Odpuščanja na Delu: zapisi vojakinje s fronte

“Bilo je teden dni pred božičnimi prazniki, za katere velja, da naj bi bili utelešenje miru, ko sem v oskrbi pri sestri, že dva meseca na bolniški, nabirala sile in moči. Zvečer zazvoni telefon. Na drugi strani glas kolegice, za katero se mi je zdelo, da v predprazničnem času veseljači in s svojim značilnim črnim humorjem zbada, Maja, danes sva bili odpuščeni. Ho, ho, ho, ji odvrnem. Res, res, mi zatrjuje. Potrebovala sem deset minut, da sem dojela, da misli resno. Počutila sem se kot junakinja v pustolovskem znanstveno fantastičnem filmu. Kot bi mi komet treščil na glavo. Samo zvenelo je.” S temi besedami začenja svojo izpoved o odpustitvi z Dela dolga leta draga kolegica in sopotnica na Kulturi Maja Megla.

Maja Megla na tiskovni konferenci na Metelkovi, fotografije osebni arhiv

“Razumem alpiniste in njihovo pravilo, da v navezi odrežejo v smrt svojega soplezalca, da preživijo sami. In sprejemljivo mi je, da lahko podjetje odpusti dvajset ljudi, da jih sto preživi. A naše podjetje nima zanke za vratom, ne zre v propad, da jih mora iz naveze nemudoma odrezati dvajset, da jih bo ostalih sto preživelo. Nasprotno. Kazalci poslovanja so dobri. »Pozor, poslovni rezultati sploh niso slabi: pri letnih prihodkih 40 milijonov evrov je podjetje v tekočem letu pridelalo za okrogel milijon dobička. To pomeni, da se bo kupnina kupcu (FMR, Kolektor) vrnila v sedmih letih,« je o ozadjih dogajanja v podjetju v svoji kolumni v Mladini 22. 1. 2016 zapisal Janko Lorenci, nekdanji dolgoletni urednik Delove Sobotne priloge, dober poznavalec razmer v podjetju in eden najbolj cenjenih novinarjev. In dodal tudi: »Delo objavlja veliko slabih novic in je ena izmed njih, čeprav ne ravno sveža, tudi samo. Tu novinarje odpuščajo kot vreče krompirja. Pri tem uprava ne gleda, ali so dobri ali slabi. Hkrati je vse doslej odpuščene novinarje odpustila nezakonito. Naklada časopisa se vztrajno znižuje. Najpomembnejši tiskani medij v državi je poln nemira in težav. Novinarji plaho protestirajo.«

 Protesti, bes, ogorčenje in gnev

Seveda je še isti večer brez premora zvonil telefon in neumorno hreščal še deset dni za tem. Na drugi strani so se izmenjevali tako ženski kot tudi moški glasovi, z njimi vred pa obilje kletvic, psovanj, jeze, gneva, ogorčenja, razočaranja, nemoči, besa. Kako te lahko odpustijo na bolniški, je bilo eno med najpogostejšimi vprašanji osuplih ljudi. Lej, po zakonu lahko naredijo tudi to, so kot lajna sledili moji odgovori.

Maja Megla na srečanju z Dalajlamo v Mariboru

Klicali so tudi podpisniki protestnega pisma, ki so zbrali 135 podpisov v pičlih štirih dneh, in ga poslali na Delo. Med drugim so zapisali: »Simptom te situacije, ki interese kapitala postavlja pred kakršnekoli vsebine, je odpustitev dveh novinark kulturne redakcije Dela, Maje Megla in Jelke Šutej Adamič, ki že desetletja vztrajno in angažirano pišeta o umetnosti, kulturnih dogodkih, kulturni politiki, pogojih dela in socialnem statusu umetnikov. Ko tako ugledni novinarki, ki ju odlikujejo ne samo dolgoletne izkušnje in poznavanje kulturne problematike, ampak tudi angažiranost in podpora vsemu, kar je povezano z boljšimi pogoji dela v kulturnem prostoru, tako rekoč čez noč dobita odpoved, se resno sprašujemo, s kom si lastniki naše osrednje medijske hiše predstavljajo, da bodo oblikovali vsebino časopisa. Brez novinarjev z izkušnjami in znanjem ter brez etične odgovornosti do polja, ki ga novinarji pokrivajo, so naši časopisi obsojeni na propad.«

Med podpisniki so direktorji zelo različnih slovenskih kulturnih ustanov, ne samo Ljubljane, temveč tudi Maribora, Kranja, Škofje Loke, tako mednarodno najbolj ugledna slovenska imena kot so Slavoj Žižek, Mladen Dolar in Renata Salecl kot tudi najbolj prodorni slovenski umetniki ter vseslovenske kulturne institucije.

Temu, objavljenemu v Delu 24. 12. 2015, sta sledili še dve, objavljeni 2. 1. 2016. »Novico o prekinitvni pogodb o delu dolgoletnih uglednih novinark Maje Megla in Jelke Šutej Adamič, ki je presenetila kulturno javnost tik pred prazniki, smo z začudenjem in nejevero sprejeli tudi uredniki Mladinske knjige. Menimo, da bi si novinarki, ki sta dali pomemben pečat kulturni redakciji časopisa Delo, zaslužili spoštljivo ravnanje, saj se njunega prispevka ne da izmeriti (samo) z ekonomskim vatlom«, so zapisali uredniki leposlovja pri založbi Mladinska knjiga.

Odzvali so se tudi v Društvu umetnostnih kritikov (slovenska sekcija AICA – mednarodna zveza likovnih kritikov) in Društvu likovnih umetnikov: »Soglašamo z javnim protestom, povezanim z odpustitvijo Maje Megla in Jelke Šutej Adamič, dolgoletnih kulturnih novinark in nekdanjih urednic Dela. Menimo, da sta s svojim delom sooblikovali slovensko likovno umetnost oz. njeno refleksijo, zato odločitev časopisa Delo, da se odreče prispevkom omenjenih novinark, ni le poseg v njuno karierno pot, temveč tudi simptom našega časa, v katerem je medijskega prostora za refleksijo vizualnih umetnosti vsak dan manj… Pozivamo k ponovnemu razmisleku o omenjeni odločitvi in razsežnostih negativnih družbenih in umetnostnih posledic le-te.«

Maja Megla na Beneškem bienalu leta 2011

Reagirali so tudi kolegi, stroka. 28. 12 2015 je nastalo protestno pismo, ki so ga podpisali IO Aktiva novinarjev Dela, Svet delavcev Dela, Upravni odbor Društva novinarjev Slovenije, Mario Belovič, predsednik Sindikata novinarjev Slovenije. Zapisali so: »Vodstvo, odgovorno urednico in lastnike Dela pozivamo, naj v luči odpuščanj novinarjev jasno in natančno pojasnijo, kakšna so merila pri odpuščanjih in kako poteka “izbira”. Razumemo finančno zagato, toda način, na katerega prihaja do odpuščanj, je za Društvo novinarjev Slovenije (DNS) in Sindikat novinarjev Slovenije (SNS) nesprejemljiv, saj je popolnoma netransparenten, znotraj Delove časopisne hiše pa ustvarja vzdušje strahu, tesnobe in negotovosti.«

 Je res tako hudo?

Tiste nevrotične praznične dni sem se iz postelje v sestrinem sanatoriju odvlekla do doma po prijazno božično darilo, po odpoved po skoraj dvajsetletnem delu v podjetju. Vozniške in prevozne storitve je nudila seveda sestra. Zberi moči, so me spodbujali, ko je bilo potrebno v kratkih zakonskih rokih med prazniki in v dopustniških odsotnostih mnogih ključnih oseb urediti vse potrebne pravne stvari. Papirjev in dokumentov je bilo obilje. Tisti, v katerega sem strmela, odpoved, pa je bil kot nadrealistična latovščina. Iz znanstvene fantastike sem padla v nov žanr.

Viški ravno v Kulturni redakciji

V odpovedi iz poslovnih razlogov namreč na nekaj straneh navajajo obširne podatke o poslovanju podjetja in slabih finančnih rezultatih, zaradi katerih morajo odpuščati, prav tako pa ugotavljajo, da so viški ravno v Kulturni redakciji. Tega pač nisem razumela. Doslej je veljalo, da ima časnik Delo tri paradne konje: Sobotno prilogo, Zunanje dopisništvo in Kulturo. Zunanje dopisniško mrežo je pretekli lastnik popolnoma demontiral, Sobotno prilogo skrčil za nekaj strani, namesto, da bi jo še okrepil (kot kažejo medijski kazalci že mnogo let, se krepijo ravno vikend branja!), Kulturno redakcijo pa je opustošil. Kljub temu, da so v zadnjih treh letih odšli predčasno v pokoj štirje novinarji iz Kulture, je bila lani odpuščena ena redna honorarna sodelavka in sedaj v zadnjih čistkah še dve redno zaposleni. Kulturno redakcijo so razpolovili. Na podlagi katere razvojne vizije? Kdo je tista modra, vizionarska sila, ki je sprejela to odločitev? Kdo je ta, ki je – tako pišejo v odgovoru na tožbo – »ugotovil potrebo po prenehanju dela ravno v tej redakciji.« Zaman je pozivalo tudi Društvo novinarjev Slovenije, »lastnika in upravo, da pri odpuščanju ohrani kakovostna delovna mesta in kadre, pojasni poslovno strategijo, kadrovski načrt in uredniško politiko ter prihodnjo organizacijo uredništev.«

Odgovorni urednik brez sleherne izkušnje dela z mediji

A glej ga zlomka. Nekajkrat smo vdihnili zimski mraz in ko so začeli poganjati prvi telohi, le pičla dva meseca po Delovih kadrovskih čistkah, je prispela novica, da je novi lastnik zaposlil dva nova kadra, odgovornega urednika, ki ni bil nikoli novinar in tudi v medijih doslej ni delal, ter njegovega pomočnika. Zaradi nastavitve odgovornega urednika brez sleherne izkušnje dela z mediji, je protestiralo tudi Društvo novinarjev Slovenije v pismu javnosti 22. 1. 2016: »Društvo novinarjev Slovenije z veliko zaskrbljenostjo spremlja spremembe v medijski hiši Delo, kjer so danes na mesto vršilca dolžnosti odgovornega urednika imenovali Gregorja Knafelca, dolgoletnega svetovalca Delovih lastnikov (družba FMR) za odnose z mediji. Gre za podjetnika oziroma piarovca, ki nima nobenih novinarskih in uredniških izkušenj, celo več, na mesto prvega človeka prihaja v uredništvo nekdo iz “nasprotne strani”, ki je doslej v medijih ščitil izključno interese svojih strank. Po naši oceni gre za nerazumno, neodgovorno, poslovno in napačno odločitev, ki kaže, da ima nov lastnik Dela velike težave s temeljnim razumevanjem vloge medijev v demokratični družbi. Odločitev lastnikov razumemo tudi kot poskus vpliva na uredniško politiko in novinarsko avtonomijo.«

S 1. 4. 2016 je na Delu najavljen prihod še dveh novih urednikov, enega med njimi kot urednika Gospodarske redakcije. Za tako shirano in betežno kljuse, kot je Delo, ki mora s silovito borbo za preživetje pred božičem odpustiti dvajsetletno delavko na bolniški, je to precej hrabro, avanturistično, skoraj hazardersko početje.

 Lomastenje ostrostrelcev

O tem, da so bili pri odpuščanju kršeni vsi mogoči zakoni in predpisi ter zlorabljeni pravilniki, bralca ne bom utrujala, ker je gradivo preobsežno in v rokah odličnih pravnikov. Vložena je tožba in o sporu bo odločilo Delovno sodišče. Bi pa dodala, da so bile razmere in odnosi v kolektivu resnično neznosni. Tisti mračni predbožični telefonski klic z novico o odpustitvi me je zato – kot kasneje prav tako odpuščeno odlično novinarsko kolegico Agato Tomažič – prežel le z nepopisnim olajšanjem. Globokim, tako izdatnim, da je segel do jedra bitja. Po nekaj letih muk so bile karte končno odprte na mizi.

Maja Megla s Slovenskim mladinskim gledališčem na gostovanju v Mehiki

Po nas so namreč tolkli že nekaj let. Ne samo z grožnjami z odpuščanji, ki so jih lani poleti in jeseni začeli tudi uresničevati kot sadistični ostrostrelci  v obleganem Sarajevu, ki so sem in tja odstrelili kakšnega naključnega mimoidočega. Sprva so odpuščali enega ali dva na mesec, nato so za pomore izbrali slovite četrtke, načrtno izbran dan: v petek nastane vihar, a se čez vikend že poleže.

Ustrahovanja, izživljanja, degradiranja pa so se začela že mnogo pred tem. Negativna kadrovska selekcija (Janko Lorenci je že pred začetkom množičnih odpuščanj 12. 6. 2015 zapisal v Mladini, da na Delu »pustoši splošna slovenska bolezen – negativna kadrovska selekcija. Na vrh tako prihajajo povprečneži in njihov zvesti spremljevalec – nazadovanje…) je naplavila kadre, ki so se bili sposobni ukvarjati predvsem z nepomembnostmi, delali red tam, kjer sploh ni bilo nereda, podpirali novinarstvo tam, kjer ga ni.

Delati red, kjer ni nereda

Zelo vestno so nam recimo šteli vrstice, ki jih napišemo. In kaj to pove, recimo, o kakovosti intervjujev? Novinar lahko intervjuvancu po elektronski pošti pošlje vprašanja, nanje prejme odgovore, oboje združi in odda svoje besedilo. Zanj porabi uro ali dve svojega časa. Lahko se z intervjuvancem sreča, vanj vrta, osvetljuje problem, nato pogovor pretipka, skrajša in ga stilno oblikuje. Zanj porabi najmanj en cel dan, odvisno od zahtevnosti in artikuliranosti sogovornika. Lahko pa je intervju v tujem jeziku, s človekom, ki je v slovenskem prostoru manj znan ali neznan. Nanj se mora novinar mnogo temeljiteje pripraviti, prebrskati vire, prebrati njegove izjave v drugih tujih medijih, pogovor nato prevesti in oblikovati. Zanj potrebuje dva dni. Vsi ti naj bi šteli enako, glede na vrstice napisanega, tisto, kar je narejeno v eni uri in tisto, za kar sta potrebna dva dneva?

Temu absurdnemu štetju vrstic smo mnogi novinarji nasprotovali. Odpuščena kolegica Agata Tomažič je v naši interni korespondenci lani retorično vprašala, »če velja takšen pravilnik tudi za nenovinarske poklice« in »kakšno normo ima uprava«. Nemudoma je prejela grožnjo z odpovedjo, ker naj bi »podajala negativne vrednostne sodbe o delodajalcu, s čimer se je objektivno okrnilo dostojanstvo delodajalca in uprave.« V interni pošti? Med domačimi? V lastni hiši? Ne samo, da smo bili ustrahovani, o situaciji v podjetju nismo smeli izreči niti interne kritike.

Maja Megla na gostovanju s SNG Dramo Ljubljana v Bogoti

In to ni osamljen primer. Leta 2014 se je zgodil še eden, ko smo kot blazni pisali vsi za vsakogar, tako novinarji Kulturne redakcije za druge Delove edicije kot tudi drugi novinarji za kulturne strani. Na prvi strani pa je bila rubrika Dobro jutro, v kateri so novinarji kolobarili. Na vrsti zanjo je bila naša vidnejša novinarka Vesna Milek, sicer zaposlena v Sobotni prilogi, ki je odšla službeno v Bosno in pripravila izjemno odmevno in brano reportažo o bosanskih piramidah. Kljub temu, da je bila službeno na terenu za matično redakcijo, ji to ni prav nič pomagalo, ko je spregleda svojo delovno obveznost za drugo redakcijo. Dobila je pisno grožnjo delodajalca pred odpovedjo delovnega razmerja zaradi neizpolnjevanja službenih obveznosti.

Delovne obveznosti, ki so nam jih naložili, niso bile hec. Novinarji smo bili razporejeni sicer v matično redakcijo, vendar smo pisali tudi za druge, novinarji Kulture tudi vsebine izven področja kulture. Zato sem kar strmela, ko sem brala odgovor na tožbo, kjer piše, da »navedeni novinarji pišejo in ustvarjajo vsebine praviloma za to redakcijo – uredništvo, sicer pa venomer pišejo vsebine, ki se nanašajo na kulturo (kaj pa pisanje o tematiki katoliške cerkve Jožice Grgič, blogi Jele Krečič, kulinarika Igorja Bratoža in rubrika Dobro jutro Jelke Šutej Adamič?). In tudi, »da v kolikor je tožeča stranka pisala še za druge redakcije, je to izjema in ob vedenju urednikov redakcij. To, kar zatrjuje tožeča stranka je izjema in ne pravilo«. Mar res? Grožnja Vesni Milek z odpovedjo je bila potemtakem le slaba šala?

Podpirati novinarstvo tam, kjer ga ni (juhej pisarne)

Uvedli so pa tudi obvezno vpisovanje prihoda na delo. Pisarne in čemenje v njih je postajalo naše osrednje opravilo. Nekaterim urednikom je nova regulativa prišla kot naročena, da so se lahko – če so bili takšne volje – znašali nad nami, kdaj pridemo in kdaj odidemo, s podtonom in kritiko seveda, da smo malomarni in nedelavni. Bilo je leta 2013, ko sem imela vsega dovolj in sem popisala zadnjih deset dni svojega delavnika in ga poslala urednici. Še vedno imam shranjeno sporočilo (ki ga torej za nazaj ne morem ponarediti).

Maja Megla na bienalu v Istanbulu leta 2009

ponedeljek, 7. 10. – napisala besedilo o umetnikih Janezih Janše in njihovih projektih v teh mesecih, dolžina 114 vrstic za kulturne strani, gradiva za tekst zbirala v preteklih treh tednih + imela pogovor z umetniki
torek, 8. 10. – napisala besedilo o razstavi Irwinov, 82 vrstic za kulturne strani, gradivo zbrala v preteklem tednu
sreda, 9. 10. – ob 11.00 srečanje z Antonom Mavretičem (o Voyagerju), s katerim sem naredila intervju za Sobotno prilogo do 14.30. Za tem odšla domov in pripravljala intervju do 1h ponoči

četrtek 10. 10. – vstala ob sedmih zjutraj in intervju dokončala do štirih popoldan, ga poslala v avtorizacijo, pripravila vizualno gradivo k tekstu. Med deveto in enajsto zvečer smo urejali avtorizacijo. Potrdijo lahko Ali Žerdin, Dragan Živadinov in Miha Turšič. Dolžina 420 vrstic za Sobotno prilogo.
petek, 11. 10. – do 11.00 vnesla avtorizirane popravke v intervju za Sobotno, za tem napisala 50 vrstic za zadnjo stran, ob 15.00 odšla s fotografom na razstavo v Vitanje in se vrnila ob treh ponoči.
nedelja, 13. 10. – branje gradiva in priprava na intervju z Jannisom Kounellisom za Sobotno prilogo. Pet ur.
ponedeljek, 14. 10 – ob 11.00 intervju z Jannisom Kounellisom, enim od najbolj cenjenih mednarodnih umetnikov. Intervju je ekskluziven in ga imamo edini. Začetek pisanja teksta o njegovi razstavi za kulturno stran.
torek, 15. 10. – dokončanje teksta o razstavi Kounellisa za kulturno stran, 100 vrstic
sreda, 16. 10. – ob 11.00 tiskovna v MSUM. Pogovor z umetniki do 14.00. Do 17.30 napisala besedilo o razstavi v MSUM, 115 vrstic, kultura. Za tem odšla na vodstvo po razstavi Jannisa Kounellisa ob 18.00, ki sem ga uporabila za uvod k intervjuju za Sobotno prilogo, od tam na večerjo, na kateri sva se pogovarjala z njegovim asistentom. Tudi ta del sem uporabila za uvod k intervjuju za Sobotno prilogo. Delavni dan sem končala ob 24.00.

četrtek, 17. 10. – pisanje intervjuja za Sobotno, 220 vrstic. Ko sem ga dokončala, sem odšla ob 19.00 na otvoritev in dogodke v MSUM, imela pogovor z umetniki, dogovor za intervjuje, delavnik se zaključi ob 24.00.

POVZETEK – V desetih delovnih dneh sem pripravila sedem besedil, dva za Sobotno
prilogo, enega za zadnjo stran in štiri za kulturo. V desetih delovnih dneh sem napisala (objavljenih) besedil v dolžini 1041 vrstic. V desetih dneh sem imela poleg petih normalnih delavnikov tudi pet, ki so potekali od jutra do 24.00, enih ali treh ponoči. Poleg njih je bila tudi nedelja, ko sem se pet ur pripravljala na ekskluziven intervju s Kounellisom. Prekoračenih delovnih ur je vsaj 48.

Maja Megla na podelitvi nagrade Igorja Zabela na Dunaju leta 2014

A vse to ni bilo dovolj. In tudi vredno ne. Niti cenjeno ne. In še manj želeno. Šikaniranja in izživljanja so se nadaljevala z drugimi sredstvi (masakriranje in krajšanje tekstov, prepovedi in odvzemanje pisanja o področjih, ki sem jih dolga leta pokrivala idr.). Poleg tega je postalo cenjeno novinarstvo predelava in nadgradnja že obstoječih agencijskih ali drugih, tujih medijskih vesti in besedil. Takšni novinarji so dobivali odlične ocene za svoje novinarske prispevke, kot so jih v naši redakciji v letu 2014.

Ni dovolj mila za umazane roke

Postali smo žive priče propadanja terenskega, avtorskega, raziskujočega novinarstva, neposrednega stika z ljudmi, izkustvenih doživetij, dobrih zgodb.

Novico z odpovedjo je zato eden mojih kolegov pospremil z besedami: »Delo osvobaja! Vidve (op. p., mišljena je sočasno odpuščena kolegica v Kulturni redakciji Jelka Šutej Adamič) sta zdaj bolj svobodni kot tisti, ki z upognjenimi glavami čakamo, da bodo prišli po nas.«

Delo ima še vedno precej izvrstnih kadrov, tako novinarjev kot tudi fotografov. Delo z njimi je bilo v užitek in veselje. Žal pa tistim kolegom, ki so zoper svoje sodelavce kolaborirali z upravo, ni mogoče priskrbeti dovolj mila, da bi si z njim lahko očedili svoje umazane roke.”

Marijan Zlobec