Edvard Kocbek je Tita občudoval že leta 1944


Izid Kocbekovih dnevnikov v Zbranih delih pesnikov in pisateljev številka 16, o katerih sem že dvakrat pisal, vzbuja čedalje večji odmev med bralci, saj gre za Kocbekovo bivanje med vojno v Beogradu, v povsem, drugem okolju in predvsem z njim kot ministrom v prvi začasni jugoslovanski vladi, kar pomeni, da mu je partija priznavala velik, da ne rečem izjemni pomen za narodnoosvobodilni boj v Sloveniji, saj je bil najprej minister za prosveto, nato pa minister za Slovenijo.

Marshal_Tito_during_the_Second_World_War_in_Yugoslavia,_May_1944.jpg

Edvard Kocbek za Edvardom Kardeljem in na desni Titom na Visu maja 1944

V Beogradu so bili poleg Kocbeka le še trije slovenski ministri od petindvajsetih, pri čemer je bil Dušan Sernec še predstavnik kraljeve vlade, dr. Anton Kržišnik minister za socialno politiko in dr. Drago Marušič kot predstavnik kraljeve vlade minister za pošto, telegraf in telefon. Začasna vlada Demokratske vlader Jugoslavije je bila namreč sestavljena še iz pripadniklov NKOJ (Nacionalnega komiteja osvoboditve Jugoslavije) in pripadnikov kraljeve vlade v eksilu. Predsednik začasne vlade je bil Tito kot voditelj partizanov in generalni sekretar KPJ. Edvard Kardelj je postal podpredsednik, potem ko je Milan Grol kot predstavnik kraljeve vlade 18. avgusta 1945 odstopil.

V obeh zapisih sem predstavil nekaj delčkov iz Kocbekovih dnevnikov od septembra do decembra leta 1945, sedaj pa bi izpostavil nekaj odlomkov iz dnevnikov od 21. do 28. januarja in od 5. novembra 1944 do 23. januarja 1945.

Žal si iz spremne besede in komentarja urednika ZD dr. Andreja Inkreta ne morem nič pomagati, ker se je tu namesto komentiranja v celoti zavil v molk. Najbrž je zavzel stališče, da je komentiranje Kocbekovih dnevnikov bolj stvar političnih kot literarnih zgodovinarjev, kar je morda celo res, a Kocbek je bil, kar je bil sam prepričam, najprej in predvsem politik, sicer bi si težko predstavljal na primer osebno užaljenost, ker sta  Tanjug ali dnevnik Politika zamolčala njegovo ministrsko prisotnost na kakšni javni prireditvi. Še več, šel je tako daleč v svoji prizadetosti, da je pisal protestno pismo beograjski Politiki, češ da ga kronist v svojem poročilu kot tam prisotnega ministra ni omenil.

Najprej je odprto vprašanje, ali so Kocbekovi dnevniki iz Beograda oziroma za ti dve leti njegovi celoviti zapisi, saj manjka kar precej mesecev tako za leto 1944, ko je bil s Titom in Kardeljem na Visu, kot za leto 1945.Urednik dr. Inkret tega vprašanja ne odpira.

Z današnjega stališča preseneča marisikaj, predvsem, ali se je Kocbek kot minister v tej funkciji znašel, bil operativno sposoben, ali se je zavedal kompleksnosti ministrstva za Slovenijo, ali je verjel, da bo s svojimi idejami o nadaljevanju katoliško publicistične dejavnosti iz časa revije Dejanje lahko nadaljeval še po vojni v povsem drugačnih okoliščinah? In ali bo nadaljeval svoje poslanstvo kot krščanski socialist še v političnem smislu?

Kocbek je vedel že leta 1944, da se pripravlja ločitev Cerkve od države, očitno pa se ni natančno zavedal, kaj to pomeni v praksi. Analiza posameznih stavkov iz dnevnikov bi zlahka potrdila tezo, da je mislil, da bo Cerkev še naprej močan dejavnik v novo nastali državi. Iz dnevnikov pa je žal razvidno še nekaj, namreč da je on sam nenehno v ospredju in da sogovornikom ob raznih srečanjih v svojih dnevniških zapiskih ni dal tistega osebnostnega pomena (z vsemi izrečenimi mislimi, tezami, ugovori ipd.), ki bi jih naredile najprej človeške, potem pa še svojemu pomenu primerne intelektualne osebnosti. Kocbekov ego je bil enostavno prevelik.

Kocbek se je v Beogradu družil s precej Slovenci, mnogi pa so tja in še posebej k njemu prihajali na obisk, a bi težko za kogar koli rekli, da mu je izkazal intelektualno pozornost tako, da je vsakdo nastopal v njegovem dnevniku na lasten, to je osebnostni način.

