Izjemna monografija Slovenski Nemci dr. Anje Moric pri Založbi ZRC (4)


Med tremi izjemnimi monografijami, ki so jih predstavili na zadnji tiskovni konferenci Založbe ZRC v Atriju je uvodno mesto imela skoraj 500 strani obsežna Slovenski Nemci – Diaspora, identitete in medskupnostni odnosi znanstvene sodelavke doc. dr. Anje Moric. Založnik je Založba ZRC, soizdajatelja Glasbenonarodopisni inštitut in Inštitut za narodnostna vprašanja.

Naslovnica

Monografija osvetljuje prezrt segment slovenskega izseljenstva ter odpira vprašanje, kako danes razumemo kategorijo slovenskega izseljenstva in kdo je vanjo vključen. Na podlagi življenjskih zgodb slovenskih Nemcev v diaspori monografija raziskuje oblikovanje identitet, transgeneracijski prenos zgodovinskih izkušenj in njihov vpliv na sodobne medskupnostne odnose. Avtorica razmerja med Nemci in Slovenci na Slovenskem umešča v širši evropski in globalni kontekst ter pokaže, kako kolektivni spomin oblikuje identitete, dediščinske prakse in razumevanje preteklosti. Ob osemdeseti obletnici konca druge svetovne vojne monografija prispeva k razmisleku o dolgotrajnih posledicah vojne, večkulturni preteklosti slovenskega prostora ter možnostih dialoga in sprave med skupnostmi, zaznamovanimi s preteklimi konflikti. (Iz uradne predstavitve knjige).

Avtorica je na predstavitvi knjige imela zelo osebno naravnan nagovor, skorajda že kot osebno izpoved z elementi empatije, občutenja zgodovine, usode, naselitve, bega, trpljenja, izselitve, umiranja, razkropljenosti po svetu…, vse do prikaza sedanjosti. Zato njen nastop objavljamo v celoti.

Znanstvena sodelavka doc. dr. Anja Moric, vse fotografije Marijan Zlobec

Spoštovane kolegice, spoštovani kolegi, lepo pozdravljeni.

Odrastla sem na Kočevskem, v hiši, ki sta jo kupila stara starša, ki sta po vojni prišla z Blok. Kot otrok sem med brskanjem po omari našla vizitko s fotografijo moškega in njegovim avstrijskim naslovom. Pojasnila sta mi, da je gospod nekoč živel v naši hiši in da ju še vedno občasno obišče. To je bilo moje prvo srečanje z zgodbo nekdanjih nemško govorečih prebivalcev domačega kraja. Nato o njih vse do gimnazije, ko sem začela raziskovati lokalno zgodovino, nisem slišala ničesar.

Presenetilo me je, kako malo vemo o ljudeh, ki so na Kočevskem živeli pred nami in ta »skrivnost« me je spodbudila k bolj poglobljenemu raziskovanju, ki traja že dobrih 25 let. Raziskovanje me je vodilo med Kočevarje in spodnještajerske Nemce v Sloveniji, Avstriji, Nemčiji, Združenih državah Amerike in Kanadi.

Sprva sem odgovore iskala predvsem v zgodovini. In sicer na čisto osnovno vprašanje: kaj se je zgodilo – najprej v mojem rojstnem kraju, da je bil tako rekoč čez noč izpraznjen – in nato še širše v Sloveniji.

Toda skozi pogovore me je sčasoma začela bolj zanimati sedanjost, kako izseljenci živijo in kakšne so njihove povezave s Slovenijo. Spoznala sem, da za razumevanje sedanjosti ni pomembno samo, kaj se je zgodilo, temveč tudi, kako ljudje dogodke razumejo, se jih spominjajo in jih posredujejo svojim potomcem. Prav ta povezava med zgodovino, spominom in pripadnostjo je osrednja tema monografije, ki jo danes predstavljam – Slovenski Nemci. Diaspora, identitete in medskupnostni odnosi.

Raziskava povezuje kvalitativne in kvantitativne metode: več kot sedemdeset biografskih narativnih intervjujev, številne neformalne pogovore, anketo in dolgoletno opazovanje društvenega življenja ter kulturnih praks. Pričevanja povezujem z arhivskim gradivom, časopisjem in spominskimi zapisi, pri čemer glasovi sogovornikov ostajajo osrednji vir razumevanja njihove družbene realnosti.

