Pred nekaj meseci je žirijo, katere članica sem bila, anonimni avtor navdušil z odličnim obvladovanjem oblike sonetnega venca, v katerem so se vrstili metrično skoraj brezhibni verzi. A ko smo se poglobili v vsebino, ni bilo v njej nič osebnega, nič pristno ustvarjalnega, enkratnega in neponovljivega, nič drugačnega od tega, kar smo o izbrani temi že vedeli. Same že znane metafore in korektno povzemanje svetopisemske zgodbe, kakršno lahko za šolske namene najdemo na spletnem portalu dijaški.net. Boleče je bilo spoznanje, da si nekateri upajo brez kančka slabe vesti na razpis za izvirno avtorsko besedilo po novem poslati delo, ustvarjeno z umetno inteligenco. V imenu volje do moči, samo da bi zmagali, da bi prepričali, četudi z goljufijo, lažjo in strojem, čeravno ob tem zanikajo bistvo svoje človeškosti, ki je v ustvarjalnosti, ta pa je temelj vsake resnične umetnosti.
Dr. Ignacija Fridl Jarc, tajnica-urednica Slovenske matice, foto Nova univerza
Ta izkušnja je sprožila veliko bolj poglobljeno premišljevanje o umetni inteligenci, ki nam je dotlej pri uredniškem in organizacijskem delu na Slovenski matici služila predvsem kot tehnični pripomoček. Iz prevpraševanj, naj kaj napiše o tem in onem, je sledilo novo zaskrbljujoče spoznanje, da še zdaleč ni tako nepristranska, kot bi se za zgolj tehnični um spodobilo. Nekatere opise je pripravila vrednostno zelo ostro, spet druge vsaj na prvi pogled nevtralno, tretje osladno hvalilno, celo slavilno, kakor da je po naključju pozabila na najbolj temne in težke plati resnice. Zgodilo se je nekaj podobnega kot ob vprašanju o slovenski manjšini v Italiji. Če namreč orodje umetne inteligence sprašujemo v italijanščini, nanj odgovarja precej bolj negativno kakor v slovenščini, saj črpa svoje znanje predvsem iz italijanskih virov, ki so manjšini pregovorno nenaklonjeni. In če poskušate klepetalnik umetne inteligence opozoriti, da mora vedno pri vseh geslih, ki jih ponuja, enakovredno prikazati dobre in slabe, svetle in temne plati, lahko celo preklopi iz trajnostnega v razvijalni spomin, da torej izbriše nadaljnje pomnjenje tvojih besed in ti pojasni, da o tem ne odloča sam, temveč se je treba obrniti na razvijalce platforme.
Umetna inteligenca podatke zajema iz tega, kar ima na spletu na razpolago. Kolikor več ideoloških podatkov bomo na spletne medije naložili, toliko bolj ideološke odgovore nam bo ponujala, z več lažmi, kot jo bomo hranili, bolj bomo odmaknjeni od resnice. In ta resnica se bo z vsako novo informacijo, pridobljeno z umetno inteligenco in temelječo na izvorni neresničnosti, od človeka bolj in bolj oddaljevala, dokler ne bo nastopil trenutek, ko želje po resnici, ki je navdihovala vso evropsko civilizacijo od njenih filozofskih temeljev v stari Grčiji dalje, sploh ne bo več, ker bo skupaj z resnico izginil tudi človek, kakršnega smo v njegovi enkratnosti in ustvarjalnosti poznali doslej.
