Rossinijevo Potovanje v Reims z vsesplošnim kaosom, a mojstrskim

“Potovanje v Reims je zanimivo iz nekaj razlogov. Prvič, to je zadnja opera, ki jo je Rossini napisal v italijanščini. To je bilo njegovo slovo od italijanske opere in večina stvari, ki jih je napisal po tem, niso bile komedije. Druga zanimiva stvar je, da ima delo zelo zanimivo zasnovo, saj je bilo napisano v počastitev kronanja Karla X. Napisano je bilo kot nekakšna slavnostna skladba, če želite, ne kot pasticcio, kot je bil lani Hotel Metamorphosis. Bila je opera, vendar ni bila namenjena izvedbi po prvi seriji predstav okoli kronanja.

Florian Sempey (Don Profondo), Tara Erraught (Madama Cortese), Misha Kiria (Barone di Trombonok), Peter Kellner (Don Alvaro)

In potem je bila skladba pozabljena, je tonila v pozabo. Čeprav vsebuje nekaj Rossinijeve najboljše glasbe. In šele v 20. stoletju, in šele ko je vrsta italijanskih muzikologov začela sestavljati različico, je skladba nenadoma spet postala uspešna. Tako je za dolgo časa izginila.

Helena Rasker (Maddalena), Mélissa Petit (Contessa di Folleville), Tara Erraught (Madama Cortese), plesalci

Zaradi teh elementov je opera po mojem mnenju zelo zanimivo izhodišče za režiserja in dirigenta.

Za režiserja je pri tej operi kar nekaj izzivov. V njej so neverjetne arije in izjemni ansambli, prav to delo opero slavno; ti izjemni Rossinijevi ansambli. Zgodba je zelo preprosta:

Misha Kiria (Barone di Trombonok) z gosti

Skupina ljudi se zbere in obtiči v hotelu – idealno za komedijo. To smo videli že pri Feydeauju, to smo videli pri Buñuelu. Ko je skupina ljudi nekje obtičala, se zgodijo nore stvari. In na nek način je bilo to moje izhodišče za produkcijo. Misliti, v redu, opera režiserju ponuja neverjetne možnosti, saj si lahko izmislim drugo zgodbo, saj v sami operi skoraj ni zgodbe. In v primeru te produkcije sem vedno čutil, da mora biti v njej nekaj feydeaujevskega. Georges Feydeau je eden mojih najljubših dramatikov. Seveda je nastal pozneje kot Rossini. Prišel je po Rossiniju konec 19. stoletja. Toda Feydeau je bil v resnici eden od pobudnikov tega, kar se je v 20. stoletju razvilo kot burleska. Feydeau je izumil to obliko farse, to obliko neverjetno hitrih vstopov in izstopov, burleske, spolnosti in burleske – ker je to vedno zanimiva kombinacija ljudi v brezkompromisnih položajih, odkritih ljubimcev, ljudi, ki se dobivajo v hotelskih sobah. Vse to je svet, ki ga je razvil Feydeau, ki ga nato vidite v bratih Marx in v drugih oblikah komedije.

Misha Kiria (Barone di Trombonok), Florian Sempey (Don Profondo), Peter Kellner (Don Alvaro), Dmitry Korchak (Conte di Libenskof), Marina Viotti (Marchesa Melibea), Tara Erraught (Madama Cortese)

Kar upam doseči, je, da bo produkcija nekakšen delirij. Delirij glasbe, saj je Rossinijeva italijanska komična glasba glasba delirija. Seveda ima čudovite kantabilne dele in nekaj je čudovitih delov, a celoten občutek je, da se svet skoraj vrti izpod nadzora. Kot Offenbach. Točno tako kot Offenbach. In mislim, da je to seveda darilo za režiserja, kot sem jaz!

Opera je fascinantna tudi zaradi skoraj karikature evropskega nacionalizma. Tu je nemški general. Tu je Francoz, tam je Italijan, tam je lord Sydney, Anglež, tam je Poljak, veste, tam sta Španec in Španka. In tako so tu ljudje iz različnih evropskih držav. Celotno opero bi lahko naredil kot nekakšno farso o EU, ampak ne bo zdržala tri ure. Skladba je kot sufle. Če bi to naredili, bi morali napisati novo opero. Ampak mislim, da se je Rossini seveda igral s klišeji. Seveda se je igral s karikaturo in seveda s stereotipi. In to je treba spoštovati.

Ampak to je tudi zelo pomembna sestavina komedije, saj pri komediji gre za to, kako se poigraš s temi elementi. Seveda pa je tisto, kar delo naredi še bolj nadrealistično, to, da imaš Angleža, ki poje v italijanščini, a občasno dodaja angleške komentarje. Ali pa imaš nemški lik, ki poje v italijanščini, ne z nemškim naglasom, ampak ima v ponastavljenih besedilih tudi nekaj elementov nemščine.

Na koncu je zelo znan prizor, ko vsi poskušajo peti drug drugega, pojejo svoje različice nacionalističnih pesmi, toda šala je v glasbi. Torej, če to preveč prekrijete z drugimi šalami, potem šala umre. In mislim, da morate igrati zelo tanko mejo med nezaslišano burlesko in ohranjanjem človeškega, ker je burleska smešna le, če je človeška burleska.

Na odru predstavljam elektrificirajočo Rossinijevo glasbo. ” (Iz pogovora ob začetku priprav na izvedbo na Binkoštnem festivalu).

Predstava pa je vsaj nekoliko razdelila gledalce, na tiste, ki so se sprostili in v množični burleski uživali, in na one, ki tega niso sprejeli, češ da je delo preplehko. Slišal sem celo pripombo, kot da so nekateri prizori množičnega skakanja iz sobe v sobo, zamenjav klientov in partnerjev, moških moških, žensk žensk, vse v hudem tempu Rossinijeve glasbe, podobni kakšni epsteinovi orgiji, razen da tu ni bilo mladoletnic.

Predvsem pa je hitro postalo jasno, da je predstava celovita predstavitev Rossinijeve notranje svobode, skladateljskega, umetniškega, civilizacijskega in družbeno – političnega poguma. Izjemno se je zavedal svojega svetovnega uspeha že s Seviljskim brivcem, in zatem še drugimi operami, tako da je lahko izzival vsakogar. Ob premieri Potovanja v Reims je bil že svetovno znan.

Režiser Kosky mu je podoben, v predstavi si je dal duška, kot si ga ne bi mogel privoščiti pri nobenem Offenbachu. Predstava je inteligentno neumna, a je njen tempo tako silovit, da nimaš časa “moralizirati”, ker je dinamika z desetinami trenutnih sprememb, izjemna. In vse to so morali naštudirati vsi in izvesti na pamet.

Cecilia Bartoli mi je po predstavi, ko sem jo prišel pozdravit, rekla, da je opera težja od Wagnerja No, predvsem je drugačna. Dvomim, da je glavne Wagnerjeve opere, kot sem jih bil vse videl v Bayreuthu in drugod, lažje peti. A Cecilia Bartoli je v Salzburgu našla svoj Bayreuth, bi lahko nadaljeval njeno metaforo. Svoje gledališče, svoj program, svoje umetniško vodenje, izbor del, sodelavcev in vedno še svoj nastop. Vsakokrat znova izjemen odmev, da občinstvo dobesedno ponori. Več ni. Nekoč sem ji rekel, da je večja od Marie Callas, a je odvrnila da ni. Podobno primerjavo sem slišal sedaj, ko ji je to po predstavi rekel nekdo drug. Tudi njega je zavrnila.

Bartoli je izjemna umetnica po kondiciji vokalne tehnike in izraza, ki je še vedno mladosten, njene kolorature pa so primerljive le s petjem nekoč Edite Gruberove, a poje Cecilia še težje stvari. Našla je svojo identiteto, ki jo kot tradicijo v Salzburgu goji že od leta 1993.

Cecilia Bartoli pa je povedala: Že dolgo me zanima vloga Corinne in opera Potovanje v Reims, tako v glasbenem kot formalnem smislu. To delo je resnično zanimivo v operni literaturi in zavzema posebno mesto v Rossinijevem opusu. Pet večjih delov glasbe, vključno z znamenitim koncertatom, je ponovno uporabil v operi Grof Ory. To je opera, v kateri sem kot zelo mlada pela paža Isolierja v milanski Scali, kasneje pa Contesso večkrat v drugih opernih hišah. Zato sem si vedno želela raziskati Oryjevo predzgodbo, Potovanje v Reims. Poleg tega je na svetovni premieri Potovanja vlogo Corinne pela legendarna Giuditta Pasta. Njeni vlogi mi na splošno zelo ustrezata, tako glede vokalnega značaja kot tessiture. Ariji sta izjemno lepi, a tudi zahtevni – v glasbenem smislu se morda zdita preprosti, saj ne vsebujeta koloraturnih girland, ki jih je Rossini tako ljubil. Vendar je Corinna znana pesnica, zato morata biti besedilo in nianse še posebej pomenljive in ​​nežne.” (Iz pogovora pred premiero).