Temeljno vprašanje, ki me je vodilo pri vsebini knjige je: čigava diaspora oz. del čigavega izseljenstva so slovenski Nemci? Po veljavni slovenski zakonodaji namreč izseljeni Nemci, tako ekonomski kot politični migranti, niso upravičeni do slovenskega državljanstva, čeprav so bile njihove skupnosti na območju Slovenije prisotne več stoletij. Če niso del slovenskega izseljenstva, del čigavega izseljenstva pravzaprav so? Tekom raziskave se je izkazalo, da se njihove najmočnejše prostorske reference oz. kraji s katerimi se identificirajo pokrajina

Kočevska, Spodnja Štajerska in konkretni rojstni kraji. Vendar jih prevladujoče etnično-jezikovno razumevanje slovenskega izseljenstva, ki vključuje zgolj »etnične« Slovence in njihove potomce, praviloma pušča zunaj tega okvira.

Vsebino povezujejo trije sklopi iz podnaslova.

Prvi je diaspora. Zgodovino slovenskih Nemcev so namreč zaznamovale različne vrste migracij: ekonomsko izseljevanje, politične migracije, prisilne preselitve, beg in izgon. Te različne izkušnje umeščam v širši evropski okvir nacionalizacije, razpada imperijev, vojn in etničnega homogeniziranja nacionalnih držav.

Koncept diaspore mi je omogočil vpogled v načine, kako skupnosti kljub razseljenosti skozi več generacij vzdržujejo medsebojne vezi in vezi z nekdanjo domovino. Spremljala sem jih skozi društva, publikacije, spominska obeležja, socialna omrežja in različne kulturne prakse. Potrdilo se je, da domovina oz. spomin nanjo ostaja temeljna značilnost diaspore in zaobsega praktično celoten spekter delovanja teh skupnosti: izraža se v petju pesmi, kulinariki, simbolih prisotnih v domovih in društvih npr. podobah pokrajine in tudi v družinskih pripovedih.

Drugi sklop knjige je namenjen identitetam. Zanimalo me je, kako ljudje razumejo svojo pripadnost in kako se ta spreminja med generacijami ter družbenimi in političnimi okolji. Izkazalo se je, da regionalne identifikacije s Kočevsko ali Spodnjo Štajersko večinoma ostajajo močnejše od identifikacij z nacionalnimi državami. Ob njih pa sobivajo avstrijska, nemška, ameriška, kanadska in druge pripadnosti.

Posebej sem se posvetila dediščinjenju v izseljenskih skupnostih. Če se osredotočim zgolj na jezik, ki je običajno v ospredju v študijah nacionalnih oz. etničnih identitet, rezultati kažejo, da izguba jezika ne pomeni nujno izgube pripadnosti neki skupnosti. Naprimer jezik Kočevarjev – kočevarščina – izginja, kulturne prakse se spreminjajo, a skupnost vendarle ostaja povezana na druge načine – predvsem prek različnih društvenih dejavnosti, obiskov nekdanje domovine in spomina nanjo in različnih oblik spominjanja. Identiteta se v različnih obdobjih preoblikuje v razmerju med podedovano podobo preteklosti in sedanjimi okoliščinami.

Tretji sklop je namenjen medskupnostnim odnosom, ki jih obravnavam predvsem skozi kolektivni spomin. Tako v slovenskem kot v izseljenskem nemškem spominu prepoznavam selektivnost, poudarjanje lastnega trpljenja in negativne podobe drugega. Na slovenski strani izstopa podoba Nemca kot zgodovinskega zatiralca, med slovenskimi Nemci pa pripoved o predvojnih in povojnih krivicah ter izgnanstvu.

Konflikti, nastali v določenih političnih okoliščinah npr. v obdobju vzpona nacionalizmov konec 19. stoletja ali v obdobju med vojnama so se preoblikovali v predstavo o trajnem nasprotju med skupnostma, ki vztraja še danes. Pri ohranjanju te podobe pomembno vlogo igra molk o težkih temah: na eni strani o nacizmu in odgovornosti za preselitev, na drugi pa o povojnem nasilju in o sami večkulturni preteklosti slovenskega prostora. Na potomce se lahko prenese čustvena teža preteklosti, ne da bi dobili možnosti za njeno celovitejše razumevanje.

