Cankarjeva založba je pred petindvajsetimi leti zasnovala novo zbirko Moderni klasiki, s katero v nekem smislu nadaljuje tako slavnih Sto romanov kot zbirko Nobelovci. Gre za velik založniški, prevajalski in menedžerski projekt (urejanje avtorskih pravic in izpolnjevanje vseh nujnih pogojev, kar ni vedno lahko doseči). Moderni klasiki nimajo nekih večjih vsebinskih, avtorskih in oglasno – tržnih napovedi, s katerimi je Cankarjeva založba operirala že pred petdesetimi leti in smo vsi vedeli, kaj bo izšlo v prvem letniku Sto romanov, kaj v drugem… S tem pa je naklada novih knjig manjša, kot bi smela biti, saj gre za vrhunske avtorice in avtorje, ki pa doma niso toliko znani kot so bili oni iz Sto romanov.

Prevajalka Petra Meterc, foto Marijan Zlobec
Na zadnji tiskovni konferenci Cankarjeve založbe v knjigarni Konzorcij so predstavili novo, že 149. knjigo Modernih klasikov. To je Sorodstvo priznane afroameriške pisateljivce Octavie E. Butler (1947 – 2006).

Sorodstvo
Los Angeles leta 1976. Dana, mlada afroameriška pisateljica, se je s svojim belopoltim možem pravkar preselila v novo domovanje, ko jo nenadoma obide slabost, neznana sila pa jo potegne več kot sto let nazaj v preteklost. Kdo je utapljajoči se deček, ki ga Dana reši iz reke? Kako naj preživi na plantaži v Marylandu, kjer je odprava suženjstva stvar prihodnosti? In po kakšnem ključu sploh prehaja med svojo sedanjostjo in preteklostjo? Roman, v jedru katerega leži zgodba o dveh medrasnih parih v različnih časovnih obdobjih, raziskuje dinamiko suženjstva v ZDA, senzibilnost temnopolte ženske s konca 20. stoletja, ki se zaveda svoje dediščine, ter ne nazadnje vprašanja moči, spola, rase in možnostih prihodnjega egalitarizma. (Iz predstavitve založbe).
Octavia Estelle Butler, foto Wikipedija
Prevajalkain piska spremne besede Petra Meterc je na tiskovni konferenci spomnila, da je to šele prva knjiga Butlerjeve v slovenščini, ki je temnopolta in spregledana, hkrati pa govori o zgodovinskem obdobju v ZDA, še o času suženjstva. Pisateljico je predstavila kot izjemno plodovito, njeno delo obravnavajo ameriški šolski programi in feministični bralski krožki, v stilni opredelitvi pa je poudarek na znanstveno fantastični literaturi. Gledala je kakih sedemdeset let naprej, kar pomeni v današnji čas in svet, zato je tako aktualna. Dogaja se sicer v šestdesetih letih.
“Roman Sorodstvo ni pomemben samo z vidika soočenja sodobnega temnopoltega človeka s suženjsko preteklostjo, temveč tudi s feministične perspektive. Butler namreč preko glavne junakinje Dane raziskuje reproduktivno vlogo suženj ter spolno nasilje, ki so mu bile podvržene. Sprva je avtorica za roman imela v mislih moškega junaka, saj si je zamišljala lik, ki ga je navdihnila omenjena anekdota s fantom iz časa študija. Toda ob snovanju romana si je premislila.”
Anekdota govori o fantu, ki se je za zgodovino temnopoltih zanimal še predno je to postalo priljubljeno in sta bila s pisateljico skupaj v zvezi temnopoltih študentov. Menil je, da bi se morale starejše generacije suženjstvu upreti, tako pa mlade s svojo pasivnostjo zavirajo. Kot ga citira v spremni besedi, je izjavil: ” Želim si, da bi lahko ubil vse te starejše ljudi, ki nas že tako dolgo zavirajo, pa ne morem, ker bi moral začeti pri svojih starših.”

