Slovenska filharmonija je začela novo koncertno sezono s celovečerno izvedbo Simfonije št. 10 v Fis – duru Gustava Mahlerja (1860 – 1911) v priredbi Derycka Cookea pod dirigentskim vodstvom svojega šefa dirigenta in umetniškega vodje Kahija Solomnišvilija. Približno 83 minut dolgo simfonijo so izvedli po uvodnem nagovoru novega direktorja Slovenske filharmonije Nejca Avblja, ki nadaljuje delo poprejšnjega direktorja Mateja Šarca, ki se je vrnil kot solo oboist v orkester in je nastopil.
Matej Šarc se je vrnil v orkester, vse fotografije Marijan Zlobec
Izvedba Mahlerjeve Desete simfonije ni bila nekaj osamljenega v velikem skladateljevem simfoničnem opusu, ampak smo na 74. Ljubljana Festivalu pred kratkim spremljali izvedbi kar dveh Mahlerjevih simfonij z dvema odličnima orkestroma in dirigentoma.
Nastopiti kot tretji zapored, potem ko smo poslušali v isti dvorani Simfonijo št. 2 Vstajenje z Londonskim simfoničnim orkestrom pod dirigentskim vodstvom sira Antonia Pappana, z gostujočim Državnim zborom iz Kaunasa ter dvema solistkama, potem pa še Šesto simfonijo z Dresdensko Državno kapelo pod vodstvom dirigenta Danieleja Gattija, morda ni hvaležno, ker izpadeš ne kot tretji, ampak kot zadnji. Slovenska filharmonija bi se morala v svoji individualni in kolektivni zavesti spopasti z dejstvom, da nima evropske slave, podobno kot Londončani in Dresdenčani, ki praktično lahko gostujejo povsod, in hkrati računajo na povsem polne dvorane, kar se v Ljubljani z Dresdenčani ni zgodilo in je bil Gatti ob pogledu na dvorano s še mnogimi praznimi sedeži opazno razočaran, a to ni vplivalo na njegovo dirigiranje na pamet, kar je že samo po sebi nekaj izjemnega.
Prve violine
Dvorana na petkovem koncertu prav tako ni bila polna, kot je bila včasih, ko sta SF vodila direktor Boris Šinigoj in umetniški vodja Ivo Petrić ter je bila publiciteta v medijih bistveno večja, kritike koncertov pa obvezne. Abonentov je bilo med štiri in skoraj pet tisoč. Težko pa bi rekel, da kvaliteta Slovenske filharmonije v vsem tem času ni napredovala. A so tudi drugi orkestri, ki so mednarodno kadrovsko bolj odprti in nimajo lokalne miselne dimenzije ali orientacije, imajo pa tudi več mednarodnega občinstva. Opazno je spreminjanje odnosa orkestra do nekaterih dirigentov ali celo dirigentk v preteklosti, tako da imajo z gruzijskim dirigentom Kahijem Solomnišvilijem pravzaprav srečo.
Nejc Avbelj je imel zelo lep otvoritveni in pozdravni nagovor občinstva, med katerim pa ni bilo nobenega predstavnika Ministrstva za kulturo, ki bi ga lahko pozdravil; odločajo pa, stoodstotno. Avbelj je rekel, da živimo v svetu, v katerem se zdi, kot da je vse narobe. Ko pa pogleda v dvorano in na orkester, se mnenje spremeni v velik optimizem in ugotovi, da vse vendarle ni tako hudo. Umetnost in še posebej glasba imata v sedanjem svetu veliko večjo vlogo kot doslej. Umetnost odkriva globlja spoznanja. Umetnost nas danes druži in povezuje ter dela bolj humane.
Avbelj je spomnil na kar 325 letno glasbeno tradicijo v Ljubljani (po 1701), ko se je bistvo institucij skrivalo v samih ljudeh. Zahvalil se je glavnemu sponzorju Zavarovalnici Triglav. S Katarzo pa je zažele veliko navdihov, entuziazma in energije ter glasbenega sozvočja.
Nejc Avbelj
Od Cookove priredbe Mahlerjeve Desete simfonije smo pričakovali točno to, kar smo skozi interpretacijo dobili. Mahler se je s prvim stavkom Adagio, kot ga je nazadnje v CD izvedel Valerij Gergijev s svojim orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga in ni želel izvesti neavtorizirane kasnejše priredbe, v bistvu sam poslovil od sveta; preko groze v milostno večnost.
Franc Kosem
O grozi iz konca prvega stavka mi je posebej pripovedoval dirigent Anton Nanut, ko je prejel Prešernovo nagrado, in tu videl vrhunec Mahlerjeve ustvarjalnosti. Dejansko groze glasbeno ni znal upodobiti nihče pred Mahlerjem in ne po njem, celo Dmitrij Šostakovič ne.
Trobila in pihala
Avtobiografskost zatorej ne potrebuje Cookovega postfestovskega pripisa in dopolnitve, ne brez opaznih ameriških zvočnih elementov, ki bi jih Mahler, čeprav je nekaj časa deloval v New Yorku, ne uporabljal, niti ne ponavljanja prve groze na koncu, v petem stavku Finale, in še s podaljšanjem milosti, priprošnje k večnemu Bogu in kar je še možnih podobnih razlag ali vtisov.
Mahler je bil po veličastnem uspehu Osme simfonije Tisočev v Münchnu navidez srečen, saj podobnega uspeha kot tedaj poprej ni bil doživel. A je v resnici bil vse prej kot to. Kaj ga je najbolj prizadelo; ali smrt štiriletne hčerke Anne Marie, lastna bolezen, nemoč v Dvorni operi, kjer mu je cerkvena cenzura onemogočila premiero Straussove Salome, kar ga je glede na svoj direktorski položaj zelo pretreslo ? To najbolje opazite, ko berete pisma med Mahlerjem in Straussom. Kot direktor ni ukazal več nič. Blamaža je bila še toliko večja, ker je odšel Strauss s Salomo v milansko Scalo, na Dunaj pa je prišla nemška izvedba, a kot gostujoča predstava v Nemško opero, kjer ni bilo dvorne cenzure.
