Gostovanje najslavnejšega simfoničnega orkestra na svetu – Dunajskih filharmonikov – na 73. Ljubljana Festivalu za njegov letošnji konec pomeni vedno praznik.
Uvod z Mozartovo Praško simfonijo, vse fotografije Marijan Zlobec
Spet so se izkazali na Veleposlaništvu Republike Avstrije in Avstrijski kulturni forum Ljubljana z organizacijo srečanja s sosedi, zahvalo, priznanjem ter z nadaljevanjem sodelovanja, h kateremu so že pred kakimi dvajsetimi leti prispevali na koncertu prisotni nekdanji avstrijski veleposlanik dr. Valentin Inzko, njegova žena Bernarda Fink, ki je z Dunajskimi filharmoniki nekdaj nastopila v Ljubljani in je pravkar praznovala mednarodno odmevno sedemdesetletnico, pa slovenski veleposlanik na Dunaju, ki mu je sicer pravkar minil mandat Aleksander Geržina, zunanja ministrica Tanja Fajon in seveda direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek.
Avstrijsko stran sta zastopala veleposlanik Republike Avstrije, njegova ekselenca Konrad Bühler, in direktor Dunajskih filharmonikov Daniel Froschauer.
Čajkovski Patetična
Upati je, da bodo Dunajski filharmoniki gostovali v Ljubljani proti koncu festivala in seveda po koncu Salzburškega festivala, kjer so vsako leto rezidenčni orkester s koncerti in operami, vsaj vsaki dve leti. Spomnimo naj, da je že minilo dvajset let od smrti legendarnega dirigenta Carlosa Kleiberja, ki je prav z Dunajčani imel več svojih najboljših koncertov. Slišal sem idejo, ki jo je izrekel veleposlanik Aleksander Geržina, da bi v spomin nanj organizirali prav v Ljubljani posebno srečanje ali mojstrski tečaj za mlade dirigente, ki naj bi ga vodil slavni Riccardo Muti, Carlosov velik prijatelj.
Dunajčani so kmalu po Kleiberjevi smrti z dvema avtobusoma obiskali njegov in žene Stanislave Brezovar grob na Konjšici in tam imeli svoj nastop. Prvi pa je grob obiskal prav Muti s svojo ženo Cristino Mazzavillani, potem Placido Domingo, Valerij Gergijev…
Ko se spominjaš nastopov Carlosa Kleiberja, takoj opaziš, kaj Dunajskim filharmonikom danes najbolj manjka, a si tega ne priznajo: odličen dirigent.
Dunajski filharmoniki nimajo svojega stalnega dirigenta, ampak samo gostujoče: za deset svojih abonmajskih koncertov v Musikvereinu deset gostujočih.
V Ljubljano so prišli s svojim avstrijskim sorojakom Franzom Welserjem – Möstom, v glavnem delujočim v ameriškem Clevelandu, kar pomeni zunaj največjih ameriških glasbenih središč, kot so New York, Chicago, Washington, Los Angeles, Boston, Philadelphia, San Francisco, Dallas, Pittsburg… Je na repu prve deseterice med menda kar 1224 ameriškimi simfoničnimi orkestri.
Monumentalnost tretjega stavka Patetične simfonije
Franz Welser – Möst je bil med na letošnjem 73. Ljubljana Festivalu sodelujočimi dirigenti med najslabšimi. Pokazal je določeno kapelniško znanje, taktiranje in nenehno obračanje not na pultu, kar je bilo še posebej moteče pri dirigiranju Čajkovskega. Če ne zna, naj bo doma, ne pa: za Ljubljano je vse ali bo vse dobro. Ljubljana je glasbeno veliko več kot Cleveland. Prvi orkester je imela že od leta 1701, prve operne predstave z gostovanji iz Italije pa še dobrih trideset let prej ali okroglo sto let pred Mozartom.
Samo v dobrih dvajsetih zadnjih letih, ko je Cankarjev dom ustanovil Zlati abonma, in je seveda ves čas deloval Ljubljana Festival, je Ljubljana gostila več kot sto vodilnih orkestrov na svetu. Salzburški festival je v tem smislu veliko ali neprimerljivo ožji in nerad prizna, da je še kakšen tuji orkester dovolj dober zanje, razen Berlinskih filharmonikov in Barenboimovega West – Eastern Divana, vsaki dve leti pa še Londončani.
Franz Welser – Möst je letos v Salzburgu dirigiral ob koncu avgusta dva koncerta z Drugo simfonijo Mieczyslawa Weinberga in Deveto simfonijo Antona Brucknerja. Sledila je evropska turneja Dunajskih filharmonikov s koncerti v Grafeneggu, Lucernu, Londonu, Parizu in Gradcu. Ljubljana je prišla na vrsto na koncu, ko so Dunajčani Mozarta in Čajkovskega že izvajali petkrat pred nami. Torej bi moral dirigent Čajkovskega znati in se povsem posvetiti dramatični interpretaciji, ki je sicer v tretjem in četrtem stavku bila, a tako kot so, Dunajčani igrajo lahko tudi sami in jim dirigent ni ravno v izrazito pomoč.
Pozdrav slovenskemu kontrabasistu Iztoku Hrastniku
Dunajski filharmoniki v Cankarjevem domu niso dočakali niti podobnih ovacij kot npr. Martha Argerich, ki je zmagovalka celotnega 73. Ljubljana Festivala, pa koncertna izvedba Puccinjeve Tosce, ali koncert Ane Netrebko in Yusifa Ejvazova z arijami in prizori iz kar petih Puccinijevih oper, ki so jim interpretacijsko moč dodali še člani opernih zborov iz Maribora in Ljubljane, tako da se je zdela Mozartova Praška simfonija z Dunajčani kot kakšno šolsko čtivo. Celo Slovenska filharmonija z Maksimom Vengerovim in dirigentom Kogijem Solomnišvilijem je imela boljši program, pa bolj na začetku španski orkester ADDA Simfonica Alicante s scensko izvedbo Haydnovega Stvarjenja s katalonsko skupino La Fura dels Baus in še koncertom El amor brujo, pa Rimski orkester Akademije Svete Cecilije… Dunajčani neke programske ambicije niso pokazali, ampak zgolj rutino.
Gallusova dvorana je odlično koncertno prizorišče
Pri Patetični simfoniji Čajkovskega z Dunajčani moramo vedeti ali se spomniti, da je Valerij Gergijev s svojim orkestrom Marijinega gledališča iz Sankt Peterburga od leta 1997 gostoval na Ljubljana Festivalu kakih petnajstkrat in na isti oder, na katerem so v petek zvečer igrali Dunajčani, izvedel cel Wagnerjev Nibelungov prstan, pa Borisa Godunova Modesta Musorgskega, Straussovo Ženo brez sence, kar bi bil tudi za Dunajčane velik podvig, redko opero Ognjeni angel Sergeja Prokofjeva… Pa da ne pozabim na Bolšoj Teater s štirimi zaporednimi predstavami Jevgenija Onjegina v režiji razvpitega Černjakova, ki je letos v Salzburgu režiral Händlovo opero Julij Cezar v Egiptu in je bila ocenjena kot najboljša festivalska predstava.
Dunajski filharmoniki so bili s Praško simfonijo bolj všečni kot vrhunski, precej mlahavi, ne pa v polnem sijaju počastitve Mozartove Prage in njegovega ustvarjalnega bivanja v razkošju rezidence družine Dušek v Bertramki, kar sem si bil nekoč ogledal.
Žal pri Mozartu dobivam vtis, kot da se mlade generacije zanj ne zanimajo več ali jim nima več kaj povedati. Na mednarodnem klavirskem tekmovanju v Ljubljani ni niti eden kandidat za svoj finalni tekmovalni nastop izbral katerega izmed njegovih treh koncertov – v izboru možnih šestnajstih – ampak najraje Sergeja Rahmaninova, že manj pa Čajkovskega ali Prokofjeva, potem Beethovna, Brahmsa, Chopina, Schumanna in Bartoka.
Franz Welser Möst
“Morda se nam danes, z udobne zgodovinske razdalje, zdi nenavadno, da je Figarova svatba Wolfganga Amadeusa Mozarta (1756–1791) ob dunajski premieri naletela na mlačne odzive in bila po vsega devetih ponovitvah že umaknjena s sporeda. V nasprotju s prestolnico pa je drugo pomembno habsburško mesto, štiristo kilometrov oddaljena Praga, opero sprejelo s pravo evforijo. Tamkajšnja skupina premožnejših glasbenih ljubiteljev je celo sklenila zbrati sredstva in povabiti skladatelja, da si postavitev ogleda tudi osebno. Po mestu so se hitro razširile govorice, da bo Prago obiskal veliki Mozart, in navdušenje je raslo iz dneva v dan. Česar vse do razglasa niza dogodkov ob njegovem gostovanju bržkone niso pričakovali, je, da bo v Pragi premierno predstavil svojo simfonijo, sploh prvo po triletnem simfoničnem molku.
Obdobje med letoma 1783 in 1786 je bilo sicer za Mozarta vsekakor plodno, a v drugih zvrsteh. Takrat je poleg opere Gledališki direktor in omenjenega Figara med drugim nastalo kar 12 njegovih klavirskih koncertov, šest godalnih kvartetov in le dve simfoniji, ki sta bili pozneje naslovljeni po mestih svojih premier: »Linška« in »Praška«. Daljši predah od simfonične ustvarjalnosti in izkušnje, pridobljene v opernem in koncertantnem žanru, so privedli do dela, ki razkaže Mozartovo dokončno mojstrstvo simfonične oblike in samozavest za ubiranje drznih potez, s katerimi je nakazal vizijo razvoja simfonije svojega časa.
Veličasten vtis polne Gallusove dvorane
Simfonija št. 38 v D-duru je posebej zanimiva že zaradi nenavadne tristavčne zasnove (hitro–počasi–hitro), ki opušča običajni menuet. Razlogov za to odločitev ni mogoče navesti z gotovostjo – mogoče je, da se je Mozart pri skladanju oprl na italijansko simfonično tradicijo, ki je v Pragi še živela, morda pa je želel delo le dramaturško zgostiti. Posebnost simfonije je tudi razkošna vloga pihal, ki jih pogosto obravnava samostojno in ne le za barvanje godal, kar je bila dotlej redkost – verjetno se je Mozart s tem želel prikloniti tudi češkim pihalcem, ki so spadali med najboljše v Evropi. Jasno pa je, da je Mozart v »Praški« nadaljeval eksperimente z orkestracijo, ki jih je razvijal v klavirskih koncertih in ki jim je že kmalu sledil tudi Joseph Haydn, pozneje pa seveda še posebej Ludwig van Beethoven in Franz Schubert.
Stoječi aplavzi za Dunajčane
Počasen uvod s kromatičnimi harmonskimi zasuki spominja na dramatične geste iz Figarove svatbe in že napoveduje atmosfero Don Giovannija. Osrednji stavek je operno liričen, medtem ko finale v gledališkem, skoraj burkaškem duhu prepleta teme, ki se ponekod celo sklicujejo na glasbo iz Figara. Mozart je namreč lahko računal na to, da bo praško občinstvo, ki ga je njegova opera obnorela, prepoznalo te namige.
Obisk Prage je bil za Mozarta eden od vrhuncev kariere. Vabilo je bilo tako velikodušno, da je v češko prestolnico pripotoval z ženo Konstanco, nekaj glasbenimi kolegi, služabnikom in celo s svojim psom, nastanjeni pa so bili v palači njegovega mecena grofa Franza Josepha Thuna, kjer so prirejali razkošne obede, popivanja in plese. Praška epizoda je bila tako med zadnjimi Mozartovimi velikimi zvezdniškimi triumfi pred obdobjem finančnih in zdravstvenih stisk. (Iz programa Lovrenca Rogelja).
Praga je v očeh Slovencev tako obvezna destinacija kot Dunaj ali Benetke. Katero od teh treh mest imamo najraje, ne vem, a morda vseeno cesarski Dunaj, ker nam da največ kulture in v mestu živi najmanj dva tisoč Slovencev, večinoma so seveda tam tudi v službah. Kakih sto pa je v Avstriji delujočih slovenskih glasbenikov (Salzburg, Dunaj, Gradec).
Izbor Praške simfonije smemo sprejeti kot poklon Dunajskih filharmonikov vezem s Češko in Prago, pomembno za vse. O kulturnih stikih med češko in slovensko umetniško ustvarjalnostjo je napisanih več knjig, prav tako o glasbenem Dunaju, za kar pa je že takrat poskrbel naš muzikolog, umetnostni zgodovinar in kulturni zgodovinar Josip Mantuani, ki je bil očitno edini sposoben napisati knjigo o zgodnji zgodovini glasbenega Dunaju, a tudi sodobno razpravo O Klingerjevem kiparskem portretu Beethovna, da ne pozabim na izdajo Opus musicum Jacobusa Gallusa. Da je bil dunajski škof, Slovenec Jurij pl. Slatkonja ustanovitelj Dunajskih dečkov, pa prav tako vedo že vsi.
Aleksandra Pleterski nova članica Dunajskih filharmonikov
Letos je avdicijo za orkester uspešno opravila še tretja glasbenica iz Slovenije, flavtistka Aleksandra Pleterski (iz Otoč pri Radovljici), ki je nastopila v Ljubljani.
Posebno gesto pa je na koncu koncerta pripravil dirigent, ko je svoje festivalsko darilo nesel slovenskemu kontrabasistu Iztoku Hrastniku, kar je izzvalo ovacije. Nismo pa na odru opazili slovenske violinistke Petre Kovačič, ki je sicer praznovala rojstni dan. Je pa v okviru festivala avgusta nastopila v Križevniški cerkvi kot članica godalnega seksteta slovenskih glasbenikov, ki delujejo v tujini in pokazala, kako odlična glasbenica je.
Iztok Hrastnik
Izvedba Wolfganga Amadeusa Mozarta in Simfonije št. 38 v D-duru, K. 504,»Praška« v treh stavkih: I. Adagio – Allegro, II. Andante, III. Finale. Presto kot rečeno ni bila vrhunska in ni naredila kakega pretresljivega vtisa, pa tudi reakcija občinstva je bila bolj kratka in mlačna. Če bi se ga dotaknila, bi takoj reagirali.
Močan ambient Gallusove dvorane
Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) je Simfonijo št. 6 v h – molu, op. 74, napisal po daljšem, petletnem premoru od spopadanja s simfoničnim žanrom. Četudi je leta 1891 pripravil skico za novo simfonijo, je partituro v jezi raztrgal, rekoč, da gre za prisiljeno pisanje, ki ne vključuje ničesar občutenega ali zanimivega. Šele dve leti pozneje je na enem od svojih potovanj dobil zamisel za simfonijo s programom, ki »bo za vse ostal uganka – povsem bo prežet z menoj, mojo osebnostjo«. Kmalu je začel skladati in že po štirih dneh je v rokah držal končan prvi stavek in osnutek za preostale tri.
Potem ko je spisal še zadnje takte, sta Čajkovskega prevzela sreča in ponos, kar se zdi povsem v nasprotju z občutji, s katerimi se srečamo v »Patetični«. Simfonija je zgrajena štiristavčno: uvodni stavek temelji na motivu, ki ga predstavi fagot in ga skladatelj razpira v kontrastni sonatni zasnovi; drugi stavek je zaradi petčetrtinskega metruma znan tudi kot šepajoči valček; tretji na prvi prisluh deluje kot triumfalna koračnica, a lahko v njem obenem slišimo tudi hladno distanciranost skladatelja od ritmično priostrenega zvočnega razkošja; najznamenitejši del simfonije pa je finale, ki se v popolnem nasprotju od simfonične konvencije postopoma izteče v tišino.
Čajkovski je skladbo z dirigentskega podija predstavil oktobra 1883 v Sankt Peterburgu. Delo ni poželo pretiranega navdušenja, a le tri tedne pozneje so poslušalci »Patetično« ob novi izvedbi doživeli v povsem drugi luči. Devet dni po premieri je Čajkovski namreč umrl. Kot uradni vzrok smrti se navaja okužba s kolero, ki je takrat pustošila po mestu in s katero naj bi se skladatelj okužil prek neprekuhane vode. Že zelo kmalu pa se je začelo šušljati, da je Čajkovski storil samomor. Tisti čas naj bi namreč nanj pritiskalo častno razsodišče, ki naj bi poskušalo preprečiti javni škandal zaradi skladateljevega zasebnega življenja, predvsem njegove homoseksualnosti. Četudi so mnogi podvomili o tej razlagi, gre zdaj že za neizbrisljiv del skladateljeve mitologije.
Tako je razumevanje Patetične že dobro stoletje obarvano s špekulacijami o njenem »skritem programu« in povezavah z nenadno skladateljevo smrtjo. K dodatni težavnosti interpretacije pripomore dvojnost med izpričano vedrim počutjem Čajkovskega ob končanju simfonije ter resigniranim zaključkom dela. Teorije o »Patetični« kot samomorilskem poslovilnem pismu se osredotočajo predvsem na značaj zadnjega stavka, ki zamira ob oznaki morendo, umirajoče, obenem se razpravlja o domnevni aluziji na pravoslavno rekvijemsko liturgijo. Razširile so se tudi še bolj biografske razlage, denimo, da naj bi program opisoval ljubezen med moškima, njeno iskanje, kratkotrajno izpolnitev in končno žalostinko za mrtvim ljubimcem.
Kot pravo kanonsko delo Šesta simfonija bržkone ne bo nikdar izčrpala vseh svojih interpretacij. Zato dodajmo le še sklepno opombo o naslovu: za »Patetično« jo je označil Petrov mlajši brat Modest. V ruščini pateticheskaya pomeni strastna, čustvena, zaradi velikega vpliva angleščine pa naslov pogosto napačno razumemo kot oznako za silovito žalobnost ali pretirano sentimentalnost. Čajkovski je simfonijo sicer želel nasloviti »Programska«, vendar si je na koncu premislil, saj o skritem programu ni želel sprožiti nobenih predvidevanj. Pri tem mu je – očitno – spodletelo. (Iz programa).
Med interpretacijami Šeste ostajajo v spominu posnetki dirigenta Jevgenija Mravinskega z Leningrajsko filharmonijo, pa celo Karajanove izvedbe, če se spomnimo nekdanjega propadlega sodelovanja med Karajanom in Ivom Pogorelićem, ker je naš pianist trmasto vztrajal pri svojem tempu prvega stavka Klavirskega koncerta št. 1 Petra I. Čajkovskega, ki ga Karajan ni sprejel in je koncert v Musikvereinu za Pogorelića propadel, saj je Karajan takoj izvedel le Peto in Šesto simfonijo Čajkovskega. No, ne dolgo kasneje je Karajan popustil – pri izvedbi Čajkovskega mladega Kisina z njim, ki pa interpretativno ni bil tako močan kot Pogorelić.
Kasneje je glasbeni Dunaj zatresel s Čajkovskim in Patetično Valerij Gergijev, v času vojne v Čečeniji, v kateri je prišlo tudi do smrti otrok.
Danes je za interpretacijo Patetične veliko več motivov, vzvodov, navdihov, kontekstov, okoliščin, dejstev, dejanj, smrti… Z eno besedo absurdne kaotičnosti sveta. Pri Dunajčanih ni bilo opaznih nekih pretresljivih sodoživetij; nisi občutil ne Gaze ne Ukrajine, ne trpljenja in stisk skladatelja. Jasno je, da Dunajčani ne morejo igrati čisto slabo, a je Čajkovski vseeno večji skladatelj, kot ga Dunajski filharmoniki nam v Ljubljani niso znali interpretirati, da bi si to trajno zapomnili.
Zelo smo pričakovali vsaj en dodatek, še raje dva. Ugibanja so postala kar glasna: Na lepi modri Donavi ali Radetzky marš ?
Odgovor poznate.
Marijan Zlobec