Octavia Estelle Butler (22. junij 1947 – 24. februar 2006) je bila ameriška avtorica znanstvene fantastike in spekulativne fantastike, ki je prejela nagrade Hugo, Locus in Nebula. Leta 1995 je Butlerjeva postala prva pisateljica znanstvene fantastike, ki je prejela MacArthurjevo štipendijo. Butlerjeva se je rodila v Pasadeni v Kaliforniji in jo je vzgajala ovdovela mati. Kot otrok je bila izjemno sramežljiva, vendar je Butlerjeva našla izhod v knjižnici z branjem fantastike in pisanjem. Znanstveno fantastiko je začela pisati že kot najstnica. Butlerjeva je obiskovala visoko šolo med gibanjem Black Power v šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Med sodelovanjem v lokalni pisateljski delavnici so jo spodbudili, da se je udeležila delavnice Clarion, ki se je osredotočala na znanstveno fantastiko.
Urednik knjige Sašo Puljarević
Butlerjeva je kmalu zatem prodala svoje prve zgodbe in do konca sedemdesetih let prejšnjega stoletja je postala dovolj uspešna avtorica, da se je lahko posvetila pisanju s polnim delovnim časom. Njena dela so zelo brana, saj je več serij ostalo priljubljenih še dolgo po njeni smrti, vključno s Prispodobo o sejalcu, serijo Patternist in trilogijo Ksenogeneza – vse se ukvarjajo s temami, ki kritizirajo avtoriteto in družbeni red ter spremljajo glavne junake, ki preživijo kljub izzivom družbenih norm.
Octavia Estelle Butler
Butlerjeve knjige in kratke zgodbe so pritegnile naklonjenost kritikov in javnosti, kmalu pa so sledile tudi nagrade. Vodila je tudi pisateljske delavnice in govorila o svojih izkušnjah kot Afroameričanka, pri čemer je takšne teme uporabljala v znanstveni fantastiki. Kasnejši avtorji znanstvene fantastike, ki so delali v podžanrih, kot je afrofuturizem, pogosto pripisujejo Butlerjevi pomemben vpliv. Sčasoma se je preselila v Washington. Butlerjeva je umrla zaradi kapi v starosti 58 let. Njeni članki so shranjeni v raziskovalni zbirki knjižnice Huntington v San Marinu v Kaliforniji.
Prevajalka Petra Meterc je napisala še spremno besedo, foto Marijan Zlobec
Octavia Estelle Butler se je rodila 22. junija 1947 v Pasadeni v Kaliforniji, mestu severovzhodno od središča Los Angelesa. Bila je edina hči Octavie Margaret Guy, gospodinjske pomočnice, in Laurice James Butler, čistilke čevljev. Njen oče je umrl, ko je bila stara tri leta. Vzgajali sta jo mati in babica po materini strani v okolju, ki se ga je kasneje spominjala kot strogega baptističnega. Butler je odraščala v Pasadeni in sredi dejanske rasne segregacije v okolici doživela omejeno kulturno in etnično raznolikost. Spremljala je mamo na čistilno delo, kjer sta kot delavki vstopali v hiše belcev skozi zadnja vrata. Delodajalci so z njeno materjo grdo ravnali.

Že od malih nog je Butlerjeva zaradi skoraj ohromujoče sramežljivosti težko komunicirala z drugimi otroki. Zaradi svoje nerodnosti, skupaj z rahlo disleksijo, zaradi katere je bilo šolsko delo mučno, je bila Butlerjeva lahka tarča nasilnežev. Verjela je, da je »grda in neumna, nerodna in socialno brezupna«. Posledično je pogosto preživljala čas z branjem v osrednji knjižnici v Pasadeni. Obsežno je pisala tudi v svoj »veliki roza zvezek«.
Sašo Puljarević
Butlerjeva, ki jo je sprva navdušila pravljica in zgodbe o konjih, se je hitro začela zanimati za znanstvenofantastične revije, kot so Amazing Stories, Galaxy Science Fiction in The Magazine of Fantasy & Science Fiction. Začela je brati zgodbe Johna Brunnerja, Zenne Henderson in Theodoreja Sturgeona.
Pri desetih letih je Butlerjeva prosila mamo, naj ji kupi pisalni stroj Remington, na katerem je »z dvema prstoma kljuvala svoje zgodbe«. Pri dvanajstih si je ogledala film Dekle hudiča z Marsa (1954) in sklenila, da bi lahko napisala boljšo zgodbo. Napisala je osnutek tistega, kar je kasneje postalo osnova za njene romane v slogu Patternist. Ker se do takrat ni zavedala ovir, s katerimi se lahko sreča temnopolta pisateljica, je pri trinajstih letih prvič postala negotova vase, ko ji je dobronamerna teta Hazel rekla: »Draga … Črnci ne morejo biti pisatelji.« Toda Butlerjeva je vztrajala v svoji želji po objavi zgodbe in celo prosila svojega učitelja naravoslovja v nižji srednji šoli, Williama Pfaffa, naj natipka prvi rokopis, ki ga je oddala reviji znanstvene fantastike.
Po končani srednji šoli John Muir leta 1965 je Butlerjeva delala podnevi, ponoči pa obiskovala Pasadena City College (PCC). Kot brucka na PCC je zmagala na univerzitetnem natečaju kratkih zgodb in si zaslužila svoj prvi dohodek (15 dolarjev) kot pisateljica. Dobila je tudi “zamilo ideje” za to, kar bo kasneje postalo njen roman Kindred. Afroameriška sošolka, vpletena v gibanje Black Power, je glasno kritizirala prejšnje generacije Afroameričanov, ker so bili podrejeni belcem. Kot je Butlerjeva pojasnila v kasnejših intervjujih, so bile mladeničeve pripombe katalizator, ki jo je spodbudil k odgovoru z zgodbo, ki je ponudila zgodovinski kontekst za podrejenost in pokazala, da jo je mogoče razumeti kot tiho, a pogumno preživetje. Leta 1968 je Butlerjeva diplomirala na PCC z diplomo iz umetnosti s poudarkom na zgodovini.
Čeprav si je Butlerjeva mama želela, da bi postala tajnica, da bi imela stalen dohodek, je Butlerjeva še naprej opravljala vrsto začasnih del. Raje je imela manj zahtevno delo, ki bi ji omogočilo, da je vstala ob dveh ali treh zjutraj in pisala. Uspeh ji je še naprej uhajal. Svoje zgodbe je oblikovala po vzoru znanstvene fantastike, v kateri prevladujejo belci in moški, in s katero je odraščala. Vpisala se je na Kalifornijsko državno univerzo v Los Angelesu, a je nato prešla na tečaje pisanja prek UCLA Extension.
Med delavnico odprtih vrat združenja Writers Guild of America West, programa, namenjenega mentorstvu manjšinskim pisateljem, je njeno pisanje navdušilo enega od učiteljev, znanega pisatelja znanstvene fantastike Harlana Ellisona. Spodbudil jo je, da se udeleži šesttedenske delavnice Clarion Science Fiction Writers Workshop v Clarionu v Pensilvaniji. Tam je Butlerjeva spoznala temnopoltega pisatelja znanstvene fantastike Samuela R. Delanyja, s katerim je postala dolgoletna prijateljica. Prodala je tudi svoji prvi zgodbi: “Childfinder” Ellisonu za njegovo neobjavljeno antologijo The Last Dangerous Visions (ki je bila sčasoma objavljena v reviji Unexpected Stories leta 2014; in “Crossover” Robinu Scottu Wilsonu, direktorju delavnice Clarion, ki jo je objavil v antologiji Clarion leta 1971.
Naslednjih pet let je Butlerjeva delala na romanih, ki so postali znani kot serija Patternist: Patternmaster (1976), Mind of My Mind (1977) in Survivor (1978). Leta 1978 je lahko nehala začasno delati in živela od dohodka iz pisanja. Od serije Patternist si je vzela odmor, da bi raziskala in napisala samostojen roman Kindred (1979). Serijo Patternist je zaključila z romanoma Wild Seed (1980) in Clay’s Ark (1984). Slava Butlerjeve se je začela leta 1984, ko je roman “Speech Sounds” osvojil nagrado Hugo za kratko zgodbo, leto kasneje pa je roman “Bloodchild” osvojil nagrado Hugo, nagrado Locus in nagrado Science Fiction Chronicle Reader za najboljšo noveleto. Medtem je Butlerjeva odpotovala v amazonski deževni gozd in Ande, da bi raziskovala za tisto, kar bo kasneje postala trilogija Ksenogeneza: Zora (1987), Obredi odraslosti (1988) in Imago (1989). Te zgodbe so bile leta 2000 ponovno objavljene kot zbirka Lilithina zalega.
V devetdesetih letih prejšnjega stoletja je Butlerjeva dokončala romana, ki sta utrdila njen sloves pisateljice: Parabola o sejalcu (1993) in Parabola o talentih (1998). Poleg tega je leta 1995 postala prva pisateljica znanstvene fantastike, ki je prejela štipendijo fundacije John D. in Catherine T. MacArthur, nagrado v višini 295.000 dolarjev. Leta 1999 se je po materini smrti Butlerjeva preselila v Lake Forest Park v Washingtonu.Parabola o talentih je osvojila nagrado Nebula združenja Science Fiction Writers of America za najboljši roman, načrtovala pa je še štiri romane s tematiko parabol: Parabola o prevarantu, Parabola o učitelju, Parabola o kaosu in Parabola o glini. Vendar se je po več neuspelih poskusih, da bi začela pisati Parabolo o prevarantu, odločila, da bo delo na seriji prenehala.V kasnejših intervjujih je Butlerjeva pojasnila, da jo je raziskovanje in pisanje romanov Parabole preobremenilo in depresiralo, zato se je raje posvetila pisanju nečesa “lahkega” in “zabavnega”. To je postala njena zadnja knjiga, znanstvenofantastični vampirski roman Fledgling (2005).
Butlerjevo prvo objavljeno delo je bilo “Crossover” v antologiji Clarion Workshop iz leta 1971. Kratko zgodbo “Childfinder” je prodala tudi Harlanu Ellisonu za antologijo The Last Dangerous Visions. “Mislila sem, da sem na dobri poti kot pisateljica,” se je Butlerjeva spominjala v svoji zbirki kratkih zgodb Bloodchild and Other Stories, ki vsebuje tudi “Crossover”. “Pravzaprav me je čakalo še pet let zavrnitev in groznih majhnih opravil, preden sem prodala še eno besedo.” Leta 1974 je Butlerjeva začela delati na seriji romanov, ki so bili kasneje zbrani v seriji Patternist, ki prikazuje preobrazbo človeštva v tri genetske skupine: dominantne Patterniste, ljudi, ki so bili vzrejeni z okrepljenimi telepatskimi močmi in so prek psionske verige vezani na Patternmasterja; njihove sovražnike Clayarke, z boleznijo mutirane živalim podobne nadljudi; in Mute, navadne ljudi, vezane na Patterniste.
Prvi roman, Patternmaster (1976), je sčasoma postal zadnji del notranje kronologije serije. Dogaja se v daljni prihodnosti in pripoveduje o odraščanju Teraya, mladega Patternista, ki se bori za položaj v Patternistični družbi in sčasoma za vlogo Patternmasterja. Sledil je Mind of My Mind (1977), predzgodba Patternmasterja, postavljena v 20. stoletje. Zgodba spremlja razvoj Mary, ustvarjalke psihične verige in prve Patternmaster, ki je povezal vse Patterniste, ter njen neizogiben boj za oblast z očetom Dorom, parapsihološkim vampirjem, ki si prizadeva ohraniti nadzor nad psihičnimi otroki, ki jih je vzgojil skozi stoletja.
