Doživeti dolgo celovečerno opero Oliviera Messiaena Sveti Frančišek Asiški na Salzburških slavnostnih igrah je posebno doživetje. Predstava v dvorani Skalne jahalne šole se začenja ali ob 17. uri ali 17.30, kot se je moja. Z aplavzi in dvema daljšima pavzama pa je trajala skoraj do polnoči. Na srečo so avtobusi še vozili tisoče nogometnih navijačev iz Anglije in Francije z večerne tekme, tako da smo se morali operniki malo pomešati, a smo lahko vsaj prišli domov oziroma svojih salzburških začasnih prebivališč. Projekt je zasnoval še umetniški vodja Salzburških slavnostnih iger Marcus Hinterhäuser, ki so ga zamenjali iz še vedno neznanih razlogov.
Philippe Sly (Saint François), vse fotografije SF/Monika Rittershaus
V mestu je bilo kakih 130 policijskih vozil, a se je zdelo, kot da kakšnih izgredov ni bilo. Območje festivalskega dogajanja v treh dvoranah je bilo čisto in mirno. Tja ni zašel noben navijač. Poskrbeli so za mnoge neposredne avtobusne prevoze mimo festivalskega občinstva, a morajo na stadion vsi skozi mesto. Kdo je igral in kakšen je bil rezultat, sem izvedel naslednji dan, saj me ni zanimalo. Bi bilo pa neprijetno, če bi Sveti Frančišek trčil ob nogometne navijače. Kaj bi storil, pa si ne znam predstavljati. Kakšen čudež morda. Je pa pomembno Frančiškovo sporočilo: če ničesar ne potrebuješ, si izjemno bogat.
Philippe Sly (Saint François)
Predstava je bila ob 800. obletnici Frančiškove smrti. Prvič pa so jo izvajali Dunajski filharmoniki, kar je poseben podvig. Iz ozadja zakritih kamnitih kolonad je na koncu množično zapel Zbor koncertnega združenja Dunajske državne opere. Bilo je nekaj totalno veličastnega.
Philippe Sly (Saint François) in ansambel
Messiaenovo opero sem v Salzburgu že videl v devetdesetih letih, in sicer dvakrat, ker so jo še ponovili. Igral je filharmonični orkester iz Los Angelesa, dirigiral pa je finski dirigent Esa – Pekka Salonen. Pevci so bili izjemni, prav tako kot so v tej izvedbi. Postavitev orkestra je bila enaka: vsi tolkalci z vsemi možnimi inštrumenti so bili razdeljeni na dva stranska dvignjena kamnita balkona, tako da je sicer ogromen orkester lahko igral v orkestrski jami. To je bila koprodukcija z Los Angeles Philharmonic in Opéra de la Bastille v Parizu. Režiser je bil Peter Sellars, scenograf George Tsypin, kostumografka Dunya Ramicoca ter avtor luči James F. Ingalls.
Pevska zasedba v Salzburgu leta 1992:
Dawn Upshaw -Angel
Sara Rudner – Plesoči Angel
José van Dam – Saint François
Ronald Hamilton – Gobavec
Urban Malmberg – Frère Léon
John Aler – Frère Massée
Thomas Young – Frère Élie
Tom Krause – Frère Bernard
Akos Banlaky – Frère Sylvestre
Reinhard Koller – Frère Rufin
Bile so štiri predstave, letos jih je v isti dvorani šest. Pel pa je Arnold Schoenberg zbor, letos Zbor koncertnega združenja Dunajske državne opere.
Philippe Sly (Saint François)
Naj takoj omenim sijajno dirigentsko vodstvo mladega francoskega dirigenta Maxima Pascala, ki je leta 2014 zmagal na salzburškem tekmovanju za mlade dirigente. Če je že sedaj dirigiral Messiaena, je na dobri poti svetovne dirigentske kariere.
Philippe Sly (Saint François) in ansambel
Spominjam se tiskovne konference v devetdesetih letih, ko so predstavili vseh osem knjig operne partiture, glavni predstavitelj pa je bil slavni francoski dirigent in skladatelj Pierre Boulez. Knjige partitur so bile položene na kakšne tri metre dolgo diagonalo, tako da je izgledalo čim bolj pompozno.
Philippe Sly (Saint François)
V Salzburgu so izvedli celotno verzijo v treh dejanjih in osmih slikah. Vsi so ustvarili izjemno predstavo, kot je ne zmorejo niti opere velikega formata in umetniškega potenciala.
Philippe Sly (Saint François)
Olivier Messiaen je neponovljiv, edinstven, mogočen, duhoven, veličasten po ideji in božjem prepričanju ali globoki veri, da se Bog pogovarja z njim preko glasbe, sam pa z Bogom na isti način. Glasba je lepota dialoga med Nebom in Zemljo, med Človekom in Bogom, še posebej, če se tega vseskozi zavedaš, tako vse življenje živiš in vse to znaš.
Philippe Sly (Saint François)
Če bi rekel, da je bil Messiaen veren na ravni kardinalov ali celo papežev, bi pomislil, da je bil celo globlji, ker ni bil cerkveni politik, ampak služabnik. Politika pri Messiaenu absolutno ne obstaja, prav tako ne družba; iz družine in s tem morebitnih družbenih odnosov ali funkcije je izstopil, ko se je na začetku opere poslovil od staršev, s katerima pa se ponovno sreča ob koncu opere ob smrti. To je bilo možno, ker je Frančišek umrl sorazmerno mlad. Rodil se je leta 1182, umrl pa leta 1226. Živel je le 44 let. Salzburg je počastil njegovo 800. obletnico smrti.
Philippe Sly (Saint François), Russell Braun (Frère Léon)
Simpatična je Frančiškova predsmrtna pomisel, da se mu je Bog osebno prikazal v obliki gobavca, ki ga je sam objel, da bi preizkusil lastno sposobnost žrtvovanja v ljubezni do drugega.
Philippe Sly (Saint François)
Vprašanje je, zakaj je Messiaen izbral Svetega Frančiška Asiškega, ne pa samega Jezusa Kristusa ? Podobno vprašanje je imel Richard Wagner, ko je zasnoval strukturo svoje opere Jezus iz Nazareta. Videl sem ta scenarij in spoznal, kar je seveda vedel že Wagner, da bi bila taka opera vsaj sedemurna in z njo ne bi uspel.
Philippe Sly (Saint François)
Frančišek je priljubljen med vsemi, poznajo ga tudi neverni, turisti obiskujejo Asisi, ker je izjemno mestece in ga je vredno videti, tudi cerkve, čeprav ni nujno, da si veren. Prihajamo namreč v obdobje, ko bodo turisti cerkve obiskovali kot muzeje.
Frančiškovi bratje pripravljajo testo za kruh
Zanimivo pa je, da Messiaen opere ni postavil v kak cerkveni prostor, ampak so mu najbližji le bratje frančiškani, potem skrivnostni angel, najbolj pa živali (na odru vidimo volka, pava in na koncu skorajda čredo ovac). Posebnost so kajpada ptiči, ki na koncu padajo z neba. Messiaen jih s posebno video projekcijo predstavlja poimensko v francoščini ter še z latinskimi strokovnimi oznakami. Žal teh fotografij v sicer bogati fotodokumentaciji ni.
Philippe Sly (Saint François)
Messiaenov katalog ptičev obsega več kot tristo ali skoraj 400 evidentiranih oblik petja, žvrgolenja ali nasploh oglašanja. Vse to je skladatelj načrtno zasledoval, obiskoval eksotične kraje, beležil, snemal. Logično je, da je bil totalno fasciniran. Spomnimo, da imamo v Sloveniji posebne točke opazovanja ptic, kjer se jih zbira največ različnih. Obiskovalci so skriti v posebna skrivališča, a imajo močne daljnoglede.
Peka kruha
Kot je razvidno proti koncu opere, so ptice najbolj svobodne, ker letijo na vse štiri strani neba, letijo po nebu, ki je neskončno, a se lahko dotikajo tudi tal. Opera tega letenja sicer ne primerja s človekom in njegovo svobodo gibanja, a bi se zdelo, da je Messiaen ravno v pticah prepoznal njihovo večjo svobodo, kot jo zmore človek. A tega ne reče, ker bi se s tem vrnil v človeško družbo, iz katere je kot brat frančiškan izstopil takoj.
Lauranne Oliva (Angel)
Messiaen je morda potreboval ravno Frančiška spričo lastne božje izbranosti, ko je v pariški cerkvi Église de la Sainte-Trinité orglal nekaj desetletij; od 1931 dalje. Do svoje smrti leta 1992.
Russell Braun (Frère Léon) in Philippe Sly (Saint François)
Zanimivo pa je, da je pariška premiera Svetega Frančiška Asiškega leta 1983 odmevala takoj v slovenskem tisku, ker je bil tedaj dopisnik Dela v Parizu Bogdan Pogačnik in je poročal o kulturnem dogodku desetletja ter da se je na premieri zbral ves Pariz. Ne vem, ali so Messiaena v Parizu srečali tamkajšnji slovenski skladatelji, kot so bili Janez Matičič, Vinko Globokar in Božidar Kantušer, ki je načrtno spremljal in kupoval vso sodobno glasbeno literaturo (20.000 del, ki so sedaj v posebni muzejski zbirki v Sloveniji), pa še drugi, kot študent dirigiranja v Parizu, sicer skladatelj Zvonimir Ciglič. Kdo je prvi pisal o Messiaenu v Sloveniji ? Verjetno v svojih dnevnikih pesnik Edvard Kocbek, ki je imel tedaj, seveda pa že pred drugo svetovno vojno, pismene stike s francosko kulturno elito. O Sartru in Simone de Beauvoir je pisal že leta 1945.
Russell Braun (Frère Léon) in Philippe Sly (Saint François)
Messiaen je bil izvajan, tako s Slovensko filharmonijo kot Simfoniki RTV Slovenija, pa z organisti in pianisti ter komornimi glasbeniki in pevci. Nismo pa še slišali obeh največjih klavirskih ciklov (20 pogledov na dete Jezusa, Katalog ptičev) ter seveda opere. Spomnimo se orgelskih nastopov našega organista Huberta Berganta, ki je Messiaena izvajal že pred pol stoletja ali še malo več. On je prvi dal vedeti vsem slovenskim obiskovalcem orgelskih koncertov, kako velik skladatelj je Olivier Messiaen.
Philippe Sly (Saint François)
Po izvedbah opere dvakrat poprej in sedaj v Salzburgu se mi osebno odpira vprašanje uporabe jezika libreta. Dobil sem vtis, da je francoščina bolj plemenita, rafinirana, ima vokalne detajle, ki so boljši od morebitne bolj epske italijanščine, pa seveda vseh italijanskih oper. Messiaen tega ni maral, seveda pa je francosko znal odlično in je sam napisal libreto po svoji najboljši pisateljski in pesniški afiniteti, kar se premalo poudarja. Tekst ni moral biti objavljen posebej kot knjiga.
Philippe Sly (Saint François)
Opera Sveti Frančišek Asiški izpričuje Messiaenov življenjski in umetniški nazor. Pravzaprav ju združuje in vliva v eno celoto, v katero lahko neposredno poseže le Bog, ali pa njegov odposlanec Angel. Bog se mu prikaže, ko v njem spregovori glasba tako, da jo lahko zapiše. Ta element neposrednega dialoga skozi glasbo, ki je sam brez Božje pomoči ne bi zmogel odkriti, dela opero posebno in po svoji izpovedni moči večno. Pogoj glasbe je obstoj in dokaz za obstoj Boga. Če Messiaen ne bi verjel v sporočilo Boga s pomočjo glasbenega ustvarjanja, ne bi bilo ne umetnosti in seveda ne Boga. Bog in glasba sta dvakratni dokaz. Bog je, ker ima glasbeno zvezo s skladateljem, in to ve ter z Božjo pomočjo zmore ustvarjati in priti do konca največjega opernega projekta po Vojni in miru Sergeja Prokofjeva, ki pa je Salzburški festival še ni zmogel uprizoriti. O tem smo se pred kakimi petnajstimi leti pogovarjali s kolegi iz Francije, ki so bili navdušeni nad njihovo predstavo te opere, s pripombo, da v Salzburgu kaj takega nikoli ne bomo videli. (Obstaja video posnetek, in zares je predstava fascinantna).
Léo Vermot-Desroches (Frère Massée) in Willard White (Frère Bernard)
V tem smislu Messiaen ne rabi ne maš ne rekviemov. Še Verdi Rekviema ni napisal zaradi Boga, Mozart pa je dobil skrivnostno naročilo. Bog je za njiju sredstvo, pri Messiaenu pa najgloblja duhovna vez ali temelj najprej tuzemeljskega, potem pa večnega bivanja, po Božjem povabilu v večnost.
Lauranne Oliva (Angel, na desni) in ansambel bratov
Zanimivo, da je nekatere elemente božjega stika občutil celo Karlheinz Stockhausen, ko je govoril o tem, da ne ve, od kod njegovo ustvarjanje izhaja. Njegovih sedem oper iz Luči še niso izvedli v celoti, v enem tednu, kot je bil Stockhausen prepričan, da bi jih morali. Prvo opero Četrtek iz Luči je v milanski Scali izvedel dirigent Péter Eötvös že leta 1981, ko je bil Claudio Abbado umetniški vodja Scale. O tem sem takrat pisal v Delu. Sledil je Ponedeljek iz Luči leta 1988.
Mesto se zruši
(se nadaljuje)
Marijan Zlobec