Na 73. Ljubljana Festival se je vrnila legendarna svetovna pianistka Martha Argerich, prvič pa je nastopila s pri nas še ne gostujočim Filharmoničnim orkestrom iz Monte Carla pod dirigentskim vodstvom prav tako legendarnega in pri nas že kar rednega gosta Charlesa Dutoita. Prav on pa je bil pred kdo ve že koliko desetletji Marthin (drugi) mož (od skupnih treh). Se je njuna mladostna ljubezen vrnila v Ljubljano ?
Martha Argerich v Cankarjevem domu, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Program je bil zelo skrbno zasnovan, še posebej za krajšo koncertno turnejo orkestra, dirigenta in pianistke (Poljska, Slovenija, Grčija, Romunija). Uvod je predstavljal umirjeno, počasno, a izrazno močno Pavano za umrlo princeso (različica 1910) Mauricea Ravela. Sledil je najbolj pričakovani Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru, op. 15 v treh stavkih: I. Allegro con brio, II. Largo, III. Rondo: Allegro scherzando Ludwiga van Beethovna.
Veliko zadovoljstvo slavnega dirigenta
Maurice Ravel (1875–1937) je bil francoski skladatelj baskovsko-švicarskih korenin, ki je svojo glasbo zgradil na napetosti med starim in novim. Bil je izjemen obrtnik, ki je pogosto izhajal iz zgodovinskih oblik in stiliziranih plesov, hkrati pa se je z občutljivim posluhom za barvo in ritem rad obračal k eksotičnim vplivom, jazzu ali tradiciji francoskega virtuoznega pianizma.
Charles Dutoit
Pavana za umrlo princeso je nastala leta 1899 še v času študija na pariškem konservatoriju pri Gabrielu Fauréju. Čeprav naslov zveni kot sentimentalna elegija, je sam Ravel opozarjal, da je treba »princeso« jemati zgolj domišljijsko, skoraj ironično: šlo naj bi bolj za evokacijo davno minulega španskega dvora, za nekakšen nostalgičen prizvok aristokratske preteklosti. Leta 1910 jo je orkestriral, pri čemer je dodal značilno prosojnost zvočnih plasti, po kateri je postal prepoznaven. (Iz programa Jana Prepadnika).
Markantna drža
Takoj smo opazili in slišali posebno zbranost orkestra, njegov miren, svetlejši zvok, manjšo dinamiko, ki omogoča vsem več poglobljenosti, a hkrati umirjenosti, svečanosti, spokojnosti, skratka več vsega, kar nas napeljuje najprej na prvi del naslova, to je na pavano.
Pavana je dvorni ples, ki se je pojavil v 16. stoletju. Izhaja iz Italije, najverjetneje iz Padove. Muzikologi domnevajo, da je naziv pavana modificirana oblika naziva Padovana.
Pavana je počasen ples, večinoma v dvodobnem taktu, in se večinoma pojavlja v kombinaciji s hitrejšimi plesi (npr. galiarda ali saltarella. Njena zgradba je aabbcc ali aabbccdd, itd. Po zgodovinskih pročevanjih je bila v uporabi samo ob velikih svečanostih. V umetni glasbi jo je mogoče prvič najti v delu Joana Ambrosie Dalza ( 1508 – ?), »Intabolatura de lauto«. Hitro je postala popularna v svetu, najbolj pa v Angliji med tako imenovanimi virginalisti.
Ravelova pavana je bolj domišljijski ples, bolj ideja svečanega žalovanja, kot sledi v nadaljevanju naslova za umrlo infantinjo. Beseda infantinja pa spet postavlja vprašanja, ki jih najraje povezujemo z različnimi dvornimi portreti z naslovom Infantinja. To pa pomeni mlado prestolonaslednico, najraje še v pubertetnem obdobju, ko pa so jih že poročali v skladu s političnimi cilji in zavezništvi. Najslavnejši slikar Infantinj je bil slavni španski slikar Diego Velasquez s serijo slik Infanta Maria Tereza.
Dirigent Charles Dutoit je vzel zelo počasen tempo, s poudarkom na zvočnem spektru, na izrazitih pihalih, medtem ko godala bolj podpirajo plemenito in znano melodijo, ki se nekajkrat še ponovi in tako stopnjuje zočni vtis, še posebej z izjemnim solom flavte, ki zapelje interpretacijo še v dialog s solo harfo in potem v najširši zvočni spekter, dokler se temeljna melodija spet ne ponovi, morda za odtenek še počasneje in zelo umirjeno, kot z žalovanjem, a plementim, darovanjskim, sočutnim.
Ves orkester je z lahkoto vodil in nadziral
Potem ko se je leta 1792 Ludwig van Beethoven (1770– 1827) preselil na Dunaj, si je sloves sprva pridobil kot pianist, znan po sijajni improvizaciji in virtuoznih »dvobojih«, v katerih je znova in znova dokazal svojo premoč. Toda kmalu se je začel uveljavljati tudi kot resen skladatelj.
Popolna koncentracija velike pianistke
Koncert za klavir in orkester št. 1 v C-duru, op. 15 je nastal ob koncu njegovih prvih dunajskih let in je bil leta 1795 krstno izveden z Beethovnom pri klavirju. Čeprav je bil objavljen kot »prvi«, je to pravzaprav tretji Beethovnov poskus v tej glasbeni obliki, a obenem prvi, v katerem je svojo mladostno drznost že povezal z mojstrskim obvladovanjem kompozicije.
Moč in pogum
V njem se še čuti dediščina Wolfganga Amadeusa Mozarta in Josepha Haydna, toda svežina tem, nepričakovani harmonski zasuki ter poudarjena solistična virtuoznost že razkrivajo skladateljev samosvoj slog.
Vse sliši
Slovesni prvi stavek s kontrastom med orkestrom in solistom pričara herojsko vzdušje, počasni Largo v oddaljenem As-duru prinaša eno najbolj poetičnih epizod zgodnjega Beethovnovega ustvarjanja, zaključni Rondo pa je duhovito izpisan plesni finale, ki še danes navdušuje s svojo svežino, humorjem, ritmično živahnostjo, briljantno klavirsko tehniko in kompozicijskimi rešitvami. (Iz programa).
Martha Argerich z igranjem ohranja mladost
Martho Argerich so že ob prihodu na oder dočakale ovacije, kot jih ne dobi noben drug glasbenik, vsaj ne pri nas. Njena pojavnost je zgodovinska, humana, izvirajoča iz posebnega genskega izvornega porekla, za katero sama priznava katalonsko, ne argentinsko. Ko sem jo bil nekoč vprašal, ali so njeni davni predniki prišli iz Dalmacije, pa je odgovorila da tega ne ve, a nekateri so me kasneje opozorili, da priimka Argerić niso nikjer odkrili. Pred dobrim mesecem pa je španski oziroma katalonski gost na festivalu dejel, da je pravilna katalonska izgovarjava njenega imena Marta Arđerik. Se pa iz njene fizične kondicije, življenjske vzgoje treh svojih otrok, a s kar tremi različnimi moškimi, seveda glasbeniki, vidi vitalnost, poseben genski ustroj, ki jo bo pripeljal do možnega nastopanja še nekaj let, upajmo, da vsako leto v Ljubljani.
Martha Argerich v globokem razmišljanju
Martha Argerich je med uvodno kar dolgo samostojno igro orkestra, ki je vzpostavil vse potrebno zvočno razkošje in vzdušje ter odločen tempo, z rokami preletela klaviaturo, kot da že igra, a ni. To je nekakšen samotest ali premagovanje čakanja na začetek. Takoj je pokazala neverjetno čistost igranja, spevnost in dovolj intenzivnosti, s katero pa ni želela takoj pretiravati, ampak raje ohranjati klasicistični slog modernejšega tipa, večje sproščenosti in interpretativne svobode. Ne se vračati miselo nazaj, ampak v danes, z vsemi izkušnjami 70 in več let klavirskega igranja.
