41. Slovenski knjižni sejem je že prvi dan poskrbel za izjemno odmevno predstavitev knjige, ki razgrinja spolne prekrške ali zlorabe slovenskih duhovnikov oziroma pedofilijo. Knjigo je izdala založba Sanje, njen avtor pa je novinar in publicist Matej Šurc, ki ga poznamo kot soavtorja trilogije V imenu države in Prevarana Slovenija.
Naslovnica z oblikovalcem Boštjanom Pavletičem
Knjiga ima naslov Vsega hudega me brani in podnaslov Spolne zlorabe v Katoliški cerkvi in njihovo prikrivanje.
Knjiga Vsega hudega me brani je pretresljivo pričevanje o spolnih zlorabah v Katoliški cerkvi na Slovenskem, predvsem v župniji Zgornja Bohinjska dolina, zapisano po izpovedih žrtev. Avtor Matej Šurc z neizprosno odkritostjo razkriva sistematično prikrivanje zločinov ter posledice, ki so se zaradi molka in strahu odražale skozi desetletja. Zgodbe žrtev, kot so Polona, Metka, Teja, Janez, Urška, ministranti iz vasice Mooto v DR Kongo in redovnice Skupnosti Loyola, so prikaz trpljenja, izdaje in boja za preživetje, predstavlja knjigo sama založba.
Knjiga je napisana v literarnem slogu in temelji na izčrpnih pogovorih z žrtvami ter analizi dokumentacije. Knjiga razkriva temno plat cerkvene hierarhije, ki je desetletja prikrivala in omogočala zlorabe.
Zlorabe so trajale več desetletij, žrtve pa so bile zaradi strahu, sramu in pritiska okolice prisiljene v molk. Matej Šurc prikazuje ne le fizično in duhovno nasilje, temveč tudi posledice, ki so se kazale v njihovem odraslem življenju: izgubo zaupanja, psihične poškodbe in težave pri vzpostavljanju odnosov.
Poleg osebnih tragedij knjiga razkriva tudi širši sistem – kako so cerkvene oblasti zanemarjale znamenja zlorab, storilce premeščale namesto kaznovale in žrtve pustile brez podpore. Skozi podrobne opise vsakdanjega življenja v Bohinju avtor prikaže družbeni kontekst, v katerem so vera, tradicija in strah pred sramoto omogočali, da so zlorabe ostale skrite.
Knjiga ni le pričevanje o trpljenju, temveč tudi opomin na moč resnice in pomen posameznikove odločitve, da se upre represiji. Vsebuje tudi uvodno besedo Teje Pribac Brooks, ki z lastno izkušnjo dopolnjuje kontekst zlorab ter poudarja pomen etične drže in zavračanja laži.
Vsega hudega me brani je hkrati zgodba o uporu, upanju in poti k ozdravljenju. Namenjena je vsem, ki jih zanima problematika zlorab v zaprtih skupnostih, vloga institucij pri njihovem prikrivanju ter moč posameznika, ki kljub vsemu išče pravico.
Kot je razvidno iz naslova, je vzet iz znane molitve Sveti angel, varuh moj, ki pomeni predvsem priprošnjo za osebno varovanje pred vsemi mogočimi nesrečami, zlom, hudim, krivičnim… Poudarek na varovanju dan in noč je še posebej redek, saj pomeni večnost varovanja, kot ga vera ne nudi v nobeni drugi molitvi. Predvsem pa kaže zaupanje in upanje na pomoč v stiski. In vodenje v vse oblike pozitivnega človeškega bivanja.
Sveti angel, varuh moj,
bodi vedno ti z menoj.
Stoj mi noč in dan ob strani,
vsega hudega me brani.
Prav prisrčno prosim te,
varuj me in vodi me.
Amen.
