Prvi zapis ob izidu Kocbekove šestnajste knjige Zbranega dela z dnevniki je vzbudil med bralci zelo velik odmev. Ne nazadnje odkriva marsikaj, česar se v podrobnostih ni vedelo. Kocbek je bil po vojni v zvezni vladi minister za Slovenijo, kar pomeni, da mu je nova jugoslovanska oblast za njegove medvojne zasluge v OF in odporu proti okupatorju prisodila v bistvu najvišji možni politični položaj.
Spomenik Edvardu Kocbeku v Tivoliju
Kot kažejo dnevniki, pa Kocbek svojega položaja, vloge, aktivnosti, odnosa do Slovenije iz Beograda v operativnem smislu današnjega ministrstva ni dojel, zato so ga vedno bolj potiskali na obrobje.
Edvard Kocbek kot minister ni bil kooperativen. Večkrat ga na seje vlade sploh niso vabili, še manj pogrešali. V dnevniku od septembra do decembra 1945 praktično ne govori o kakšnem osebnem srečanju s predsednikom Titom, razen ob nekaterih slovesnostih, na katerih pa je bil v poročilih v medijih prezrt. Prav tako je bil prezrt med srbskimi literati, ko je bilo treba kam kot delegacija v tujino.
Zdi se, kot da si je Kocbek ves čas domišljal ali si delal iluzijo, da je pomembnejši politik, kot so ga v tej funkciji videli drugi oblastniki. Niti se ni družil z Edvardom Kardeljem, ki je, kot smo že omenili, preko Franca Snoja izvedel, da “opozicija” že ve za poboj domobrancev. Kardelj je pismo iz Kočevskega Roga pobeglega domobranca fotokipiral, verjetno pa je Snoja zaslišal, kdo vse je za to informacijo izvedel. Prav tako je Kardelj vedel, kdo vse je Kocbekov beograjski intelektualni krog in s kom komunicira v Ljubljani.
Franc Snoj v gasilski uniformi leta 1939, foto Wikipedija
Kocbeku je bil bližji le Boris Kidrič, ki ga je imel za pametnega sogovornika predvsem glede ureditve položaja slovenske Cerkve na bolj odprtih, sodobnih, demokratičnih načelih z moderno organizacijo povezave, nadaljevanja dela ustanov (npr. Mohorjeva družba, teološka fakulteta, tisk) in z nameravano obuditvijo Dejanja, medtem ko iz dnevnika preseneča droben izsek, v katerem Kocbek spregovori o mentalnem razumevanju vloge Cerkve v hrvaški družbi, kot jo je izpričal nadškof Nikola Dobrečić iz Bara.
Strah božji je za državljane najboljši
Kocbek je med obiskom nadškofa pri njem doma v Beogradu sogovorniku dejal, da slovenski bogoslovci ne bodo šli študirat v Rim, na Hieronimov zavod “dokler odnosi niso urejeni in dokler so v Rimu ustaški duhovniki…” Se je Kocbek tu vedel kot najvišji predstavnik slovenske Cerkve, bi se lahko vprašali?
Kako je Dobrečić videl položaj hrvaške Cerkve v povojni družbi, pa je Kocbek uvidel, ko je v nadaljevanju zapisal: “Zgrozil sem se nad miselnostjo naših škofov, ko mi je pripovedoval o motivu, s katerim je hotel Tita v pogovoru pridobiti za versko vzgojo.”Strah božji vam je najboljši strah za vaše državljane. Če se bodo bali Boga, se bodo tudi bali vas.” (1. oktober 1945).
Edvard Kocbek okrog leta 1975
Dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem
Precej skrita, a zelo pomembna pa je Kocbekova dnevniška informacija o pridobitvi dokumentov o tem, kaj je slovenska Cerkev med vojno poročala pobegli vladi v London.
Janez Gradišnik, foto NUK
“Minister Sava Kosanović mi je pred časom dal na vpogled precej svojega londonskega gradiva. Hotel mi je s tem povedati, da je vmes marsikaj, kar bi bilo zame in tovariše iz vodstva OF novo in zanimivo. Gradivo je prevzel Janez Gradišnik, da ga uredi. Danes sem pregledal tisti del gradiva, ki se sestoji iz tajnih poročil iz Ljubljane v London v letih okupacije. Ta poročila so pošiljali klerikalci, se pravi belogardisti. Ko sem jih na hitro prelistal in se tu in tam ustavil, me je prevzelo mučno občutje, ne nad dejstvi in podatki, ki jih točno ali netočno navajajo, storjena zlodela od okupatorjev ali od partizanov, ampak nad tonom, ki ta poročila preveva. Pravi stud me je prevzel. Neznanje, nespretnost, laž, hinavščine, sovraštvo. To so dokumenti katoliške degeneracije na Slovenskem. Zavijanje dejstev, zavijanje z očmi, sentimentalnost, fina pokvarjena človečnost, kako je prav, da teh ljudi ni več na oblasti. Zdaj vidim, kako svež veter veje po Slovenskem.” (27. september 1945).
Naslovnica monografije
Urednik dr. Andrej Inkret se je izognil skoraj vsem komentarjem
Urednik Kocbekovega Zbranega dela dr. Andrej Inkret ostaja v komentiranju povsem brez besed, praktično razen navedbe celih imen ljudi in funkcij, ki jih Kocbek omenja, naslovov predvsem francoskih knjig in imen njihovih avtorjev ter nekaj prevodov francoskih citatov, se v vsebinskem smislu ne loteva ničesar. Inkret je prepozno spoznal, da je Edvard Kocbek veliko večja skrivnost in past za slehernega ne le literarnega, ampak morda še bolj političnega zgodovinarja.
Sava Kosanović, foto splet
Kdo je bil Sava Kosanović ?
“KOSANOVIĆ, Sava (Plaški 1894 — Beograd 1956). Gimnaziju je završio u Rijeci a pravo u Budimpešti. Pripadao je Samostalnoj demokratskoj stranci i od 1926. bio njen generalni sekretar. Za narodnog poslanika biran je prvi put 1927, a zatim 1935. i 1938. Nakon proglašenja apsolutističkog režima ostao uz Pribićevića. Suđeno mu je pred Sudom za zaštitu države. Bio je u vladi generala Simovića, s vladom otišao u emigraciju i do kolovoza 1944. boravio u SAD, kao član vlade do 1942, a zatim u opoziciji prema emigrantskim vladama. Zalagao se za suradnju s narodno-oslobodilačkim pokretom. U srpnju 1944. postao je ministar u Šubašićevoj vladi, a zatim u prvoj vladi maršala Tita od 7. III. 1945. Iste godine postao je član Predsjedništva Narodnog fronta Jugoslavije i član Prezidijuma Narodne skupštine. Obavljao istaknute funkcije u diplomatskoj službi i saveznim upravnim organima.” (iz Geni)
Edvard Kocbek, foto Wikipedija
Ob zgornjem citatu glede Kocbekove vednosti in celo pregleda medvojnih tajnih poročil iz Ljubljane v London, ki jih je Kocbek dobil, bi se Inkret moral najprej vprašati, kje so ti dokumenti zdaj. Poleg tega ves čas v kontekstu Kocbeka nastopa priznani slovenski pisatelj in še bolj prevajalec Janez Gradišnik kot njegov beograjski tajnik. On je prav tako kot Kocbek vse videl in prebral. Vprašanje je, komu je to gradivo minister Kosanović še pokazal, saj Kocbek ni bil najpomembnejši v Beogradu in je imel omenjeni minister prav gotovo nalogo že po službeni dolžnosti pridobljeno gradivo pokazati še komu drugemu v Beogradu, vsaj Kardelju, če že ne Titu. Če bi ga samo Kocbeku, bi bil preprosto rečeno neprofesionalec.
Marijan Zlobec