Letošnji že triindvajseti mednarodni glasbeni cikel Mladi virtuozi v organizaciji Festivala Ljubljana se počasi bliža svojemu programskemu koncu. Vtis je, da se z zahtevnostjo programa predvsem s tujimi gosti zanimanje manjša, kar je po svoje razumljivo, saj imajo domači solisti več prijateljev doma kot je njihovo pričakovanje od nastopanja tujih glasbenikov. Vendar pa je bila Viteška dvorana Križank tudi tokrat skoraj polna. Najprej je nastopil Duo Musiciens Libres in potem še harmonikar Dragan Ribić.
Duo Musiciens Libres, fotografije Marijan Zlobec
Duo Musiciens Libres smo že predstavili; harfistka Anastasja Razvaljajeva in kitarist Miklos Környei sta dober glasbeni par; ujemata se v skupnem muziciranju, a se zdi, kot da je ona vodilna in daje zvočni podobi močnejši vtis in poudarek, pa ne zato, ker je ona napovedovala spremembe v programu. Tako je namesto izpuščenega Händla duo raje začel z Bachovim odlomkom iz cikla Umetnost fuge. Uvod kot ogrevanje, premalo za boljši vtis in prepoznavnost Bachove umetniške osebnosti.
Anastasia Razvaljajeva
Močnejša poustvarjalna prezenca se je pokazala v Haydnovem Antante con variazioni v f-molu, kjer je bilo prepletanje solističnih pasaž na obeh “straneh” zgledno, prelivajoče se, bolj briljantno pri harfistki, medtem ko se zdi pri kitaristu virtuoznost še v razvojni fazi.
Miklos Környei
Petnajst madžarskih ljudskih pesmi, sestavljenih iz Štirih starih melodij in Starih plesnih napevov Bele Bartoka so modernejše v skladateljevi obdelavi, kot je bila ljudska osnova, kot jo je skladatelj poslušal na podeželju. Bartok je videl dlje, vedel je, da je ljudsko izročilo močno, a ne dovolj sodobno za nekoga, ki išče svoj stilni izraz in hkrati noče biti “dunajski”. Tu sta se oba glasbenika spet žlahtno dopolnjevala.
Za dodatek sta gosta zaigrala nekaj priredb iz Romunskih ljudskih plesov, kot jih poznamo v najboljših in popularnih, prepoznavnih melodijah ter izvedbah. Tu je Bartok “popustil” naravni lepoti romunske ljudske dediščine.
Dragan Ribić
Harmonikar Dragan Ribić je bil prav tako drzen v izbiri programa. Najprej je predstavil Et Expecto, sonato za harmoniko solo Sofie Gubaideline.
Kompozicija je drzna, raziskovalna, eksperimentalna, harmoniko “razstavlja” na prafaktorje, a ji vseeno manjka neka virtuozna tehnična prezenca, ki bi dokazovala boljše poznavanje inštrumenta z vidika še drugačnih, lahko bi rekli bolj “klasičnih” možnosti.
Zakaj je solist izbral le eno, Sonato v c – molu Domenica Scarlattija, ko pa ve, da so zelo kratke, je skrivnost, vsekakor so manjkale vsaj še tri, štiri, morda pet. Stilni preobrat je bil namreč na koncertu izveden “prehitro” in “prekratko”, čeprav se je zdelo, kot da se je naš harmonikar komaj ogrel.
Tako je izpadla kot osrednja kompozicija večera Brez naslova op. 72 že pokojnega danskega skladatelja Paula Rovsinga Olsena. Tu je več tehničnih pasti, v strukturi je bližja sonatni formi, a je hkrati prekratka in premalo razčlenjena. Večja pa je možnost barvnega zvočnega niansiranja, rahlih, komaj opaznih spreminjanj registrov in močnejši poudarek na basih.
Žal nismo dočakali kakšnega dodatka, ki smo ga pričakovali kot efektni sklep posebnega večera.
Marijan Zlobec