Ampak bistveno ali vrhunec vsega je spoznanje, da ga je do njega kritična Alma Mahler v resnici varala. Mahler je to spoznal spričo Werflove zamenjave kuvert z naslovi, ker je nesmiselno hkrati pisal dve pismi: Almi in njenemu možu in je spričo razburnjenja Mahler v resnici dobil pismo – namenjeno njej. Mahler je sicer vedel že od vsega začetka, da je bila Alma iz višjih dunajskih družbenih krogov in se je tako ves čas tudi vedla. In tak položaj ohranila do smrti leta 1964. Kakšen kraval je zagnal njen oče, priznani slikar Emil Schindler, ko jo je kot mlado dekle osvajal slavni slikar Gustav Klimt. Seznam njenih ljubimcev ali skoraj ljubimcev je tako dolg, da se danes lahko skrije ves Hollywood. Vsi so namreč slavni. Ampak jih ne bi tu naštel. Dunajske feministke so bile za moške pravi strup.
Tibor Kerekeš
Mahlerjeva Deseta pove vse, kar je sam Mahler želel povedati. Bistvena sta groza in milost na koncu prvega stavka in v razširjeni obliki ponovljena v petem stavku. V Ljubljani smo pred kakimi dvajsetimi leti slišali še verzijo v priredbi dirigenta Rudolfa Barshaija, ki pa je bila drugačna od Cookove. Delati simfonijo, ki bi bila namesto 25 minut dolga nekaj nad 80 minut, je bolj stvar planiranja koncerta, da zapolniš ves večer, medtem ko je ob izvirni Adagio težko postaviti še kaj, da bi občinstvo na koncert sploh prišlo.
Matej Šarc
Spomnimo se na nedokončano opero Turandot ali tretje dejanje Lulu. Videl sem obe verziji dokončanja Turandot (Alfano, Berio), kot dokončano tretje dejanje Lulu (Cerha). Ni ne Puccini in ne Berg.
Kahi Solomnišvili
Dirigent Kahi Solomnišvili se je za uvod v sezono študijsko lotil izjemno zahtevnega dela, prav tako pa seveda orkester, ki se je na začetku zdel še neogret in s tem premalo angažiran, potem pa se je koncentracija hitro dvignila, čeprav je bilo nekaj slišnih napak. SF ima odlične posameznike, kot smo slišali tako med pihalci kot trobilci, ki delujejo v orkestru že desetletja dolgo. Godal je bilo šestdeset, kot jih uporabljajo najboljši orkestri. Tu je še precej rezerv, tako v intenzivnosti vsakega posameznika kot zvoka celote; akordi groze morajo zazveneti kot unikum v vsej simfonični glasbi, prav tako takih akordov ni v nobeni operi.
Solomnišvili bo kot sedanji ljubljanski mahlerjanec z veseljem segel še v druge simfonije; nazaj bo odprlo drugačne perspektive. Ta njegov izbor je pravzaprav zelo presenetljiv.
Zanimivo je, da se koreografsko tega izvirnega Mahlerjevega stavka nihče ne loti, niti ne naš Edward Clug. Pa bi rad videl. Groze je povsod preveč (Ukrajina, Palestina), katarze pa skoraj nikjer, prav tako ne Vstajenja, ob koncu Druge simfonije. Je bil Beethoven veliko večji optimist od Mahlerja in Šostakoviča ? Je današnja izvirna glasba družbeno neodzivna ? Ja, današnji ustvarjalec klasične glasbe je oportunist in strahopetec. Mahler ni bil; bil je le žrtev vsega okrog njega, in kar je prihajalo vanj od zunaj; od Ljubljane leta 1881 do smrti 1911, kar je v bistvu deset let manj od ene delovne dobe pred upokojitvijo.
Melina Todorovska
Ob Cookovi priredbi takoj začutiš neizmerno željo, kako biti perfekten mahlerjanec, a ne moreš skriti, da si sam nekaj drugega. Poslušalec vse to ve, občuti, spremlja, reagira, kot se je pokazalo na koncu, ko občinstvo nenavadno dolgo, skoraj celo minuto, po koncu izvedbe ni zaploskalo, kar je presenetilo samega dirigenta in orkester, ki je na koncu dočakal kar pet minut aplavzov, pa tudi ovacij, zlasti za posamezne člane sekcij, ko jih je dirigent dvignil.
Jana Trošt
Mahlerjeva Deseta je bil prepričljiv uvod v novo sezono. Premagali so prvo in zelo težko stopnico za vzpon po lestvi, ki je razpeta med zemljo in nebom, kot mi je v Rimu, na gostovanju z orkestrom Slovenske filharmonije z dirigentom Markom Letonjo, dejal slavni violončelist Mstislav Rostropovič, ki je bil nekaj let proslavljal svojo sedemdesetletnico. Bistvo te lestve pa je, da človek ne sme nikoli narediti nobenega koraka navzdol, ampak samo navzgor. Večina ljudi vendarle misli, da to ni možno. Mahler ni bil jamar in ni imel občutkov, kako je jamarju, ki se spušča, ali še bolj dviga, iz 180 metrov direktnega padca v Kačni jami pri Divači, znameniti vertikali brezna. En sam zdrs na ozki jamarski lestvi, in življenja je konec. Tako kot na desetine življenj turistov v naših alpah.
Štiri trobente
Dober začetek, še boljše nadaljevanje.
Marijan Zlobec