Slovenska matica vabi na predstavitev knjige Jasne Blažič Skupinski portret z očetom, ki bo v torek, 26. maja, ob 18. uri v dvorani Slovenske matice (Kongresni trg 8/I, Ljubljana).
Jasna Blažič je hčerka Delovega časnikarja Viktorja Blažiča, ki je bil zaradi sodelovanja z Edvardom Kocbekom in Borisom Pahorjem tudi obsojen in zaprt. O knjigi, v kateri avtorica ob soočanju z očetovo smrtjo refleksivno izrisuje njegovo življenjsko pot od zgodnjih otroških let do njegove bolezni in poslavljanja od sveta, se bo z Jasno Blažič in Alenko Puhar pogovarjala tajnica-urednica Slovenske matice doc. dr. Ignacija Fridl Jarc.
Zbirka Spomini in srečanja
Jasna Blažič: Skupinski portret z očetom
Skupinski portret z očetom je presunljiv spominski zapis hčerke humanista, novinarja, esejista, urednika in disidenta Viktorja Blažiča. Jasna Blažič v soočanju z očetovo smrtjo refleksivno izrisuje njegovo življenjsko pot od zgodnjih otroških let do njegove bolezni in poslavljanja od sveta. Spominja se ga v živahnih srečevanjih in intelektualnih pogovorih s prijatelji umetniki Lojzetom Kovačičem, Pavletom Zidarjem, Danetom Zajcem, Edvardom Kocbekom in drugimi.
Osrednji del spominov pa je posvečen Blažičevi aretaciji, ki je sledila njegovi objavi eseja »Ustvarjanje je svoboda« v Pahorjevi reviji Zaliv, montiranemu komunističnemu procesu in skoraj enoletnemu prestajanju zaporne kazni. Z enako odkritostjo avtorica pripoveduje tudi osebno družinsko zgodbo, v katero je za zmeraj zarezala ne povsem pojasnjena smrt Blažičevega sina in avtoričinega brata Boruta.
Ob zaključku spominov ponovno objavljajo Blažičev inkriminirani esej »Ustvarjanje je svoboda«. Čeprav je bil prvič natisnjen leta 1975/76, ga lahko tudi čez pol stoletja beremo kot poglobljeno analizo duhovnega profila slovenstva in poziv Slovencem, da bi zmogli doumeti, kaj je to resnična osebna in narodna svoboda.
Viktor Blažič, foto Obrazi slovenskih pokrajin
Viktor Blažič je bil rojen 19. julija 1928 v Smolenji vasi pri Novem mestu, umrl je 25. junija 2014 v Ljubljani. Leta 1949 je končal učiteljišče v Ljubljani. Od leta 1949 do 1953 je poučeval na različnih šolah, od leta 1955 do 1968 je delal pri Založbi Mladinska knjiga, kjer je bil urednik za učbenike, od leta 1969 do 1976 pri časopisu Delo, od leta 1979 do upokojitve leta 1984 pa v NUK. Zaradi objave eseja Ustvarjanje je svoboda leta 1975 in zaradi sodelovanja pri knjigi Edvard Kocbek, pričevalec našega časa, ki je tudi izšla leta 1975, je bil aretiran in pod obtožbo sovražne propagande obsojen na dve leti zapora. Ta čas je opisal v knjigi Svinčena leta, ki je izšla leta 1999.
Leta 1990 je bil soustanovitelj Svetovnega slovenskega kongresa in stranke Slovenski krščanski demokrati, bil pa je tudi sodelavec združenj civilne družbe in član Bavčarjevega odbora za varstvo človekovih pravic. Objavljal je v revijah Zaliv, Prostor in čas, Nova revija, 2000 in Celovški Zvon ter v časopisih Slovenec, Delo in Demokracija. Izbor svojih člankov je leta 1994 objavil v knjigi Videnja, komunistično revolucijo med drugo svetovno vojno in njene posledice pa je opisal v knjigi Semena razdora, ki je izšla leta 2003. (Iz Obrazi slovenskih pokrajin).
Kolikor se Viktorja Blažiča spominjam z Dela, je tam bil sicer član zunanjepolitične redakcije, a je deloval v centralni redakciji s pripravljanjem – redakcijo tekstov z zunanjepolitično tematiko in vsebino na prvi in zadnji strani. Zlasti tistih tekstov, ki so prihajali po Tanjugu in jih je bilo treba najprej prevesti. V zunanjepolitični redakciji so bili tedaj vodilni Delovi novinarji, kot Bogdan Pogačnik, Miran Šuštar, Jože Šircelj, Jaka Štular, Božidar (Tedi) Pahor, Andrej Novak, urednik centralne pa je bil Miro Poč. Glavni in odgovorni urednik Dela je bil po smrti Mitje Gorjupa Slavko Fras.
Marijan Zlobec