Kocbek je imel škofa Rožmana za dvakratnega izdajalca

Kocbek se ves čas vede kot kristjan praktik in kristjan organizator, odgovoren za slovensko katoliško občestvo. Pri tem pa bralca najbolj preseneča, da na primer ne v dnevnikih iz leta 1944 ne iz 1945 ljubljanskega škofa Rožmana poimensko sploh ne omenja, kaj šele, da bi z njim imel kakršen koli stik. Nekako se vede, kot da je slovenska Cerkev on sam oziroma njen predstavnik, saj je odpotoval na pogovore v Vatikan (poleti 1944)… Seveda pri tem v pogovoru z nadškofom Ujčićem, ki ga je v Beogradu prišel obiskat, ne omenja niti papeža in njegovega položaja v svetovni vojni in njegovega odnosa do slovenske Cerkve ali še posebej ljubljanskega škofa Rožmana. Kvečjemu obratno. Kocbek je šel v Vatikan z obtožbami zoper Rožmana.

Gregorij-Rožman.-Vir-NŠAL-107-fotografska-zbirka-š.-591.jpg

Ljubljanski škof Gregorij Rožman

Ker gre za posebno občutljivo temo in Kocbekov zapis 14. novembra 1944, ga moram citirati v večjem obsegu: “Med drugim pogovorom vprašal (beograjski nadškof Ujčić), kaj je s palačo nunciature, kako bi interveniral za zaprte duhovnike v Vojvodini, kako s plačami v bodoče, ali bi lahko prosil za sprejem pri Titu.

Od svoje strani sem ga informiral o svojem obisku v Vatikanu in med pripovedovanje vpletel točke o mnenju Vatikana o klerikalizmu, o razgovorih o škofih v Jugoslaviji, o ljubljanskem škofu, o njegovih krivdah, ki jih je storil kot katoliški škof do svojega naroda posebno zato, ker ni tvegal korajžnega nastopa pred Italijani in Nemci. Vse to je bilo namenjeno Ujčiću samemu, ki se za preganjane Srbe, sobrate v Kristusu, ni zavzel tako, kakor to veleva evangelij. Razložil sem mu bistvo verskih komisij in namen naš, da v soglasju s Cerkvijo izvedemo ločitev Cerkve od države. To dejstvo je sprejel na znanje kot znano novico, ker ni pokazal nobenega začudenja.

V smislu razgovorov v Vatikanu sem omenil vprašanje vojnih kuratov in mu ponudil posredovanje za pošto med njim in Vatikanom odnosno obratno.

Ves čas obiska me je prevzemalo nenavadno čustvo, in to zaradi tako korenito obrnjenega položaja. Nekoč sem bil v zadregi pred cerkvenimi dostojanstveniki, danes so škofje v zadregi pred menoj.”

Josip Ujčić je bil nadškof v Beogradu, pred tem profesor na ljubljanski Teološki fakulteti. Ni znano, ali je on o srečanju s Kocbekom ohranil kak zapis; po načinu delovanja in uradnosti srečanja, bi smeli sklepati, da si je kaj pribeležil. Kocbek omenja Vatikan, kot da se je Vatikan pogovarjal z njim, ne omenja pa kdo osebno ali kako visoko v vatikanski cerkveni hierarhiji je uspel priti na svojem obisku. Malo je verjetno, da nadškof Ujčić Kocbeka ne bi takoj vprašal, s kom vse je v Rimu govoril. Prav tako je vprašljivo, čigavo je bilo stališče do Rožmana, kot ga je Kocbek zastopal v Vatikanu; njegovo osebno ali samega predsednika Tita oziroma njegovega podpredsednika Kardelja.

Kocbek je ugotovil, da so sedaj škofje v zadregi pred njim

Precej šokantno deluje Kocbekova zabeležka, da so sedaj (jugoslovanski) škofje v zadregi pred njim. Tu ne gre le za moč, ampak za družbeno – politični položaj in nadvlado, kar je še toliko bolj nenavadno, ker je bil Kocbek vendarle zgolj laik v Cerkvi. Kot vidimo le iz naštevanja v dnevniku, je v Vatikanu Rožmana obtožil dvakratne izdaje; ob italijanski in nemški okupaciji. V dnevniku o tem spregovori zgolj najbolj lapidarno. Lahko bi dobili celo vtis, da je na uradnem obisku Vatikana marsikaj govoril iz svoje izkušnje in mimo beograjskih partijskih oziroma vladnih napotkov. Zelo malo verjetno je, da ga je sprejel papež, sicer bi o tem poročal in se pohvalil. Iz Inkretove knjige In stoletje bo zardelo je očitno, da ga papež ni sprejel.

Kje so še drugi Kocbekovi dnevniki ?

Žal dnevnika iz časa Kocbekovega obiska Vatikana ni, je izgubljen ali založen v beograjskih arhivih ipd. Kocbeku je bilo veliko do tega, da v slovenski Cerkvi zmaga, čeprav  hkrati ni jasno, kaj naj bi to v konkretnem smislu njegovega in še bolj cerkvenega življenja sploh pomenilo. Pa ne, da si je Kocbnek predstavljal, da bo škof Rožman prišel k njemu k sveti spovedi in po odpustek?!

Kocbeka Sveto pismo ni zanimalo kaj dosti ?

Tako kot ostajajo odprte mnoge stvari na politični ravni, preseneča, da Kocbek kot mislec ne odpira kakršne koli teme iz evangelijev v praktičnem življenju in udejanjanju Cerkve, čeprav omenja njeno posodabljanje. Presenetljivo je, da ga ne zanima niti Sveto pismo… Niti  ni razvidno, da bi iz Biblije kdaj kaj prebral; vsa njegova literatura se bolj ali  manj začne in konča pri nekaterih francoskih avtorjih, bodisi pesnikih bodisi filozofih in krščanskih teologih.

Kocbek je Tita občudoval

maxresdefault.jpg

Edvard Kocbek je predsednika Tita občudoval. Verjetno že iz izkušenj in srečanja v Jajcu, na Visu, v Beogradu pa še posebej. O njem zapiše misli, kot jih nista dočakala ne Krištof ne Peter.

Devetnajstega decembra 1944 Kocbek med drugim zapiše:”Ganilo me je, ko sem danes med sejo slišal Tita, ko je ocenil neko dejanje Nedićeve vlade:”Seveda je to lahko storil, ker je vedel, da bo propadel.” V celem okolju neopazna opomba je zame dokaz pozitivne odgovornosti človeka, ki ima v perspektivi zmago, obnovo in vstajenje in zato največjo in najtežjo odgovornost. Takega človeka moraš podpreti, pa četudi bi nič drugega ne bilo.” Žal Tito tega, kaj je Kocbek o njem mislil oziroma zapisal že leta 1944, verjetno nikoli ni izvedel.

Kocbek je v Beogradu takoj opazil nastajajoči kult Titove osebnosti

Šestnajstega novembra 1944 je Edvard Kocbek v svoj Dnevnik med drugim zapisal:” Popoldne kongres srbske mladine. Dvoje ganljivih, pomembnih čustev. Najprej vtis močnega prepričanja mladih ljudi, prepričanja, ki je enostavno in žareče, ki sije iz oči, vre iz srca in prepaja vse življenje mladega človeka, prepričanje, ki je blizu čistosti in svetosti. Potem pa vtis uhajanja iz samega sebe v stvar, v zunanji dogodek, nekaj, kar druži vse izpovedovalce totalitarnih nazorov. Zanašanje na proces, parolo, program, voditelja. Nekje je že tudi pri nas  prestopljena meja: mene že nemirno moti Titov kult, ki ima plemenite, čiste, naravne osnove, ki pa že prehaja v bogočastje, v pobožanstvenje človeka, ki tega kljub svoji izrednosti ne more in ne sme sprejeti nase. Poleg tega je začel postajati ta kult po zunanji obliki fašističnemu podoben, skandiranje imen, parol, gojenje pravih ekstaz v kolektivu, ki ga dosežeš z intenzivnim ritmičnim ponavljanjem besed. Zapiral sem oči in se rahlo tresel ob hladu, ki iz tega načina izhaja.”

Če bi pa ista množica skandirajoče vpila “Kocbek, Kocbek”…kot na Kongresnem trgu v Ljubljani maja 1945 ob njegovem vznesenem govoru z balkona ljubljanske univerze, bi se ta “tresajoči hlad” hitro spremenil v prijetno toplino.

Sodelovanje s komunizmom iz religioznih razlogov

Že iz začetka Dnevnika leta 1944 je zanimivo prebrati marsikaj. Tako 21. januarja Kocbek ugotavlja, da je “eden izmed razlogov sodelovanja s komunizmom tudi religiozen. Komunisti mi predstavljajo resnično religiozno atmosfero, ki jo pri običajnih konfesionalnih rimskokatoliških vernikih pogrešam. Čeprav ateisti, gledajo na človeška in nadčloveška  vprašanja z večjo resnostjo, skrbjo in odločnostjo kakor meščanski izpovedovalci vere…”

Kocbek je prav dobro vedel, da je vera komunistov v komunizem lahko prav tako  močna,  kot vera katoličanov v Boga, ali kot vidimo iz njegovega teksta: še bolj. Bistveno pa je vprašanje, ki posledično lahko postane še kako aktualno ter še posebej danes: katera vera je prava in kaj v njenem imenu smeš ali celo moraš storiti

Kocbekove dnevnike se da brati celo zelo sodobno.

Marijan Zlobec


En odgovor na “Edvard Kocbek je Tita občudoval že leta 1944”

  1. Marijan, ta slika gotovo ni z Visa. Večinoma je locirana v Drvar, čeprav nekje navajajo, da je nastala v Jajcu (s to lokacijo se pa ne ujema letnica slike 1944). Pa lep pozdrav od APZ-jevca Zdravka

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja