KRITIK.si

Lepo je bilo na tiskovni konferenci v Cukrarni pred odprtjem posebne avtorske in s tem v Ljubljani izvirne ali ne od drugod prenešene razstave Art Vital, s čimer se, če bodo organizatorji spretni, odpirajo možnosti njene selitve po Evropi, menda se zanjo najprej zanimajo v Berlinu.

Marina Abramović, vse fotografije Marijan Zlobec

Lepo je bilo, ker je Marina Abramović “nadmudrila” vse, bi se dalo reči; pokojnega partnerja, ljubimca, sopotnika, soumetnika, sotrpina Ulaya, ki je Ljubljano izbral za svoje mesto, imel svojo zadnjo razstavo v Mestni galeriji, po Marini našel novo partnerico, ki mu je po smrti začela urejati zapuščino in ustanovila Fundacijo ULAY, tako da se zdi sedanja razstava pravzaprav še najbolj njen uspeh.

To je Lena Pislak, ki pa nekako ne nastopa kot Ulayeva partnerka v tako javni in predvsem umetniški obliki in v tem smislu Marine nikoli ne bo premagala. Je pa naredila vse zanjo in njunega Ulaya, kar je lepo. Ljubezen ni samo dvoedina, kot je zapisal pesnik Ciril Zlobec, ampak je lahko troedina.

Marina je zmagovalka in to se je lepo videlo; zbrala je krog 70 novinarjev iz kar šestih držav, tako da smemo pričakovati ne le afirmacijo sedanje razstave, ampak še Cukrarne s svojim komaj štiriletnim delovanjem. Cukrarna brez dvoma potrebuje mednarodno publiciteto in programsko samozavest ter kvaliteto, torej z eno besedo pomen.

Na balkonu nad barom je bilo kakih štirinajst kamer, bilo je kakih deset fotoreporterjev, veliko drugih ljudi, zlasti organizatorjev, po tiskovni konferenci je odšla v gornje prostore ter imela še nekaj televizijskih intervjujev, kot so mi rekli. No, prav gotovo ne bo nihče objavil vsega, kar je rekla, a se da v miru narediti video kolaž za arhiv in predvajanje na monitorjih.

Izrekanje sodb o svojem dvanajstletnem partnerstvu in partnerju, ki se ne more braniti, ni lahko, razen če si tako kot Marina to privoščiš in izvedeš na način, da ne izpade kot opravljanje, ampak bolj kot “uravnotežena ” gesta za in proti; tu je bila spretna in bi rekel resnična ali prepričljiva. Performerka z nekaj oznakami svojega moškega, medtem ko smo njuno realiteto lahko opazovali malo kasneje med prvim ogledom razstave.

Ulay se je očitno vdal ali prilagodil njeni performerski dominaciji, jo ubogal ali sledil, da sta na koncu zmagala oba. Ali on v njej ?

Zdaj v Cukrarni je zmaga trojna, plus vsi ostali sodelujoči. Ampak to je zgolj en vidik. Ko pride v Ljubljano, pride k nam kot Črnogorka, kot Srbkinja, kot svetovljanka… in potem na vprašanje o njenem odnosu do Ljubljane in Slovenije ne reče nič, kot da je še nikoli ni videla, nikogar ne pozna, kaj šele, da bi komu rekla hvala. Da bi pred nami tako nizko padla ?

Vi recite meni hvala in se mi klanjajte, da me lahko sploh vidite. Ta njen izmikajoči pobeg iz spomina nas zelo žali. Vsaj mene, ker sem bil na njenem performansu v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma pred kakimi dvajsetimi leti in je skoraj naga plezala po visoki lestvi iz vrvi sredi odra, zraven pa je imela še živega pitona. Priznam, da sem se bal, da pade z lestve in se ubije. Nabito polna dvorana je bila navdušena.

Seveda je že tedaj poznala Zdenko Badovinac, pa skupino IRWIN, s katero je snemala in mi je Roman Uranjek podrobno razlagal trojne cene slike glede na avtorske podpise: najnižja cena brez podpisov, višja s podpisi članov IRWIN in najvišja še s podpisom Marine. Ampak Marina se ni spomnila ničesar.

