Misel »utrudil sem se podobe svojega plemena in se izselil« pesnika Tomaža Šalamuna in zgodnji dnevniški zapis Alojza Rebule »to bi bila tudi tema za pisanje: človek, idealist, se razočara nad svojim narodom in se mu zavestno odpove« družita razočaranje nad narodovo substanco, ki povzroči zavesten odmik, slovo, celo odpoved narodu. A če je individualna gesta obeh umetnikov posledica globoke ljubezni do slovenstva, se zdi, da se pozaba in izbris narodne identitete v 21. stoletju dogajata na kolektivni ravni in obenem kot popolna nezainteresiranost za sožitno sobivanje v skupnosti na temelju enotnih kulturnih vezi. V tej brezinteresni coni umiranja na obroke se je znašlo prav vse – slovenski jezik, naša kulturna dediščina, naša narodna zgodovina in dramitelji slovenstva, naše kulturne posebnosti in identiteta. Da pa smo v svojem transnacionalnem, celo transhumanističnem mišljenju, v individualizem in jastvo zazrtem delovanju zgolj ujetniki prividnih senc iz Platonove votline, morda najbolje osvetljuje vprašanje, kdo bi pri zdravi pameti mladino, ki simbolizira prihodnost neke skupnosti, načrtno drogiral, stare, ki so od začetkov človeških civilizacij od Vzhoda do Zahoda veljali za modrostni princip družbenega telesa, pa pospešeno evtanaziral. In ko sem se pred časom morala na Slovenski matici zagovarjati, češ da pretirano poudarjam slovenstvo in preglasno izpričujem nenaklonjenost do globalizma, sem dojela, da hočejo nekateri celo najstarejše slovensko kulturno in znanstveno društvo, ki je pravzaprav nastalo iz narodnobuditeljskih teženj po suverenosti slovenske kulture in znanosti, pomesti »na smetišče zgodovine«.
Pavel Jozef Šafárik
V takih trenutkih je še kako dobrodošlo povezovanje Slovenske matice z drugimi sorodnimi slovanskimi ustanovami, ki v svojih narodnih okoljih uživajo neprimerljivo večje časti od naše. Hrvaška matica ima razvito mrežo več kot sto oddelkov po vsej Hrvaški in celo v tujini. Srbska matica, ki bo prihodnje leto praznovala 200-letnico svojega obstoja, zaseda kar štiri novosadske ulice in premore ob izdatni državni podpori še galerije in knjižnico z več kot štirimi milijoni knjig in publikacij. Celo Črnogorci, ki matice v 19. stoletju zaradi samostojne države niso ustanovili, so konec 20. stoletja čutili potrebo, da imajo kot suveren narod svojo matico, ki ji iz državnega proračuna namenjajo trikrat višjo redno mesečno podporo, kot jo svoji lastni dajemo Slovenci. Slovaška matica, ki domuje v Martinu, predstavlja duhovno središče celotnega mesta in živo silo, ki s svojimi simpoziji in založniško dejavnostjo najmočneje skrbi za vezi med maticami. Med 11. in 12. septembrom je znova organizirala srečanje vseh matic, ki se ga je udeležil tudi predsednik Slovenske matice dr. Aleš Gabrič. Sodeloval je na VI. kongresu matic slovanskih narodov, ki ga je tokrat spremljal še znanstveni simpozij o Pavlu Jozefu Šafáriku in njegovem pomenu za narodno prebujanje slovanskih narodov v 19. stoletju. V svojem nastopu je orisal pomen Slovenske matice za razvoj slovenske kulture v času njene ustanovitve in danes in poudaril, da bi veljalo oživiti knjižni načrt o skupni zgodovini slovanskih narodov, ki bi jo vsaka matica natisnila v svojem jeziku. Na simpozijskem delu srečanja pa sta Slovensko matico zastopala slovakista prof. dr. Andrej Rozman in doc. dr. Špela Sevšek Šramel, ki sta predstavila stike slovaških in slovenskih kulturnih ustvarjalcev s Šafárikom in drugimi tedanjimi slovaškimi narodnimi voditelji.
V tem duhu smo na Slovenski matici pripravili tudi oktobrski prireditveni program, ki je oblikovan tako, da pri nas najde svoj duhovni dom sleherni Slovenec, ne glede na to, v katerih časovnih, političnih, idejnih ali geografskih koordinatah je živel oziroma živi. Vrhuncev tako širokega občutenja slovenstva je v oktobru kar nekaj: obisk ameriških Slovencev, ki so na turneji po množičnih grobiščih druge svetovne vojne na Slovenskem, predstavitev zelo zanimivega dela Ligi Roberto o njenem prijateljevanju z Borisom Pahorjem, pa posvet o Josipu Pangercu, vsestranskem zavednem Slovencu iz Doline pri Trstu, čigar 100-letnice smrti se spominjamo letos. Prav ta mož je žalosten primer slovenskega samozaničevanja in samoizničevanja. Ko je pred sto leti legel k počitku na dolinskem pokopališču, so ga pospremili tisoči in tržaški časnik je zapisal, da je »umrl mož, ki je skoz vse življenje od rane mladosti in do zadnjega diha žrtvoval vse svoje duševne in telesne moči za gospodarski, kulturni in politični napredek svojega naroda«. Ko se po sto letih sprašujemo, kako smo se znali in zmogli napojiti iz sokov njegovega dela, žalostno ugotavljamo, da ga ne pozna skorajda nihče več.
Josip Pangerc
Takih dragocenih korenin slovenstva je še mnogo – le njihove sokove moramo začeti srkati, pa bo naše narodno drevo spet bujno, ponosno rastlo v družbi vseh drugih narodov, ki znajo in zmorejo razumeti, da kulturna različnost in bogastvo kultur niso samo besede v evropskih kohezijskih obrazcih, temveč živo, živeto sobivanje kultur različnih narodov.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice