»Bog je ljubezen; in kdor prebiva v ljubezni, prebiva v Bogu in Bog v njem« – 2

Skupnost bratov. Brat Masseo pojasni, da se je Frančišek umaknil molit. Angel, preoblečen v popotnika, potrka na vrata samostana in bratu Eliasu postavi teološko vprašanje, ki ga to vprašanje razjezi. Angel nato postavi vprašanja bratu Bernardu. Angel izjavi, da ne more razkriti svojega imena, vendar da je čudovito, in da odhaja na srečanje s Frančiškom. Bernard sumi, da je neznanec angel.

Frančišek se je umaknil, da bi bil sam. Hvali naravo. Ptica mu zapoje prej kot običajno. To je posledica nečesa izjemnega, prihoda Angela – glasbenika. Angel Frančišku omogoči, da sliši »glasbo nevidnega«, potem ko mu pove, da »nas glasba vodi k Bogu v odsotnosti resnice«. Frančišek pade v ekstazo. Bratje Leon, Bernard in Masseo ga najdejo nezavestnega. Ko se Frančišek zave, jim reče: »Če bi angel še malo dlje igral na violo, bi mi duša od neznosne sladkosti zapustila srce.«

Brat Masseo se približa Frančišku, ki se je spet umaknil v samoto. Frančišek prepozna vse ptice, ki pojejo okoli njega, nato pa ima vizijo in govori o eksotičnih pticah, ki jih je slišal v sanjah. »Vse, kar je lepo, mora doseči svobodo, svobodo slave. Naše sestre ptice čakajo na ta dan,« izjavi Frančišek. Nato se neposredno obrne na ptice in jih prosi, naj hvalijo Stvarnika, ter jih blagoslovi. Ko Frančišek utihne, ptice odletijo na štiri strani sveta – »na štiri strani križa«, pove bratu Masseu, ki se mu je pridružil. Frančišek prosi Massea, naj sledi njihovemu zgledu: »Nimajo ničesar, pa jih Bog hrani.«

Da, v Frančišku gre za nekakšen obrnjen upor. Frančiškovo podreditev papežu – kot predlaga velika zgodovinarka srednjega veka Chiara Frugoni – je mogoče razlagati kot preudarno dejanje poslušnosti, ki je dejansko namenjeno rešitvi njegove skupnosti pred valom nasilnega zatiranja heretikov – zlasti katarov –, ki se je takrat sproščal po Evropi. Nekdo je moral Frančiška opozoriti na veliko nevarnost, v kateri se je znašel, zato je odpotoval v Rim, da bi od papeža Inocenca III. dobil uradno odobritev za svoj frančiškanski red. Po sodobnih poročilih mu je papež, zgrožen nad beraškim videzom Frančiška in njegovih akolitov, rekel, naj se »vrne domov in valja v umazaniji, iz katere je prišel«, tj. v svinjaku. Frančišek dobesedno uboga in se valja v prašičjem gnoju ter se v tem umazanem stanju znova predstavi pred papežem. Čeprav to nedvomno predstavlja gesto podreditve, je tudi nekakšen obrnjen upor. Frančišek se je naredil nepremagljivega, njegovo orožje pa je ponižnost. (Akolit je cerkvena služba in pripravnik za duhovniški poklic, ki pomaga pri bogoslužju in oltarnih obredih. Beseda izhaja iz grške besede za spremljevalca).

S tem prikazom ranljivosti Frančišek izraža tako zavračanje kot potrditev: zavračanje parodije družbe in vseh njenih laži – ekonomskih in predvsem političnih – ter potrditev lastnega mesta v svetu, lastnega telesa kot dela narave, lastnega obstoja, ki ne temelji na nobenih privilegijih.

S svojo vizijo, ki je bila sposobna uskladiti vse elemente stvarstva, je bil Frančišek koristno orodje v boju proti katarizmu in njegovemu prepričanju v manihejski dualizem dobrega in zla. Za Frančiška je vse Božja stvaritev, vključno z boleznijo, grdoto, gobavostjo in vsem ničvrednim ali zaničenim, vse do najnižjega prahu. Preveč enostavno je povzdigovati lepoto rož ali sončnega zahoda, a hkrati ne smemo pozabiti na lepoto grudastih krastač ali strupenih gob ali tistih, ki jih je prizadela gobavost. Gobavci so resnično ničelna točka dostojanstva. Če Bog obstaja, potem ga najdemo tudi med njimi. ‘Manjši brat’ pomeni prav to: zmanjšati se, potopiti se na raven najnižjega izobčenca, na raven same zemlje. Za esteta, kakršen je bil Frančišek v mladosti, je bilo to izjemno odločitev, da si za svojo obleko izbere rjavo barvo. V tem ni bilo nič naključnega. Ker je bil najelegantnejši mladenič v Assisiju, oblečen v najdragocenejše tkanine, si je rjavo izbral, ker je to barva zemlje.