Primož Bezjak in Katarina Stegnar z reperformansom A Similar Illusion

Niti da je za zelo visoko ceno prodala za zbirko MG na Metelkovi veliko instalacijo, ki je tam seveda na ogled še danes. Ljubljani ni želela na glas izreči hvala. Te hvaležnosti v sebi enostavno ne čuti in zato ne izraža. Iz nekaterih virov sem kasneje izvedel, da je delo, vredno 800.000 evrov, v resnici podarila.

Ona je Boginja, mi pa pred njo na kolenih. Je pa ustvarjalka vzdušja. Rad pa bi jo slišal še v srbščini, ker ji je zgolj angleška tiskovna konferenca vzela identiteto maternega jezika. (Po tiskovni konferenci sva izmenjala nekaj stavkov o Marii Callas, za katero je rekla, da je poslušala vse njene operne posnetke že pri štirinajstih letih).

Ona želi biti kot Maria Callas – ne pevka tisočletja, ampak performerka stoletja, kar se zdi, da ji je celo uspelo in da je premagala nekaj možnih konkurentk in da seveda ne bo odnehala ter bo ustvarjala še naprej. Kot smo videli po tiskovni konferenci v avli Cukrarne, je bil izveden performans v novi verziji in s plesnim parom s tangom, kar bo nekajkrat še posebej predstavljeno (po napovedanem urniku). Ta poteza se zdi dobra in za občinstvo, zlasti mlajše, privlačna.

Veliko podrobnosti o razstavi smo slišali od drugih govorcev, obeh kuratoric, a je veliko objavljenega že na spletu in nam tu ni treba tega ponavljati.

Izšel je izreden katalog s kakimi petnajstimi, večinoma tujimi avtorji. Obiskovalcem razstave priporočam njegovo branje, ker je razstava samo en vidik predstavitve dvanajstletnega odnosa Marina – Ulay. Ogromno je pisem, drugih dokumentov, fotografij… Verjetno bi bila najboljša opcija za ogled razstave: najprej branje kataloga, potem prijava na uradni program s performansom, na vodstvo po razstavi.

Marina je vse najmanjše podrobnosti hranila, tako kot pri nas npr. Božidar Jakac, a on je pri 85. letih dočakal Jakčev dom v Novem mestu s kakimi 850 svojimi slikami, grafikami, pasteli… Ljubljana ima Fundacijo ULAY, a je veliko del za razstavo prišlo še iz drugih zbirk po svetu.

Marina je imela ali še ima svojo pot in ustvarja, da izrazi in izpolni sebe, vse drugo ni pomembno. Dosegla je svetovno slavo, in tega se ne da pridobiti brez resničnosti, ki temelji na vrednosti. Drugo je, ali mi je osebno to všeč. Vse pa je dokaz, da klic umetnosti premaga vse. Moč odziva pa je v življenjskih možnostih, priložnostih, realizacijah, predvsem pa 50, 60 in še večletnem delu.

Lani sem v Sydneyu videl njeno sobo v Muzeju moderne umetnosti. Zelo impresivno. Na tiskovni konferenci je potovanje v Avstralijo omenila, morda pa niti ne ve ali ni videla sedanjega muzeja in svoje predstavitve v njem ?

Bila je na premieri dokumentarnega filma o slovenski in mednarodni avantgardni skupini OHO iz konca šestdesetih in začetka sedemdesetih let v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma. Na tiskovni konferenci je rekla, da bi morali s tem nadaljevati in požela spontan aplavz. Oni skupaj niso imeli toliko ustvarjalne moči in so nadaljevali vsak po svoje, a ostal je fenomen. Med še živimi Slovenci v skupini in publicistični bližini gibanja je menda živ le še dr. Tomaž Brejc, ki pa je umetnostni zgodovinar, ne performer.

Vse srečanje je minilo nekako v stilu nekdanjih oddaj Še pomnite tovariši. O bodočnosti nismo slišali ničesar.

Marina in Ulay sta se rodila na isti dan, 30. novembra, ko bo uradno odprtje razstave za povabljence, zlasti sponzorje razstave, ki so se ne le odzvali na povabilo, ampak še sami prijavili.

Na tihem, se pravi na štiri oči, sem vprašal, kolikšni so stroški razstave. Odgovor je bil okrog 700, 750 tisoč evrov in da MOL ni dal več kot običajno za razstavni program v Cukrarni. Pričakujejo okrog 30. 000 obiskovalcev. Za prijavljeni skupinski ogled bo prostora za do 90 ljudi. Za vsak termin.