Kosky je mimogrede omenil Evropsko unijo, petje himen v zadnjem delu predstave, nekakšno pevsko tekmovanje s hkratnim razkritjem nacionalne pripadnosti gostov ob slavnostni večerji. Tu je vrhunec komedije, ker se zdi, da nihče ni ravno izjemno navdušen s svojo nacionalno identiteto, a je do pomladi narodov še nekaj let.

Izjemna pa je režiserjeva poteza s pismenim opravičilom, da Corinna na slavje osebno ne bo mogla priti, in ko so vsi presenečeni in žalostni, se iz ogromne, večnadstropne torte, kot jih danes delajo le v Aziji za sprejeme in slovesnosti za nekaj tisoč ljudi, kot mi je na poti v Milano nekoč pripovedovala slovenska arhitektka tort, ki jo vabijo samo za kreacijo sladice, večkrat visoke pet metrov, kot šokantno presenečenje dvigne sama Cecilia Bartoli. Videl sem fotografije takih azijskih tort. Seveda pa to ne pride v našo javnost. Kot ne, da takrat pride na posebna povabila kuhat tudi naša Ana Roš.

Kosky si je verjetno ta prizor izposodil iz onega filma z Marilyn Monroe, a gre tam za mafijski obračun, tu pa smo pomislili na sam rojstni dan Cecilie Bartoli, ki je vstala iz svoje rojstnodnevne torte. Bil je lep šok. Najboljši doslej. Vse, kar so si vsi nastopajoči dovolili, je bilo njihovo, za vse so žrtvovali svoj študij in neskončne vaje. Vse so sprejeli kot nekaj samoumevnega, zakaj potemtakem ne bi delili slavja z njimi tudi mi ?

Zelo je bilo opazno, da so bili vsi pevci odlični in da Cecilia Bartoli ni želela krone le zase. Na odru se pojavi sorazmerno pozno, ko so vsi drugi ali skoraj vsi že v dobri odrski in pevski formi. Napravijo prostor zanjo. A morajo  biti pogojno rečeno zvezdniški prav vsi, celo pomočniki ali hotelski služabniki, plesalci, harfist na odru, zboristi. Kreacija mora biti vrhunska za vse, kar je morda od predstave do predstave za kakšno nianso različno, a nujno je treba dokazati, da vse do popolnosti obvladajo. So individuumi, zbrani iz vseh vetrov. (Kot Bruselj ali Strasbourg). Bogve, kaj bi rekel Rossini, ko bi ga vprašal kaj na temo EU ali celo Združenih držav Evrope ? Verjetno bi bil za. Čeprav takrat še ni bilo niti Kraljevine Italije, ker je nastala šele leta 1861. Tu bi se o Rossiniju dalo še kaj reči.

Kostumografija v Potovanju v Reims je več kot klovnovska, domišljijska, kot je ne bi zmogel noben modni kreator z imenom. Vsak je pojava zase, prava panorama posebnežev, in ne vidimo le zgornjih oblačil, ampak še spodnje ali spodnjice in še kaj podobnega, ko skačejo iz ene sobe v drugo in je sob vzdolž dolgega hodnika do dvigala menda točno dvanajst. Ko se tako oblečeš, ti je komedija izrazna in izpovedna obveza. To je huje kot naš pust.

Kostumografinja Victoria Behr je zasnovala kakih petdeset povsem različnih kostumov, a nekako v prevladujočem stilu; močnem, barvitev, burlesknem, harlekinskem, antimeščanskem, antivečernem, antizgodovinskem, a ohranja nek poseben tip noblese… Edina prepoznavna obleka bi lahko bila za hotelske služabnike, pa še to hotelov najvišje kategorije. Na koncu pa so nenadoma vsi v črnem.

Ta poteza je bistvenega pomena za vtis predstave, ker je obleka kot že skoraj scenski rekvizit, če se spomnimo na ogromen klobuk, ki pride s posebno “pošto” na slovesnost. Razviden in skrbno oblikovan je vsak detajl, kar dela avtorsko zahtevnost celotnega projekta. Po obleki so se vsi protagonisti prepoznali, kot isti visoki razred, bi se dalo reči. Odstopanj in s tem napake ni bilo.

Scenograf Rufus Didwiszus je napravil sicer ambient razkošnega hotela, ki pa ga je kmalu dvignil v prvo nadstropje spalnic, a tako, da je bil hodnik neobičajno širok, pregleden, priložnosten za vsakršna srečanja, bege v različne spalnice, mešanja ljudi, gostov, udeležencev… Scenograf je bil s to svojo nalogo povsem uspešen. Opazna je bila bolj razgibana, pisana, sivkasta s temnimi vzorci, oblikovana podoba sten, na katerih so bile pristne stenske svetilke. Prav tako je scenograf oblikoval podobo ambienta v obliki neke zgodovinske grafike, kot da bi sceno vgraviral denimo Francisco Goya.

Lučno podobo predstave je oblikoval Franck Evin. Logično je bilo, da bodo množične scene izjemno svetle, pregledne, polne energije, po drugi strani pa je znal oblikovati nočni kontrast z mikavnostjo sprememb, kot da bi nevidna roka ugašala in prižigala luči ter s tem razkrivala presenečenja v obnašanju samih gostov hotela.

Zanimivo je, da predstava nima koreografa, čeprav je njen izgled na posameznih mestih zelo koreografski, ne le režijski.

V Potovanju v Reims nastopa nič manj kot sedemnajst opernih solistov. Vsi so bili z eno besedo odlični, tako da ni bilo kakšnih nihanj, bolj je prevladoval trenutni, spreminjajoči se funkcionalni nastop enega, pa drugega, tretjega, četrtega, pa ansamblov, sekstetov, do končnega zbora ob mizi, na mizi, pred njo, tako da je bilo vse, kar pričakuješ, ali pa niti ne pomisliš, da take možnosti pri Rossiniju obstajajo.

Ta predstava pokaže izjemno Rossinijevo svobodo, ne glede na dejstvo, da so jo odkrili in poudarili šele sedaj. So jo, ker obstaja fundus. Take predstave ne moreš narediti brez odkritja njene identitete v partiturti, čeprav še tako pretiravaš.

Sodobna vizija je možna tam, kjer so pogoji zanjo. Vse moraš najprej preštudirati, in to Cecilia Bartoli zna; njeno vodenje je izjemno. Prav tako popolnoma zaupa tako režiserju kot dirigentu.

Pogoj ustvarjanja je obojestranski pogum, ki ga Barrie Kosky (ob Rossiniju) brez dvoma ima. Ampak skrivnost bi morda bila, kdo ima prvi ali največji pogum: Cecilia Bartoli sama ? Čeprav tega, kako je v podrobnostih nastajala predstava, ne vem, bi sklepal, da je bila 100 % za.

Med pevci je treba kajpada najprej omeniti Cecilo Bartoli kot Corinno. Njena tehnika petja je bila dosežena kot odlični rezultat šole njene matere, in to je potem vzdrževala, negovala, kultuvirala vse do danes. Natanko zna, ve kaj zmore, oblikuje vse fraze, poleg tega, da je izjemna igralka in obvlada oder, s katerim se zlije v eno dogajanje. Potrebna je izjemna samodisciplina, delavnost, popolna predanost glasbi, kar se je pokazalo v sklepnem množičnem slavospevu musica, ki so ga po burnih ovacijah občinstva še ponovili. Bartoli ima dve veliki ljubezni: mater in glasbo. Občinstvo pa smo tretja.

Ugledne dame in gospodje iz vse Evrope so se zbrali v hotelu Golden Lily v francoski provinci: danes nameravajo odpotovati v Reims, da bi se udeležili rojstnodnevne gala prireditve slavne mezzosopranistke La Ceci. Gospodinja Maddalena nestrpno poziva svoje osebje, naj pohiti z delom. Don Prudenzio, hotelski zdravnik, pregleda zajtrk gostov. Lastnica Madame Cortese je navdušena nad čudovitim vremenom, a hkrati polna obžalovanja, da se sama ne more udeležiti rojstnodnevnega praznovanja. Svojemu osebju naroči, naj bo še posebej pozorno na potrebe posameznih gostov, da se bo sloves njenega hotela razširil daleč naokoli.

Francoska grofica Folleville je zaskrbljena, ker kočija, ki je pripeljala njene modne obleke za praznovanje, še ni prispela. Prejme novico, da se je prevrnila in razbila. Ob sami misli, da je zdaj brez primerne obleke za gala prireditev, grofica omedli. Trombonok, nemški baron, ji skupaj z drugimi gosti prihiti na pomoč, Don Prudenzio pa razglasi, da je njeno življenje v nevarnosti. Vendar se grofica takoj prebudi in oznani, da ji njen občutek časti prepoveduje udeležbo na praznovanju. Ko prispe klobuk, ki je nesrečo preživel nepoškodovan, se njena tesnoba v trenutku spremeni v veselje. Don Profondo, fanatični italijanski starinar, izroči Trombonoku svoj prispevek za potne stroške. Španec Don Alvaro predstavi poljsko markizo Melibeo, ki se želi pridružiti skupini in ji vsiljivo snubi. Ko se jima pridruži Libenskof, ruski grof, ki ima prav tako Melibeo na muhi, se ljubosumno rivalstvo med možema nevarno stopnjuje. Spontana izvedba pesmi znane rimske improvizatorke Corinne pa se izkaže za tako očarljivo, da vsi pozabijo na njune konflikte. Lorda Sidneyja, angleškega aristokrata, muči njegova skrivna strast do Corinne. Danes je, kot vsak dan, ukazal množici mladih deklet, naj pred vrati njene sobe raztresejo rože v znak njegove ljubezni.

Cecilia Bartoli in Barie Kosky

Don Profondo zaman sprašuje lorda Sidneyja o lokaciji angleških starin, preden svoji prijateljici Corinni izroči pismo. Francoski vitez Belfiore pod pretvezo, da potrebuje pomoč pri pisanju poezije, poskuša zapeljati Corinno. Ogorčena zavrne njegova snubljenja. Don Profonda so njegovi sopotniki prosili, naj naredi seznam vseh njihovih stvari, in našteje vsebino prtljage posameznih gostov. Z veseljem se veseli odhoda. Grofica Folleville išče Belfioreja in se jezno odzove, ko Don Profondo namigne na snubljenja, ki jih njen rojak namenja Corinni. Gostje se živčno sprašujejo, kdaj se bodo končno odpravili v Reims. Trombonok ima šokantno novico, vendar jo prepusti kurirju Zeferinu, ki se je pravkar vrnil s svoje misije: kljub iskanju povsod po svetu ni uspel dobiti nobenega konja za kočije. Goste prevzame razočaranje, dokler ne prispe pismo iz Pariza in se razpoloženje v trenutku spremeni: La Ceci se bo kmalu vrnila v prestolnico, kjer bodo potekala nova praznovanja rojstnega dne. Grofica Folleville povabi skupino, da ostanejo pri njej v njenem pariškem domu, in vsi se veselijo v pričakovanju praznovanja.

Splošna otožnost se znova spustijo, ko gostje spoznajo, da zaradi pomanjkanja konj potovanje v Pariz ne bo mogoče. Grofica se domisli rešitve: odpotovali bodo s poštno kočijo, ki bo naslednji dan odpeljala v Pariz. Hitro se odločijo, da bodo medtem v hotelu priredili javno pojedino. Libenskof, ki je sumil Melibejino nezvestobo, poskuša ponovno pridobiti njeno naklonjenost. Sprva se zdi, da je Melibea globoko prizadeta in mu noče odpustiti, a sčasoma popusti: skleneta mir in si potrdita ljubezen. Med pojedino v hotelu Trombonok povabi goste, naj nazdravijo v slogu svojih domovin. Začne z nemško himno, sledijo pa ji druge nacionalne pesmi Melibeje, Libenskofa, Dona Alvara, lorda Sidneyja, grofice Folleville s Chevalierjem Belfiorejem in Madame Cortese – ki predstavlja svojo tirolsko domovino – v duetu z Donom Profondom. Corinna naj bi praznovanje kronala z improvizacijo. Namesto da bi sledila predlogom drugih, si izbere svojo temo, ki presega vse nacionalne meje. Nenadoma prispe telegram … (Iz programa)

Izjemna je bila francosko – švicarska mezzosopranistka Marina Viotti kot poljska markiza Melibea, ki zelo spretno krmari med dvema moškima vsiljivcema.

Francoska sopranistka Melissa Petit je bila odlična grofica Folleville, ki je imela največjo nalogo v pričakovanju svojih oblek, ki pa ne prispejo, razen njenega ogromnega klobuka, kar jo neizmerno osreči. Organizira stvari, ko povabi vse goste na praznovanje k sebi v pariško stanovanje. Pokazala je odličen glas in vso potrebno igralsko dinamiko.

Madame Cortese je bila irska mezzosopranistka Tarra  Erraught. Kot lastnica hotela Golden Lily je pokazala vso zaskrbljenost, ki pa se je spontano razblinila. Na koncu v duetu predstavi svojo tirolsko himno.

Francoski vitez Belfiore je bil urugvajski tenorist Edgardo Rocha. Vrhunski je bil njegov poizkus zapeljevanja Corinne, tako da je v celoti pritegnil pozornost nase.

Grof Libenskof je bil ruski tenorist Dmitry Korchak, ki želi osvajati Melibeo. Tudi on nastopa s himno.

Lord Sidney je bil slavni italijanski basist Ildebrando D’Arcangelo. Videl sem ga že v mnogih vlogah, a je tu predvsem igralsko predvsem drugačen, bolj razgiban, razuzdan, dinamičen po spreminjanju položajev, osebni mimikriji, a tudi on zapoje himno, in sicer angleško. Seveda dvori Corinni.

Don Profondo, italijanski zbiratelj starin,  je bil francoski baritonist Florian Sempey. Bolj kot same starine so ga zanimale ženske, verjetno pa tudi moški, ker se nenehno premika sumljivo oblečen ali slečen. Dalo bi se celo pomisliti, da je ekshibicionist.

Gruzijski baritonisat Misha Kiria je bil monumentalni baron Trombonok. V rumenem suknjiču je bil vsem opazen, nastopal je kot nekakšen vodja, organizator, skoraj dirigent, vsekakor je dajal vtis, kot da obvlada vse situacije. Glasovno je bil zelo prepričljiv.

Slovaški basist Peter Kellner je bil Don Alvaro. Kot Španec dvori Melibei, a ima konkurenta.

Italijanski bas baritonist Giovanni Romeo je bil Don Prudenzio, hotelski zdravnik, ki pregleduje užitnost hrane. Je pa pri roki, ko grofica omedli in mislijo, da je v življenjski nevarnosti.

Nizozemska altistka Helena Rasker je bila gospodinja Maddalena. Dinamično spodbuja svoje osebje, naj čim hitreje vse uredi.

Tenorist Rodolphe Briand je bil Zefirino, poljski basist Rafal Pawnuk Antonio, italijanska mezzosopranistka Federica Spatola Modestina, bolgarska sopranistka Galia Bakalov Delia, italijanski tenorist Salvatore Taiello Don Luigino.

Nastopa še osem plesalcev.

Glasovno podobo celote dopolnjuje odličen Zbor Opere Monte Carlo z zborovodjo Stefanom Viscontijem.

Kot v vseh produkcijah Cecilie Bartoli je tudi tokrat nastopil orkester Les Musiciens du Prince – Monako.

Njihov dirigent Gianluca Capuano obvlada vse, kar je potrebno za sijajen uspeh celote. Desetletja izkušenj pomenijo toliko let študija, vaj, priprav, samozavesti, poguma, volje, občudovanja glasbe. Pri Rossiniju mu je bil še poseben izziv izjemen skladateljev pristop k burleski, komiki, groteski, ki pa se konča z vzvišenim slavospevom glasbi.

Poseben poudarek je dal potrebnim efektom iz orkestra, kot so harfa – Markus  Thalmeier, klavir s kladivci –  Paolo Spadaro Munitto, Pablo Sosa del Rosario – flavta.

Dramaturg predstave je bil Christian Arseni. Kaj natanko je napravil iz libreta Luigija Balochija po romanu Corinne, ou L’Italie Madame de Staël iz leta 1807, ni znano.

Predstava je izjemno razkošna, in če se njenemu temperamentu prepustiš, lahko zelo uživaš. Ne pomisliš, da je opera v bistvu nastala pred dvesto leti, saj je bila premiera 19. junija 1825 v Parizu.

Marijan Zlobec