Martha Argerich gre nepredstavljivo suverena tudi proti izhodu, foto Marijan Zlobec
Njena izjemna muzikalnost ji omogoča najdrobnejše detajle, dialog s flavtami v orkestru, nadaljevanje z osredjo melodijo, ki naredi prvi stavek bolj prepoznaven in s tem privlačen. Njena prstna tehnika je izjemna, prav tako je dirigent Charles Dutoit znal orkester voditi s sijajnim dinamičnim ravnovesjem, tako da ves koncert ni bilo zvočnega prekrivanja solistke. Sijaj pihal, celo fagota in oboe se je pokazal kot izrazit. A je bistven njen interpretativni vpliv, sugestivnost, vodilna dinamika, ki pa je orkestru dajala nekaj samostojnih vstopov, da je izpadla celota ne le spevno, ampak kar precej dramatično. Ves potek že prvega stavka smo občudovali njeno mogočnost vplivanja, samozavedanja, povzdigovanja samega koncerta na oltar odkrivanja lepote v vseh detajlih. Iz koncerta, ki v Beethovnovem opusu petih nima vodilne muzikološke in koncertne vrednosti, je naredila čudež. Prvi stavek je trajal kakih štirinajst minut, s krajšo, a markantno odločno kadenco.
Ozaveščanje in osmišljanje Beethovnove glasbe
Lepota njenega igranja se z lahkoto prevaja v pisanje o njej, ker te samo povleče k njeni umetnosti, pravzaprav njen magnetizem, s katerim je napolnila dvoano, da je postajala vse bolj njena in na koncu samo še njena. Tega ni mogoče zapisati o drugih solističnih koncertih.
Martha Argerich pri 84. letih ohranja briljantno prstno tehniko
Drugi stavek Largo je začela zelo počasi, mirno, s poudarkom na lepoti tona, da se je zdel vstop orkestra že premočan, celo rahlo grob, ker ima več močnejših vstopov in solov pihal, zlasti klarineta v dialogu, a počasen tempo se nadaljuje. Srednji del se zdi bolj meditativen, ker daje solistki cele pasaže s poudarjanjem melodije, z rahlimi ritardandi in prehodom v p in celo pp, kar je za spremljavo zelo težko. Sledi orkester s povzemanjem melodije, spet z izrazitim klarinetom. Klavir se vrne k vodilni solistični funkciji, pa spet orkester s klarinetom. Tu je nujna dirigentova izjemna natančnost, spretnost vodenja detajlov in celote. Klavir ima nekaj globljih in nižjih mest, kot da bi želel opozoriti na kaj bolj usodnega. V visoki legi se klavir ujema v dialogu s klarinetom, najbolj preseneti poudarjanje klavirja na istem tonu kot miselni presek ter nadaljevanje v umirjenost in izzven. A za to potrebuje kakih enajst minut.
Martha Argerich ima svojo lego rok nad klaviaturo
Tretji stavek Rondo – Allegro ima sijaj, ki naredi koncert bravurozen, če se spomnimo nekdanjega nastopa osemnajstletnega Dimitrisa Sgourosa, ki je v enem tednu na treh koncertih v razprodanem Cankarjevem domu izvedel pet različnih koncertov, česar ni zmogel igrati noben drug pianist na svetu. Žal je precej let kasneje nehal igrati, – dosegel je vse kar se da in večkrat koncertno prepotoval ves svet -, je pa pri borih trinajstih letih debitiral v Carnegie Hallu v New Yorku. Imel je fotografski spomin in je vse igral na pamet oziroma not sploh ni imel s seboj, niti na vajah ne.
Stoječe ovacije, foto Marijan Zlobec
Martha Argerich je z lahkoto pokazala vso svojo briljantnost, ritmično vznesenost, izdelavo ozivov, dialog s solo flavto, zatem oboo, nadaljevala z vedno večjo vztrajnostjo, podprto z dinamiko, sinkopami, solo trenutki, ki so še vedno ponavljanje uvodne teme, a v variantah. Svoj vzneseni zvočni sijaj je na več mestih dramatizirala, se dinamično umikala in spet vrnila, da je orkester prevzel vrhunec, potem pa njej dal prostor za zelo dramatično kadenco, na katero se navezuje solo flavta in potem ves orkester. Konec je zelo inteligenten, sijajen dialog, ki ponuja vsem na odru vse; najprej spet klavirsko kadenco, solo pihala, izbruh vsega orkestra do sijajno zvočnega konca, tako da sedem minut mine takoj.
Pridem praznovat 85. letnico, foto Marijan Zlobec
Ovacije so bile že skoraj delirične.
Za dodatek si je izbrala Bacha, dirigent Charles Dutoit pa se je vsedel na stopnice ob izhodu, da bi jo poslušal. Zakaj ima rada ravno Gavotte iz Angleške suite št. 3, bi se dalo odgovoriti, ker jo približuje drugačnemu stilu, bolj v bližino prav tako ljubega Scarlattija, ki ga je v Ljubljani že igrala, a ji daje možnost potrditve svoje briljance, lepote melodije in tona, rahle dramatike in dinamike, zapleta in razpleta ter svobode, ki jo Bach daje bolj kot si mislimo.
Slovo obeh, foto Marijan Zlobec
Za drugi dodatek se je pokazalo, da je že utrujena, a bolj ko se je bližala izhodu, večje so bile ovacije.
Bi radi še ?, foto Marijan Zlobec
V drugem delu koncerta, ko so bili vsi v dvorani še pod zelo močnim vtisom nastopa Marthe Argerich, je najprej sledil Maurice Ravel.
Ravel je leta 1911 objavil ciklus Plemeniti in sentimentalni valčki za klavir, leto pozneje pa ga je orkestriral. Z naslovom se je poklonil Franzu Schubertu, ki je skoraj stoletje prej izdal istoimenski zbirki. Ravel je želel napisati zaporedje valčkov po Schubertovem zgledu, vendar brez jasne ločitve med »plemenitimi« in »sentimentalnimi«. V osmih kratkih valčkih je ustvaril mozaik kontrastnih razpoloženj, od liričnih in zasanjanih do živahnih in skoraj grotesknih. (Iz programa).
Ravel je Plemenite in sentimentalne valčke, v izvirniku znane kot Valses nobles et sentimentales, napisal kar v osmih stavkih; I. Zmerno – zelo odkrito / Modéré – très franc, II. Precej počasno – z intenzivnim izrazom / Assez lent – avec une expression intense
III. Zmerno / Modéré, IV. Precej živahno / Assez animé, V. Skoraj počasno – z intimnim občutkom / Presque lent – dans un sentiment intimem VI. Živahno / Vif, VII. Manj živahno / Moins vif, VII. Epilog: počasen / Épilogue: lent.
Izvedba je bila polna ritma, žlahtne zvočnosti, pri prvem poudarjanja plesnosti, pri drugem močnejše izraznosti s solom oboe in drugih pihal, zlasti flavte in harfe ter ob spremljavi visokih godal, pa spet flavte in celeste; flavta da stavku posebno milino. Tretji stavek Zmerno že sam pove vsaj nekaj, a ne o poskočnem, skoraj plesnem ritmu ter nenehnem dialogu med pihali, ki dajejo karakter, godala pa so skoraj kot odmev. Četrti stavek je živahen in po melodiji tipičen ter prepoznaven še kje drugje. Peti stavek pokaže, kako velik poudarek je dal Ravel vsem pihalcem. Spremljava godal je svetla, mehka, mirna. Trobila so zelo subtilna, kar je bolj redkost. Valček je lahko zelo umirjen. Sorodna struktura sledi do konca, še prej pa se spet oglasi ritem valčka v vsem sijaju in dinamiki, a je Ravel želel povsem miren, spokojen, se pravi sentimentalen konec s sklepnimi akordi celeste.
Charles Dutoit je bil s svojim orkestrom zgleden interpret. Pokazal je vse detajle, orkester mu je sledil zelo natančno, disciplinirano, muzikalno, izdelano v vseh detajlih in odličnih solih ter v sodelovanju med njimi ter v sekcijah, ki so tvorite bogastvo nenehnega zvočnega dialoga.