Tretja knjiga serije, Survivor (Preživela), je izšla leta 1978. Naslovna preživela je Alanna, posvojenka misijonarjev, fundamentalističnih kristjanov, ki so odpotovali na drug planet, da bi ubežali nadzoru Patternistov in okužbi Clayarka. Alanno ujame lokalno pleme Tehkohn, kjer se nauči njihovega jezika in prevzame njihove običaje. To znanje nato uporabi, da misijonarjem pomaga preprečiti suženjstvo in asimilacijo v rivalsko pleme, ki nasprotuje Tehkohnom. Butlerjeva je kasneje Survivor označila za najmanj priljubljeno knjigo med njenimi in jo umaknila iz ponatisa.
Po romanu Survivor si je Butlerjeva vzela odmor od serije Patternist, da bi napisala roman, ki bo postal njen uspešnica, Kindred (1979), in kratko zgodbo “Near of Kin” (1979). V romanu Kindred se Dana, Afroameričanka, večkrat prenese v čas med Los Angelesom leta 1976 in plantažo na vzhodni obali Marylanda v začetku 19. stoletja. Tam sreča prednike: Alice, svobodno temnopolto žensko, ki je pozneje v življenju prisiljena v suženjstvo, in Rufusa, belega sina plantažnika, ki postane tudi sužnjelastnik. V romanu “Near of Kin” protagonistka odkrije tabu odnos v svoji družini, ko po materini smrti pregleduje njene stvari. Leta 1980 je Butlerjeva izdala četrto knjigo serije Patternist, Wild Seed, katere pripoved je postala zgodba o nastanku serije. Divje seme, ki se dogaja v Afriki in Ameriki v 17. stoletju, spremlja boj med štiri tisoč let starim parapsihološkim vampirjem Dorom in njegovim “divjim” otrokom in nevesto, tristo let staro spreminjalko oblike in zdravilko Anyanwu. Doro, ki že stoletja vzreja psihične otroke, prevara Anyanwu, da postane ena od njegovih vzrediteljev, a ta sčasoma pobegne in s svojimi darovi ustvari skupnosti, ki konkurirajo Dorinim. Ko jo Doro končno izsledi, se Anyanwu, utrujena od desetletij bega ali boja z Dorom, odloči storiti samomor in ga prisili, da prizna, da jo potrebuje.
Leta 1983 je Butler objavila knjigo »Speech Sounds« (Zvoki govora), zgodbo, postavljeno v postapokaliptični Los Angeles, kjer je pandemija povzročila, da je večina ljudi izgubila sposobnost branja, govora ali pisanja. Za mnoge to okvaro spremljajo neobvladljivi občutki ljubosumja, zamere in besa. »Speech Sounds« je leta 1984 prejel nagrado Hugo za najboljšo kratko zgodbo. Leta 1984 je Butler izdala zadnjo knjigo serije Patternmaster, Clay’s Ark. Dogaja se v puščavi Mojave in se osredotoča na kolonijo ljudi, okuženih z nezemeljskim mikroorganizmom, ki ga je na Zemljo prinesel edini preživeli astronavt vesoljske ladje Clay’s Ark. Ko mikroorganizem prisili svoje gostitelje, da ga širijo, okuženi ljudje ugrabijo druge, da jih okužijo, in v primeru žensk rodijo mutirane otroke, podobne sfingi, ki bodo prvi člani rase Clayark. (Po Wikipediji)
Octavia Estelle Butler je prejela okrog trideset nagrad in priznanj
Marijan Zlobec