Celovška Mohorjeva družba je imela na 41. Slovenskem knjižnem sejmu več predstavitev in srečanj s svojimi avtorji, bralci in gosti. Med novimi knjigami je pregledana nova izdaja Koroških narodnih pripovedk.
Urednik Hanzi Filipič in direktor Franz Kelih, foto Marijan Zlobec
Ponatis knjige Vinka Möderndorferja, Koroške narodne pripovedke, ki jo je leta 1946 založila in natisnila tiskarna Družbe sv. Mohorja v Celju, bo prav gotovo vzbudil veliko zanimanje.
Uvod je prispeval urednik Hanzi Filipič, spominsko besedo že kot avtobiografijo pa vnuk Vinko Möderndorfer mlajši, čeprav deda ni poznal, a mu je o njem pripovedovala babica.
Posebna zahvala pa je bila v sami knjigi izrečena vnukinji Viti Mavrič, brez katere knjige ne bi bilo.
Martina Piko-Rustia je v prispevku »Vinko Möderndorfer in njegov pomen za zbiranje koroškega pripovedništva« – prispevek je objavljen na zadnjih straneh knjige – zapisala, da je »posebnost koroških pravljic in pripovedk /…/ morda prav v tem, da za svojo fabulo skrivajo vsebino, ki je v središčnih krajih slovenskega etničnega ozemlja manj zaznavna, in sicer skrb za ohranjanje slovenske identitete – slovenskega jezika in slovenske kulture«. Knjigo je s pretresljivo spremno besedo »To je ta pripovedka. Naj se ne pozabi!« oplemenitil vnuk Vinko Möderndorfer mlajši.
Urednik Hanzi Filipič
Vinko Möderndorfer (1894 – 1958) je bil zaveden Slovenec in pedagog, od nekdaj zaničevan in omalovaževan. Po drugi svetovni vojni niso hoteli stiskati nobenih del, če niso bila cenzurirana.
Leta 1946 je postal direktor tiskovne in produktivne zadruge z omejenim jamstvom, ki je bila v lasti družbe Svetega Mohorja v Celju in tako je dobil priložnost, da je natisnil Koroške narodne pripovedke, takšne, ki so te, ki do danes v tej obliki in vsebini še niso bile natisnjene.
V aprilu 1948 so ga aretirali in ga brez vsakršne obsodbe zaprli v zloglasnem zaporu za politične prestopnike na Golem otoku. Po tri in pol letnem političnem zaporu na Golem otoku si ni nikoli več opomogel, saj mu ni šlo v zavest, zakaj je moral preživeti tri leta in pol grozovitih tortur političnega Golega otoka, saj ni nikoli stopil pred kakšnega koli sodnika ali sodišča, ki bi ga naj obsodilo. Po prihodu z Golega otoka je ves pretepen, izmučen in bolan preživel samo še šest let. Skoraj vsa njegova dela so šla v pozabo, ker jih oblasti niso dovolile ponatisniti, ker niso ustrezala tedanjim ideološkim normam. Umrl je leta 1958.
Knjiga prinaša še izvirne ilustracije iz prve objave, in sicer jih je ustvaril akademski slikar Franjo Stiplovšek.
Marijan Zlobec