Šurc je na ovitkih knjige izbral več citatov, med njimi samega papeža Frančiška, ki pravi: “Posvečena oseba, ki je od Boga izbrana, da vodi duše k zveličanju, če se pusti podjarmiti svoji človeški krhkosti ali bolezni, postane s tem satanovo orodje…”
Papež je s posebnim dokumentom Vos estis lux mundi (2019) žrtve odvezal molčečnosti. To pomeni, da lahko, če to želijo, o svoji izkušnji spregovorijo javno. Cerkev jih ne bo več silila k molku.
Še več: papež je na Trgu svetega Petra v Vatikanu posebej nagovoril slovenske žrtve na osebnem srečanju z njimi 28. aprila 2023, ko jim je dejal: “Borite se in nadaljujte svoj boj. Tako boste preprečili, da bi še drugi trpeli. Razkrijte slabe pastirje.”
Prav tako lahlo preberemo izjavo patra Karla Gržana: “Skrivanje pod preprogo je očitno eno izmed človeških in posledično tudi institucionalnih nagnjenj. Je usodno ! Vsaj dolgoročno, kot prikrite gnojne rane, razjeda ustanove. Če gre za religiozne, je to še dodatno zavržno, ker Bog tako pač ne deluje. Tisti, ki na takšen način “varujejo” in branijo Cerkev, jo uničujejo od znotraj. Knjiga Mateja Šurca je še en poziv odgovornim, naj tega vendarle več ne počnejo.”
Matej Šurc je med drugim zapisal:
»Raje bi videl, da ne bi nič napisal, najraje pa, seveda, da se zapisano sploh ne bi dogajalo. Toda morda sem s tem pisanjem opogumil še kakšno žrtev, da izpove skrivnost … In da odvrne kakšnega storilca.«
A potem citira izpoved:
Na vprašanje, ali je zlorabljal tudi druga dekleta, mu je Polona odgovorila pritrdilno. Omenila mu je štiri leta mlajšo Matejo, ki jo je župnik Zupanc prav tako zlorabljal – med veroukom mu je morala sedeti v naročju –, in da je Metki pa še mnogim drugim povzročal silo. Dekleta so bila stara med šest in dvanajst let. Fante pa je ‘le’ pretepal, jih brcal, vanje metal reči …
Slovenski škofje so izvolili msgr. Andreja Sajeta za 8. predsednika Slovenske škofovske konference za mandatno obdobje 2022–2027
Zasliševalec Andrej Saje se ni pustil zmesti. Z navzkrižnimi vprašanji jo je poskušal prepričati, da je tudi sama kriva … Še več – da je zlo: Zakaj pa niste storili tega ali onega? Takšen je bil tisti zasliševalski duhovnik. Takšen, kot so bile njena mama in vaške opravljivke s svojimi opazkami, češ, z nečim si ga že morala izzivati. Tudi Saje je prezrl, da je bila takrat še otrok. Otročja v svoji lahkovernosti, ni se dobro zavedala svojega telesa, njegove ranljivosti …
Tisto poletje sta se Janez in rektor Rodrigo na štiri oči srečala le še enkrat, in to po naključju, v mračnem hodniku semenišča. Slovenski diakon mu je priznal, da tu ne vidi prihodnosti, on pa je molčal.
»Nič, izpadel si iz kroga,« mu je kmalu zatem dejal sošolec Aurelio, ko sta sedela na travi pod voščenimi palmami.
»Kakšnega kroga?«
»Kroga izbrancev padreja Rodriga. Kogar vpokliče, so mu zagotovljeni kariera, študij v Evropi, štipendija in napredovanja. Najboljše službe pač … Ampak za to je treba tudi kaj postoriti. Kakšne usluge, no.«
»Kakšne?«
»Tudi intimne.«
»O čem govoriš?«
»O spolnih uslugah. O seksu, amigo, če hočeš to slišati.«
Mpia Bobola, rojen leta 1980, je izpovedal, da ga je duhovnik Jože Šömen zlorabljal, preden so mu vincencijanci pomagali pobegniti v Slovenijo. Živel je v vasici Mooto, ki spada v nadškofijo Mbandaka-Bikoro. Priznal je, da je župnik z njim počel vse, kar bi lahko s svojo ženo.
»Z menoj je spolno občeval, ko sem imel trinajst let. Moral sem prijemati njegov penis, dokler ni ejakuliral. Vmes je ponavljal moje ime: Mpia, Mpia, Mpia … Zasipal me je z darili, da ga ne bi obtožil, dal mi je tudi veliko lažnih obljub. Danes je zaradi njega moje telo ničvredno.«
O tem duhovniku, ki se je vrnil domov in ga imajo za nedolžnega, je obširno pisal slovenski tisk, pa tudi osrednji francoski medij France 24. Obtožbe, da je duhovnik Jože Šömen storil kaznivo dejanje spolne zlorabe mladoletnih oseb v Kongu, kjer je bil pred časom misijonar, so za Cerkev lažne. Primer je zanjo zaključen, ne pa tudi za enajst domnevnih žrtev s sorodniki.
Kot je v Sloveniji splošno znano, je najbolj aktualen primer spolnih zlorab oziroma pričevanj o njih glede svetovno znanega in pomembnega umetnika patra dr. Marka Ivana Rupnika, ki sicer ostaja velik in priznan umetnik, še v fazi začetka sodnega postopka. Ali bo izobčen ali ne, Šurc ne razmišlja, niti nima njegov primer spolne zlorabe nun, o čemer je bilo že doslej precej pričevanj, v knjigi veliko prostora.
Je pa veliko konkretnih pričevanj o ravnanjih, vedenju, govorjenju, hierarhiji…v slovenski Cerkvi. Zdi se, da je najslabše zapisan kardinal dr. Franc Rode s svojo “sinovsko afero”, kot jo je sprožil dnevnik Delo. Med branjem Šurčeve knjige nastaja vtis, kot da se v vrhovih Cerkve prepirajo in da duhovščina to spremlja ali ve (kazen za škofa Urana).
Šokanten je grafikon spolnih zlorab v slovenski Cerkvi na milijon prebivalcev v primerjavi z nabolj pedofilskimi državami oziroma državami, kjer beležijo največ pedofilije. Slovenija je pristala na sedmem mestu: prva je Kanada, druga Avstralija, tretja Avstrija, sledijo Belgija, ZDA in Francija. Sloveniji sledijo Poljska, Nemčija, Španija.
Nadškof msgr. Stanislav Zore
Matej Šurc pravi, da se je papež Frančišek resno lotil čiščenja Cerkve. A citira nadškfa Zoreta, češ da je izjavil, da se 95 % spolnih zlorab zgodi v družini.
Zanimivo pa je pričevaje o kolektivnem obisku spolno zlorabljenih punc pri Zoretu, kjer je ena nadškofa nadrla…(da ne citiram iz knjige kako).
Zanimiv je pater Janez, ki povsod protestira… In gre k papežu Frančišku v Vatikan ter mu vse pove, kaj se dogaja v Sloveniji.
Posebna epizoda je namenjena visokemu državnemu odlikovanju za kardinala Franca Rodeta, pri čemer je pred predsedniško palačo zbralo precej protestnikov, med njimi je protestiral omenjeni pater Janez s transparentom, na katerem je pisalo: “Odlikovanje za prikrivanje vsakršnih zlorab, za Cerkev z dvorci in privilegiji, za nikakršen medverski dialog, za Cerkev v primežu lobijev in za njeno popolno dekadenco.” Franc Rode se ni prikazal.
Kardinal dr. Franc Rode
Se je pa nadškof Zore pogovarjal s patrom Janezom… Končalo se je z Zoretovim stavkom: “Ah! Ti pa tvoj Jezus.”
Išče se dramatik, ki bi po tej knjigi napisal dramo.
Marijan Zlobec
