Marjana Lipovšek, svetovno znana operna in koncertna pevka, je bila v svojih zgodnjih ljubljanskih študijskih letih članica Akademskega pevskega zbora Tone Tomšič Univerze v Ljubljani.
Nastop APZ Tone Tomšič na zborovskem tekmovanju v Spittalu, foto arhiv APZ v Zgodovinskem arhivu Ljubljana/420/TE 11 001 – 17
Nastopala je na koncertih, vsaj na dveh letnih koncertih in na mednarodnih zborovskih tekmovanjih v Spittalu v Avstriji in Arezzu v Italiji. Od leta 1965 do 1975 je zbor vodil dirigent Marko Munih, ki je dirigiranje med drugim študiral pri Lovru von Matačiću v Frankfurtu, bil dirigent Komornega zbora RTV Ljubljana, dirigent Simfoničnega orkestra RTV Ljubljana in vodja glasbene produkcije RTV Slovenija, deloval pa je tudi kot zborovski dirigent na Primorskem, začel pa je kot asistent dirigent Antona Nanuta v Slovenski filharmoniji in dirigent Primorskega akademskega zbora Vinko Vodopivec. Z APZ Tone Tomšič je gostoval na turnejah in tekmovanjih v mnogih državah, od Rusije, Finske, Danske, Estonije, Nemčije, Belgije Francie, Anglije do Avstrije, Italije, Srbije, Islandije… do največje, kar dvomesečne turneje s triintridesetimi koncerti v ZDA in Kanadi februarja in marca 1973.
Letni koncert APZ Tone Tomšič
APZ je na obeh omenjenih tekmovanjh dosegel lep uspeh: v Spittalu je zmagal, v Arezzu pa je bil četrti. Več let kasneje, že pod dirigentskim vodstvom Jožeta Fürsta pa je v Arezzu zmagal.
Marjana Lipovšek stoji kot tretja v drugi vrsti, ob strani je dirigent Marko Munih
Študenti so v APZ Tone Tomšič prihajali od vsepovsod, ne samo iz Slovenije, ampak so bili nekateri tudi iz drugih republik tedanje Jugoslavije, ki so študirali v Ljubljani (Hrvaška, Srbija, Severna Makedonija, Kosova) in vsi govorili slovensko.
APZ Tone Tomšič v Slovenski filharmoniji leta 1969, Marjana Lipovšek stoji v drugi vrsti kot druga na desni
Akademski pevski zbor je leta 1926 ustanovil France Marolt kot moški zbor in od tedaj je v njem pelo nekaj tisoč mladih pevcev. Ob okroglih jubilejih zbora je bilo več množičnih apezejevskih koncertov v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kjer je nekatere pesmi na koncu koncerta aktualnega zbora zapelo 1400 pevcev in pevk. To sta bili zlasti Lipa zelenela je skladatelja Davorina Jenka na besedilo Miroslava Vilharja in Pesem o svobodi Radovana Gobca, prvega povojnega dirigenta zbora.
Akademski pevski zbor s Francetom Maroltom leta 1935; v prvi vrsti četrti z leve je oče kasnejšega apezejevca Andreja Kerina
V veliki dvorani Grand Hotela Union je bil 12. decembra 1941, v času okupacije današnjega slovenskega ozemlja, zadnji koncert APZ, ki mu je sledila razglasitev kulturnega molka.
Koncert APZ Tone Tomšič, Marjana Lipovšek stoji kot četrta v drugi vrsti z desne
Akademski pevski zbor je imel takrat že 15-letno tradicijo, France Marolt pa splošno znan in priznan. Zbor moških pevcev, študentov Univerze v Ljubljani, se je z napornimi in doslednimi vajami ter lastnim poglobljenim raziskovanjem slovenske glasbene dediščine, še posebej ljudske pesmi z različnih delov slovenskega ozemlja, dvignil na visoko raven in mednarodno prepoznavnost. A leta 1941 težko pričakovanega pomladnega letnega koncerta, ki je bil vedno tematsko obarvan, ni bilo. Aprila so namreč Kraljevino Jugoslavijo zasedle okupatorske nemške, italijanske in madžarske vojske. Vsaka s svojo taktiko prisvajanja tega ozemlja in nepredstavljivo agresijo, zlasti avstrijskih nacistov na Štajerskem, Koroškem in Gorenjskem.
Marko Munih pred APZ Tone Tomšič, Marjana Lipovšek stoji v drugi vrsti kot tretja altistka
Italijanski okupator, ki je zasedel Ljubljano, je sprva poskusil zbližati slovensko in italijansko kulturo. Po mestu so prirejali koncerte italijanske popularne glasbe, igrala je italijanska godba, na začetku je bila uvedena dvojezičnost prostora, vendar s tendenco, da pokrajina čim prej dobi italijansko podobo. Že kmalu se je začelo jasno kazati, da v načrtih nove Evrope Slovencev kot političnega dejavnika in celo kot avtonomnega naroda sploh ni bilo.
Monumentalnost odličnega APZ Tone Tomšič, Marjana Lipovšek je četrta v drugi vrsti na desni
Zadnji koncert v Unionski dvorani je skrivaj posnel radijski tehnik in tonski mojster Rudi Omota, tako da je mikrofon skril v lestenec nad odrom dvorane. Aktivisti Osvobodilne fronte so mu priskrbeli nekaj filmskega traku, ki ga je prepolovil in nanj mu je uspelo posneti zvok iz dvorane.
Marko Munih med dirigiranjem, Marjana Lipovšek poje kot tretja v drugi vrsti z desne
Lipa zelenela je je postala apezejevska himna v vseh povojnih pevskih generacijah. Pesem o svobodi je partizanska pesem in slavospev materi Sloveniji. Do obstoja Jugoslavije se je pesem končala z verzi:
Mati Slovenija, tvoji smo sinovi,
naše je življenje tvoje, ko pozoveš nas.
Mati Slovenija, strti so okovi,
mi pripravljeni stojimo slednji čas.
Dokler boj ni končan, zanjo v boj vsi v boj!
Vsi v borbo za svobodo za novo Jugoslavijo!
Večno naj živi svoboda in nova Jugoslavija!
Marjana Lipovšek se kot tretja v drugi vrsti po koncertu zadovoljna smeji
Po osamosvojitvi in nastanku Republike Slovenije 25. junija 1991 se je del besedila na koncu pesmi, ki je sicer ostala enaka, spremenil v Večno naj živi svoboda in naša nam Slovenija. Pesem so sicer prvi peli že partizani, potem ko je skladatelj in dirigent Rado Simoniti v Bariju in Gravini ustanovil Zbor Srečka Kosovela, ki je med drugim nastopil kot ambasador Jugoslavije na mirovi konferenci v Parizu.
Čestitke in priznanja, Marjana Lipovšek je tretja v drugi vrsti
Vsi apezejevci so to zgodovino dobro poznali, z Lipo in Pesmijo o svobodi pa tradicijo gojijo do danes.
Marjana Lipovšek na večerji po koncertu med dirigentom Markom Munihom in svojim fantom Andrejem Pitakom (na desni)
Marjana Lipovšek je bila družabna apezejevka, včasih je kolege apezejevce povabila domov, ker so stanovali na Gosposki ulici, le kakih sto metrov stran od Slovenske filharmonije, doma pa so imeli zelo veliko dnevno sobo, skorajda dvorano in je bilo dovolj prostora za vse.
Marko Munih je vodil APZ Tone Tomšič med letoma 1965 in 1975, Marjana Lipovšek je druga v drugi vrsti desno
Apazejevska družabnost je bila splošno znana, saj so pogosto gostovali na raznih prireditvah, slovesnostih, jubilejih, političnih dogodkih in proslavah, gostovali s koncerti po Sloveniji in sosednjih republikah ali sedaj državah (Beograd, Novi Sad, Niš…), velikokrat med Slovenci na avstrijskem Koroškem. Posebej dragoceno je bilo sodelovanje na največji evropski zborovski manifestaciji Europa cantat v Gradcu. Marjana Lipovšek je tedaj začela svoj študij v štajerski prestolnici.
Letni koncert APZ Tone Tomšič leta 1970, Marjana Lipovšek stoji kot druga v drugi vrsti, za njo stoji Marijan Zlobec, plaketo Univerze prejema predsednik zbora Janez Dular, kasneje doktor slovenistike in kulturni minister
Na Europa cantat je APZ Tone Tomšič imel svoj celovečerni koncert, se udeleževal množičnih večernih koncertov v športni (hokejski) dvorani, kjer so določeni zbori skupaj in po programu imeli svoje koncerte, drugi pevci in publika pa so jih poslušali. Skupaj več tisoč ljudi in vsak večer drugačen program.
Marjana Lipovšek s svojim fantom Andrejem Pitakom, kasneje pravnikom in advokatom
APZ Tone Tomšič je skupaj s še več drugimi zbori imel en tak program, in sicer so izvedli Brucknerjevo Mašo v e-molu št. 2 za mešani zbor in poseben sestav pihal ter trobil. Pelo je okrog tristo pevcev, dirigiral pa je Marko Munih. V dopoldanskem času so bila pevska srečanja v graških cerkvah s kolektivnim petjem renesančnih skladateljev, zlasti Slovenca Jacobusa Gallusa – Musica noster amor.
Marjana Lipovšek stoji v drugi vrsti, za njo, drugi v tretji vrsti Marijan Zlobec
Posebna doživetja so bila brucovanja in silvestrovanja v Ljubljani v Palači kazine, kjer je imel APZ Tone Tomšič svoj sedež in veliko dvorano za pevske vaje, danes je v celotni Kazini Akademija za glasbo.
APZ Tone Tomšič je leta 1969 na mednarodnem tekmovanju pevskih zborov v Spittalu v Avstriji zasedel prvo mesto, Marjana Lipovšek je druga v drugi vrsti desno
Po letnem koncertu na koncu študijskega leta je sledila razkošna in zelo dolga večerja, najraje v veliki menzi ali jedilnici Študentskega naselja, kamor je prišel ves zbor, gosti, pa tudi starejši pevci, ki sicer niso nastopili. Večerja se je praviloma končala ob sedmih zjutraj, ko so se najbolj vztrajni preselili še na Cankarjev vrh na Rožniku nad Ljubljano, kjer so že odprli gostilno.
Brucovanje v Premanturi 1971, foto Andrej Kerin
Vsako poletje so potekale študijske počitnice v Premanturi, še kakih 12 km naprej od Pulja v Istri, kamor so apezejevci odhajali z nočnim vlakom Ljubljana – Pulj (Pula) in potem z avtobusi. Celotno turistično naselje odprtega tipa je bilo slovensko, z upravitelji iz Kranja, – Turistična zveza ali Ferjalni savez – , apezejevci pa so imeli svoje naselje šotorov za dva pevca ali pevki, skupaj za kakih osemdeset študentov in študentk. Turistični kompleks je bil kakih sto metrov od morja, v zalivu nasproti Medulina. Včasih smo v družbi; nikoli individualno, plavali tja in nazaj.
Marjana Lipovšek v pripravah na študentski nastop, foto Andrej Kerin
Letovanje je imelo vsako dopoldne intenzivne pevske vaje, ki jih je vodil dirigent Marko Munih. S svojo štiričlansko družino je prav tako taboril v svojem večjem šotoru. Naselje je imelo še svoje športno igrišče, tako za odbojko kot košarko. Tam pa je bilo prizorišče za vsakoletni skeč, ki so ga pripravili apezejevci za ves zbor in goste. Končal se je s kolektivnim petjem.
Apezejevska predstava z igro in petjem; Marjana Lipovšek kot kraljica s krono, Marijan Zlobec v rdeči srajci na levi kot izvajalec uvodnega prologa, foto Andrej Kerin
Najbolj pričakovan je bil še krst brucev, to je novih pevcev po enem letu delovanja v APZ Tone Tomšič. Bruce so starejši pevci najprej sredi noči v šotorih prebudili ali polovili, jih zvezali v kolono, na glavo dali trnjeve krone in bose odpeljali daleč stran v območje divjih kamenitih plaž, kjer so čakali nekaj ur, predno so se lahko vrnili, a ne v tabor, ampak na pomol, kjer so sicer lahko pristajale manjše ladje ali čolni.
Apezejevke v Arezzu v Italiji pred zborovskim tekmovanjem, Marjana Lipovšek v beli obleki, foto Andrej Kerin
Tam so jih že čakali fizično najmočnejši in starejši apezejevci. Sledilo je kolektivno metanje pevk in pevcev v morje, kjer je prav tako čakal trop apezejevcev in vsakega ali vsako pevko, ko se je dvignila na površje, nekajkrat znova potunkali; dvakrat, trikrat, če je bil kak bruc malo močnejši, pa še z večjim in močnejšim napadom. Sledil je kolektivni sprevod h kosilu na veliki odprti terasi, saj so bili vsi bruci brez zajtrka, zelo lačni in še bolj utrujeni.
Marjana Lipovšek s fotoaparatom v rokah opazuje kruto metanje brucev v morje v Premanturi leta 1971, za noge bruca drži Janez Dular, 25 let kasneje kulturni minister RS in doktor jezikoslovja, foto Andrej Kerin
Marjana Lipovšek in Alenka Kerin na smučanju na Uskovnici leta 1969, foto Andrej Kerin
Marjana Lipovšek je rada hodila v hribe in na smučanje, a ne tako pogosto kot njen oče Marijan ali sestra Barbka, ki pa je mlada zbolela in kot prva izmed petih Lipovškovih otrok leta 1975 umrla. Bila je prva slovenska alpinistka, ki se je povzpela nad 7000 m, ko je dosegla Pik Lenina 7134 m. Plezala je s svojim možem, alpinistom Petrom Ščetininom.
Marijan Zlobec