Čeprav smo upali, da se Orwellove literarne prerokbe ne bodo nikoli uresničile, namreč pred našimi očmi namesto človeka že nastaja bitje, čigar misli in čustvovanje bo, ne da bi ga poznali po imenu in izvoru, upravljal Veliki brat. Očitno je namreč, da upravitelj umetne inteligence lahko vnese v svoj program kakršne koli algoritme za selekcijo informacij. Dokler umetni um obdarjate z novimi in novimi besedili, se tudi več dni obilno in slastno hrani s tako pridobljenimi informacijami in mu nikoli ne pade na njegovo umno sprogramirano misel, da bi izključil pomnilnik. Od tega spoznanja je le še korak do lažjega razumevanja, zakaj se v slovenskih medijih v takem obilju dnevno kopičijo lažne novice, pa to nikogar ne moti, in zakaj že danes živimo v neke vrste konstruirani novinarski resničnosti. Podobno je z znanostjo – za verodostojno bo obveljalo samo tisto znanje, ki je dostopno v sklopu projekta »odprta znanost«, zato je tako pomembno, kdo nacionalne znanstvene ustanove morebiti ideološko obvladuje.
Drži, da resničnostne temelje, ki so postavljeni v peščeni puščavi vsakovrstnih manipulacij, danes še zmoremo prepoznati, zato ker beremo in imamo knjige, ki nas spodbujajo k premisleku, dialogu z drugimi in drugačnimi svetovi pa tudi h kritičnosti mišljenja. A kaj nas čaka v družbi, v kateri tudi utaja samega sebe, lastne ustvarjalne moči ni več nekaj manjvrednega, nedostojnega in človeško ponižujočega, ko na primer založbi brez slabe vesti podtakneš prevod ali izvirno knjižno delo, ustvarjeno z umetno inteligenco. Ali se bomo, ko bomo v letošnjem marcu znova praznovali svetovni dan poezije, ob čaščenju poetov po novem morali očitno soočati tudi z vprašanjem, ali so vse verze zares ustvarili sami?
Na drugi strani pa bo treba prav kmalu tolažiti tiste avtorje, ki so desetletja ustvarjali svoj knjižni opus, pa želijo zdaj – o tem že pričajo prizori v Veliki Britaniji – z njihovimi deli brez vsakršnega spoštovanja zakonodaje na področju avtorskih pravic v imenu »odprtosti« duha hraniti nenasitne računalniške jezikovne korpuse, ki jih potrebuje umetna inteligenca. Zato, da bo Veliki brat tudi njim čez mesece, morda leta, ko se bo njegov strojni um dovolj nasitil, svoje usluge, ustvarjene na njihovih žuljih, prav drago zaračunal.
Slovenska matica ni in ne sme biti zazrta v svojo zgodovinsko veličino in njena želja nikakor ni, da se kar a priori upira novim tehnološkim izzivom, ki prinašajo človeštvu tudi dobrobit. Dolžna pa je v imenu skrbi za slovensko kulturo in znanost spodbujati h kritičnemu premisleku o odmiku človeka od hrepenenja po resnici, dobrem in lepem, dolžna v duhu svoje tradicije v človeku odkrivati njegovo človečnost in človeškost, vzpodbujati preiskovanje lastne duše in srca in namesto volje do moči predvsem našo voljo do ljubezni.
To stanje je v svoji spremni besedi k Capudrovi knjigi Nedokončani spisi odlično povzela doc. dr. Sonja Weiss: »Če je intelekt umetnost lepljenja celote, ki se nam vse bolj odmika, je umetna inteligenca predvsem umetnost lepljenja, kjer celota ni več pomembna, ali – kar je še bolj strašljivo – kjer je celota tisto, kar ogroža lepljenje, ki postaja samo sebi namen in način bivanja v nekem raztreščenem stanju, razbitju, ki je posledica malikovanja razpršenosti.
Če se nam v sedanjosti še toži po središču, je prihodnost popolno zanikanje ali celo uničenje tega središča. Rezultat je surovo opredmetenje znotraj miselnega procesa, v katerem budno pričakovanje in duhovno prežo nadomesti zaspana otopelost, ki zmore prebaviti samo še instant odgovore.«
A razpršenost duha ni nujna usoda, s katero se moramo kar sprijazniti. Slovenska matica s številnimi natečaji v pomladnem mesecu marcu vabi mlade, da stopijo na pota iskanja resnice in lepote besede, in tako potrjuje, da želi biti in ostati središče slovenske narodne identitete in duhovne identitete posameznika tudi za prihodnje rodove.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice