Uvodni koncert Zbora Slovenske filharmonije pod vodstvom dirigenta Stephena Laytona v polni ljubljanski stolnici svetega Nikolaja je pomenil odličen začetek nove koncertne sezone, počastitev jubileja velikega renesančnega skladatelja Giovannija Pierluigija da Palestrine ter aktualizacijo kar štirih sodobnih slovenskih skladateljev, ki jih je dirigent smiselno vkomponiral med samo izvedbo Missa Papae Marcelli.
Tilen Slakan, Stephen Layton in Damijan Močnik, vse fotografije Marijan Zlobec
To sožitje renesančnega duha s sodobnostjo je oplemenitilo nepričakovani dialog, ko je da Palestrina postal naš sodobnik, naši štirje že priznani skladatelji pa sopotniki in nadaljevalci glasbene zgodovine fescinantnih 500 let. To pa je nepredstavljivo bogato ustvarjalno obdobje, o kakršnem glasbeno lahko le sanjajo drugi kontinenti in je še bolj razvidno, kako umetniško bogata je v resnici Evropa. In Slovenija z njo, če ob Palestrino postavimo našega Gallusa, ki še vedno ostaja v celoti nepredstavljen, razen v nad 50 publikacijah Muzikološkega oddelka ZRC.
Dela mednarodne renesanse je z dirigentom Markom Munihom izvajal APZ Tone Tomšič v sedemdesetih letih, nekaj let kasneje Gallusa Jože Fürst s Komornim zborom RTV Ljubljana (tri LP), pa Mirko Cuderman…
Koncert z naslovom Navdih Palestrine je dobesedno pomenil izvirni slovenski skladateljski navdih; najprej Tilena Slakana (1993) s skladbo Ubi caritas et amor (Kjer je resnična ljubezen), za njim Andreja Makorja (1997) z Ave Maria, kot tretjega Ambroža Čopija (1973) s Pie Jesu (Ljubi Jezus) in za sklep še Damijana Močnika (1967) z Regina caeli (Kraljica nebeška).
Lahko smo le občudovali, kako je dirigentu Stephenu Laytonu uspelo odkriti in koncertno udejaniti ter vokalno zborovsko oplemenititi vez sodobnega slovenskega idejnega in ideološkega trenutka ter izvirne glasbene ustvarjalnosti z izročilom renesanse, ki na samo glasbeno in kulturno Slovenijo takrat ni imela tako velikega vpliva kot kasnejši barok, a je še danes sprejeta in občutena kot zatočišče duha, seveda ne brez cerkvene zgodovine.
Palestrinova Maša papeža Marcela je bila na koncertu izvedbeno “razparcelirana”, a smo ji z lahkoto sledili po siceršnjih mašnih delih; najprej s Kyrie in Gloria, v katerih je Zbor Slovenske filharmonije takoj pokazal svojo vrhunsko pripravljenost, vokalno zrelost in čistost, izenačenost glasov, poduhovljenost in maši primerno dinamiko v počasnem tempu ter s končnicami, ki so v cerkvenem ambientu posamezne dele maše oplemenitile, same pevce pa navdahnile, spodbujene od preredko doživetega ambienta zbora, ki sicer redno nastopa v matični Slovenski filharmoniji.
Cerkev izčisti sleherni vokalni detajl, poudari lepoto zaokrožene glasovne izpiljnosti, ujemanja glasovnih barv, minimalne dinamične detajle, bolj okrog mf, ne pa v f, kaj šele v ff, kar pa je bilo domiselno poudarjeno šele na samem koncu koncerta, ko se je Damijan Močnik s svojo Kraljico nebeško zdel že skoraj plesni, če ne kar jazzovski, skratka sodobno ali moderno duhovno sproščen, kar pa je že aktualna praksa pri marsikaterem cerkvenem dogajanju in ne izpade tako “blasfemično”. Močnik je s svojim popularnejšim stilom še bolj povlekel Palestrino v naš čas ali dal koncertu piko na i.
Dirigent je vsak naslednji nastop, kot je bil v koncertem listu predstavljen, nakazal s svojim nekaj taktov dolgim petjem ali avizom, bodisi neposredno povezanim s sledečim petjem ali pa samostojno. Spet nekaj bolj intimnega.
Zbor je s Credom zaobjel prvega slovenskega skladatelja Tilena Slakana, ki je s skladbo v latinščini Kjer je resnična ljubezen svojo kompozicijsko usmerjenost povezal z evropsko duhovno tradicijo, modernim izrazom, ki pa se je dialoško zelo prepričljio ujel s Palestrino. Značilna je bila mehkoba glasov, nežnost basov, počasnost in intenzivnost petja, občutenost in izenačina dinamika, ki pa je iz mf na koncu v Amen doživela nekoliko večji lok proti f in s tem mogočnejši vtis.
Credo se je tu zdel kar moderen; Palestrina, kot da se je spustil iz svojih renesančnih kanonov in vajeti ter želel skočiti v naš čas; pa ne kot kakšna umetna inteligenca, ki bo v bodočnosti s perfekcioniranimi roboti v stolnici lahko sama nastopala.
Andrej Makor z Ave Maria (Zdrava, Marija) je bil s svojo odprtostjo, izrazno širino, kar se je pokazalo v sorazmerno dolgem in odprtem vokalnem spektru Amen, kot idealen nadaljevalec Creda, a s komponento Marije, ker če verjameš v krščanskega Boga, veruješ tudi v Devico Marijo kot Mater Božjo.
Vrnili smo se k Palestrini in Sanctusu ter Benedictusu, spet z uvodnim dirigentovim glasom. Zbor je nastopil zelo slovesno, vzvišeno in občuteno, a je renesansa že sama po sebi bolj umirjena kot dramatična, čeprav je bilo tudi nekaj ritmične razgibanosti, opazili pa smo še izdelano dikcijo, čeprav smo včasih latinščino peli drugače (celi ne čeli…). V Sanctusu so nastopili štirje solisti po glasovih in potem solo mesta še ponovili.
Tretji slovenski skladatelj je bil Ambrož Čopi, ki je s svojim Ljubim Jezusom prav tako vstopil v horizont Maše, kot ga je začel ženski del zbora, ki je bil zlasti s soprani ves koncert najbolj poudarjen, a je Čopi v nadaljevanju dal priložnost tudi basom, ki pa so na koncertu, vsaj v primerjavi s kakšno pravoslavno liturgijo, ostali bolj umirjeni, skorajda v ozadju. Je pa Čopi zelo poduhovljen in čustven skladatelj.
Palestrinov Agnus Dei se je spet začel z dirigentovim petjem po svojem občutku, a je zbor nadaljeval zelo slovesno in blago, vdano, ponižno; morda je bilo premalo dinamike glede na velikost cerkve, a je dirigent znal končnico podaljšati v odmev.
Že omenjena Kraljica nebeška najstarejšega med slovenskimi skladatelji Damijana Močnika je dala lekcijo poprejšnji celovečerni duhovnosti z odpustkom ali prošnjo zanj, če se je skladatelj malo preveč osvobodil, a mu je Bog, ki vse vidi in vse ve, prav gotovo pomežiknil.
Skladatelj Tilen Slakan in muzikolog dr. Matjaž Barbo
Bil je zelo močan in poduhovljen večer in redko občutiš tako kolektivno prepričanje vseh obiskovalcev, da je koncert uspel.
Marijan Zlobec