Charles Dutoit je pri 89. letih čil kot noben drug
Claude Debussy (1862–1918) je bil osrednja osebnost francoskega glasbenega preobrata ob prelomu stoletja. Čeprav je občudoval Richarda Wagnerja in obiskal Bayreuth, se je hitro zavedel, da mora razviti lasten izraz, bližji francoskemu simbolizmu in impresionizmu v literaturi in slikarstvu.
Pomembno izhodišče mu je predstavljalo tudi srečanje z javanskim gamelanom na svetovni razstavi v Parizu leta 1889, ki ga je spodbudilo k uporabi pentatonskih in celotonskih lestvic.
Nizka godala dajajo impresionistično barvo zvoka
»Simfonične skice« Morje, ki so nastale med letoma 1903 in 1905, sodijo med njegova najpogosteje izvajana orkestralna dela. Čeprav je bil prvi odziv občinstva mlačen, je delo hitro zavzelo osrednje mesto v repertoarju. Debussy ni želel slikati morja v smislu programske glasbe, temveč ujeti občutek in vtis, ki ga povzroča njegovo opazovanje: »bolj izraz občutja kot posnemanje narave«.
Izredna koncentracija
V treh stavkih je oblikoval zvočno potovanje od tihih jutranjih obrisov do polne svetlobe dneva, nato pa kontrast igrivega gibanja valov in naposled mogočni spopad vetra z razburkanim morjem. Delo namesto trdnih tematskih kontrastov gradi na prelivanju barv, ritmov in harmonskih zasukov, ki se nenehno spreminjajo kot valovi sami.
Prav s to svobodno zasnovo, v kateri orkester zasije v razkošni paleti barvnih odtenkov, je Debussy ustvaril enega ključnih dosežkov glasbene umetnosti 20. stoletja. (Iz programa).
Monumentalnost in hkrati bližina nastopajočih
Claude Debussy je Morje ali v izvirniku La mer kot rečeno zasnoval v treh stavkih. V prvem I. Od zore do poldneva na morju / De l‘aube à midi sur la mer se pokaže tipična skladateljeva valovita skrivnostnost, v katero se vklapljajo s svojimi solističnimi vložki različni inštrumenti, kot flavta, harfa, oboa, solo violina, potem rogovi, trobente, timpani. Poslušalec se odloča, ali je morje mirno, ko se zasliši ves orkester s svojo bogato zvočno barvitostjo, si prej predstavljamo kar hitro vožnjo, ki je šla ravnokar mimo nas in se počasi že oddaljuje, nas pa prevevajo občutja bližine in spokojnosti, a se na koncu poveča dramatičnost.
Drugi stavek II. Igre valov / Jeux de vagues je logično poln vseh mogočih ritmov in kombinacij pihal in trobil, a pravo barvitost dajejo godala, potem harfa solo, rogovi, oboa, trobenta, klarinet…Vse se zdi kot neenakomerno, skrivnostno, kjer se vse dogaja, bodisi da na površini to vidimo, ali da je skrito in je čar glasbe, da to skrivnost zna izpovedati.
Tretji stavek III. Pogovor vetra in morja / Dialogue du vent et de la mer je najbolj dramatičen, nastopi najbolj znana melodija, ki se v nadaljevanju večkrat ponovi. Vsega je še več, orkester je še bogatejši, nastopa kot metafora, onomatopoija ali posnemanje naravnih glasov z namenom doseči poseben slušni vtis, bolj živo predstavo, ki si jo poslušalec ustvari bolj iz svojih percepcij in doživljanj morja, pri nas seveda že maestrala ali burje, bolj kot burina. Konec je kot trk vseh vetrov skupaj.
Charles Dutoit je s svojim orkestrom iz Monte Carla znal te “naravne pojave” v glasbi zelu sugestivno predstaviti, tako da so tudi njega nagradili s stoječimi ovacijami.
Dutoitov nagovor občinstva, foto Marijan Zlobec
Na koncu je spregovoril občinstvu, se mu zahvalil, poudaril vrednote festivala in Darka Brleka ter napovedal za dodatek še enega Ravela (Iz Ma mere l’Oye) ter spomnil na njegov jubilej (rojen je bil leta 1875 ali pred 150. leti).
Filharmonični orkester iz Monte Carla je bil ustanovljen leta 1856, današnje ime pa nosi od leta 1980. Znan je po svoji sposobnosti povezovanja tradicije in sodobnosti, saj izvaja tako osrednja simfonična dela kot nekoliko prezrte partiture in sodobno glasbo ter sodeluje pri opernih in baletnih produkcijah. Orkester so skozi zgodovino vodili številni ugledni dirigenti, med njimi Victor de Sabata, Igor Markevič, Lovro von Matačić, Lawrence Foster in Marek Janowski, od sezone 2016/2017 pa ga vodi Kazuki Jamada. Poleg redne sezone v Monaku nastopa na festivalih v Aix-en-Provence, Dresdnu, Pragi, Montreuxu, na Dunaju in drugod. Ustvarja tudi z glasbeniki drugih žanrov, kot so Marcus Miller, Jamie Cullum in Melody Gardot. Posnetke izdaja pod lastno založbo OPMC Classics ter pri prestižnih hišah, kot sta Warner in Alpha. Orkester deluje pod pokroviteljstvom knežje družine Monaka.
Charles Dutoit zelo čuti, kje ga imajo radi, Ljubljana pa mu je blizu
Švicarski dirigent Charles Dutoit že več kot šest desetletij nastopa z največjimi orkestri na petih celinah. Četrt stoletja je bil glasbeni direktor Simfoničnega orkestra iz Montreala, med letoma 1991 in 2011 pa je vodil Francoski nacionalni orkester. Dolgoletno sodelovanje ga veže tudi na Filadelfijski orkester, kjer je bil stalni gost več kot tri desetletja, v preteklosti pa je bil tudi umetniški direktor Londonskega kraljevega filharmoničnega orkestra. Je častni dirigent Simfoničnega orkestra NHK iz Tokia in Festivalskega orkestra Verbier. V karieri je stal na odrih Dunajske državne opere, Kraljeve operne hiše v Londonu, Metropolitanske opere v New Yorku in Nemške opere v Berlinu. Njegova diskografija obsega več kot dvesto posnetkov in mu je prinesla dve nagradi grammy. Leta 2017 je prejel prestižno zlato medaljo Kraljeve filharmonične družbe v Londonu, eno najvišjih priznanj v svetu glasbe.
Martha Argerich
Argentinska pianistka katalonskih prednikov Martha Argerich je začela nastopati kot čudežni otrok in se leta 1955 preselila v Evropo, kjer je študirala pri Friedrichu Guldi, Nikiti Magaloffu in Arturu Benedettiju Michelangeliju. Leta 1957 je zmagala na tekmovanjih v Ženevi in Bolzanu, odločilni preboj pa je dosegla leta 1965 z zmago na Chopinovem tekmovanju v Varšavi. Od tedaj sodi med najvplivnejše pianistke svojega časa. Nastopa z vodilnimi orkestri in dirigenti, pomemben del njenega umetniškega delovanja pa ostaja komorna glasba, pri kateri redno sodeluje z glasbeniki, kot so Gidon Kremer, Miša Majski in Daniel Barenboim. Njen repertoar zajema dela od Johanna Sebastiana Bacha do Dmitrija Šostakoviča, njeno poustvarjanje pa zaznamuje združitev tehnične briljance, strastne energije in duhovne globine. Prejela je številne nagrade, med njimi tri grammyje, leta 2005 praemium imperiale in leta 2016 častno priznanje Kennedyjevega centra.
Upajmo, da bosta Martha Arherich in Charles Dutoit na prihodnjem festivalu skupaj koncertno praznovala 85. in 90. letnico. To bi bil svetovni in zgodovinski fenomen.
Marijan Zlobec