tako da je težko verjetni, da od požiga leta 1944 do danes ni bilo mogoče najti ne volje ne denarja, ne poguma za obnovitev stanja, ko je Maks Fabiani tam opravljal župansko funkcijo.

Ljubljana je boljša, a kot rečeno, še ni rekla vsega in ne dovolj, če hočemo vzpostaviti dialog z žlahtnimi začetki dvajsetega stoletja, ko se je v Mestnem domu na sedanjem Krekovem trgu (Lutkovno in Šentjakobsko gledališče) dogajala leta 1900 Prva slovenska umetniška razstava in je prišlo do ideje, da bi na Ljubljanskem gradu ustanovili Narodno galerijo (v članku Ivana Prijatelja) in je Maks Fabiani svojemu dragemu slovenskemu prijatelju naredil načrte za Jakopičev paviljon kot prvo javno zasebno, ne društveno, mestno ali državno galerijo v tedanji Srednji Evropi v tako velikih domenzijah. Večji je bil kot slavni Miethke na Dunaju in nekatere druge tamkajšnje galerije, ki jih je Jakopič v celoti poznal Prav tako seveda Maks Fabiani kot član Dunajske Secesije.

Brez dunajskega valčka na odkritju spomenika ni šlo

Ko bo Ljubljana zrela, če bo, bo dobila spet Jakopičev paviljon; načrti so znani, jasni in natančni.

Marijan Zlobec