Po drugi strani pa je terensko delo razkrilo tudi razkorak med kolektivnimi pripovedmi in osebnimi izkušnjami. Posamezniki se spominjajo predvsem dobrih sosedskih odnosov, prijateljstev in skupnega življenja. Današnje boljše možnosti za potovanja in povezovanja, boljša dostopnost informacij pa tudi pozitivna podoba Slovenije kot prijetne turistične destinacije, vplivajo na to, da danes vse več izseljenih Nemcev, zlasti iz ZDA in Kanade izraža željo po pridobitvi slovenskega državljanstva.

Knjigo zato zaključujem s predlogom za spremembo zakonodaje v smislu širšega razumevanja slovenskega izseljenstva, ki bi upoštevalo tudi zgodovinsko in teritorialno povezanost izseljenih Nemcev s prostorom današnje Slovenije in njihov interes za ohranjanje teh vezi. Želim si, da bi knjiga prispevala k razumevanju večplastne preteklosti prostora, v katerem živimo, ter odprla možnosti za dialog med ljudmi različnih jezikov in kultur, ki jih ta prostor povezuje.

Hvala.

Predstavitev je odprla več konkretnih vprašanj

Anja Moric je politologinja, etnologinja in kulturna antropologinja. Raziskuje identitetne procese v manjšinskih skupnostih, odnose med manjšino in večino, nacionalizme, (prisilne) migracije, politike spominjanja ter dediščinjenje. Posebej se posveča nemško govoreči skupnosti v Sloveniji in v diaspori, območju Kočevske ter drugim obmejnim oz. večkulturnim območjem.

Diplomirala (2007) in doktorirala (2016) je iz politologije na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani, kjer je za disertacijo o slovenskih Nemcih v diaspori prejela Priznanje profesorja Klinarja. Študij je dopolnila z diplomo iz etnologije in kulturne antropologije na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani (2024). Med letoma 2017–2025 je bila zaposlena na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo Filozofske fakultete UL ter 2019–2025 na Glasbenonarodopisnem inštitutu ZRC SAZU. Vodila je temeljni raziskovalni projekt Teža preteklosti: dediščina večkulturnih območij – primer Kočevske (2022–2025, ARIS), študentski projekt Etnološka zbirka Kočevarjev in pešpot med starimi sortami sadnega drevja (2023, UL) in dva bilateralna projekta z ZDA in Hrvaško.

Raziskave izvaja predvsem med Kočevarji in pripadniki nemško govoreče skupnosti v Sloveniji, Avstriji, ZDA in Kanadi; sodeluje tudi pri raziskavah romske skupnosti in slovenskih manjšin v zamejstvu (avstrijska Štajerska, Kanalska dolina, dolina Kolpe in Čabranke). V letih 2023 in 2024 je bila gostujoča raziskovalka na Institut für deutsche Kultur und Geschichte Südosteuropas v Münchnu.

Od 2016 vodi Zavod Putscherle, kjer pripravlja in koordinira projekte interpretacije ter ohranjanja kulturne dediščine na Kočevskem. Je avtorica štirih in soavtorica več razstav. Posnela je tri etnografske filme, med njimi Globoko v srcu jo čutimo (2018), ki sledi življenjskim zgodbam Kočevarjev v Sloveniji, Avstriji, ZDA in Kanadi. Za najmlajše je pripravila štiri knjige o kulturni dediščini širše Kočevske s spremnimi besedili za starše in pedagoge. Je urednica in avtorica bloga Kočevski b(r)log: www.kocevskibrlog.com.

Aktivna je v strokovnih telesih: članica Odbora za preučevanje narodnih manjšin pri SAZU (od 2024), članica sveta JSKD IO Kočevje (od 2020), v letih 2017–2024 članica izvršnega odbora Slovenskega etnološkega društva in vodja Delovne skupine za Slovence izven meja RS (2019–2024). Za prispevek k ohranjanju kulturne dediščine Kočevske je prejela priznanje Gottscheer Heritage and Genealogy Association, ZDA (2018, 2022), ter Plaketo župana Občine Kočevje (2018).

Marijan Zlobec

,

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja