Gostovanje Zagrebškega mestnega gledališča Komedija na 73. Ljubljana Festivalu s kar štirimi polnimi predstavami v Poletnem gledališču Križanke je utrdilo že poprej pridobljeno prepričanje, da gre za vrhunsko profesionalno glasbeno gledališče posebnega žanra, kot so znana v Londonu in New Yorku, Ljubljana pa kaj takega kljub močni in bogati glasbeni in gledališki tradiciji ni zmogla.
Prizor iz muzikala Nesrečniki v Križankah, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Festival Ljubljana je bil vedno pripravljen za gostovanja ansamblov z muzikali iz tujine, s čimer pa se je radovednost in želja po muzikalu vsaj delno potešila. Ob tem pa je razvijal lastne predstave, ki so v obdobju kakih zadnjih petnajstih let imele lahko bi rekli zelo velik ali celo ogromen uspeh ter odmev, tudi nad sto ponovitev (zunaj Križank). A do stalnega gledališča v Ljubljani ni prišlo in verjetno kaj kmalu ne bo, saj za to niti nimamo ustrezne dvorane. Kulturna politika o tem ni rekla nič, drugih pobudnikov pa zaenkrat še ni. Pri obnovi kompleksa dvoran v BTC na to niso niti pomislili, a imena investitorja ne omenjam, saj nima do muzikala nikakršnih obveznosti, verjetno pa tudi ne simpatij.
Je pa bilo iz sosednjega Zagreba slišati več polemik ob imenovanju Slovenke Uršule Cetinski za novo direktorico njihove Komedije. Čeprav z dolgoletnimi izkušnjami vodenja Cankarjevega doma, ki je veliko kompleksnejši kulturni center, je bilo veliko nasprotovanj ali celo intrig, predno so jo uradno potrdili in sprejeli. (In verjetno za nižjo plačo, kot jo je imela v Ljubljani).
Darko Brlek in Uršula Cetinski
Uršula Cetinski je najprej nastopila na tiskovni konferenci v Viteški dvorani Križank in se udeležila četrtkove premiere, potem pa se na sprejemu Festivalu Ljubljana zahvalila za povabilo in nastopajočim za vrhunsko predstavo.
Njen mandat pa se je začel v še težjem obdobju popotresne obnove gledališča v bližini zagrebške katedrale, kar ji bo naložilo še dodatno delo in odgovornost ter skrbi ob gostovanju drugje.
Zagrebško mestno gledališča Komedija je eno osrednjih mestnih gledališč na Hrvaškem, ustanovljeno leta 1950. Specializirano je za glasbeno-gledališke predstave, zlasti za muzikale, operete in komedije. Je priljubljena kulturna ustanova pri širšem občinstvu. Stoji v središču Zagreba in je pomembno kulturno središče, ki združuje tradicijo in sodobne gledališke pristope. Repertoar gledališča vključuje tako domača in kot svetovna dela. Na Ljubljana Festivalu so gostovali že velikokrat in predstavljajo žlahtno programsko tradicijo, ki se bo zanesljivo še nadaljevala.
Nesrečniki in roman Victorja Hugoja
Muzikal Nesrečniki temelji na literarni predlogi romana Victorja Hugoja, ki ga je napisal leta 1862. Je eno najbolj znanih gledaliških del v zgodovini, ki se z velikim uspehom uprizarja v raznoraznih adaptacijah za številne odre po vsem svetu.
Najnovejša produkcija muzikala Zagrebškega mestnega gledališča Komedija, je doživela premiero 30. novembra 2024. Vendar je to gledališče znameniti muzikal postavilo na oder že prej, prvič v Koncertni dvorani Vatroslava Lisinskega že leta 1982, kot prvo v Evropi. Le leto in pol po pariški praizvedbi, dobra tri leta pred londonsko in kar pet let pred newyorško produkcijo, ki sta poskrbeli, da se je to delo uvrstilo med najbolj priljubljene in največkrat izvajane muzikale v zgodovini.
Takrat sta si predstavo zagrebške Komedije ogledala tudi avtorja izvirnega libreta v francoščini, Alain Boublil in Jean-Marc Natel, ki sta bila navdušena. Režiral jo je Vlado Štefančić.
Zgodba je postavljena v Francijo na začetek 19. stoletja in govori
o družbenih krivicah, ki se dogajajo posamezniku, malemu človeku, pa tudi o političnih bojih in tako intimnih stvareh, kot je iskanje osebnih odrešitev skozi moralno rast protagonistov. Glavni junak, Jean Valjean, nekdanji kaznjenec, se v nenehnem iskanju identitete in lastne morale bori s togim policistom Javertom. Njun spopad simbolizira razkol med strogimi zakoni sistema in željo po osebni rasti, z nekoliko drugačnim pogledom na svet. Muzikal se posveča tudi tematiki revolucije skozi mlade študente, ki se borijo za pravičnost in se uprejo, kar v uprizoritvi doseže vrhunec v propadli junijski revoluciji leta 1832.
Orkester v Križankah
Priredba muzikala prevzema vloge iz romana, ki jih dodatno poglobi glasba, pod katero se podpisuje Claude-Michel Schönberg (1944). Skladatelj jo je zasnoval kot vrsto mogočnih glasbenih točk, ki v dramaturškem smislu gradijo prikaz notranjih monologov junakov, razkrivajo njihovo notranje dogajanje in čustvene preobrazbe. Schönberg je prav za to delo prejel grammyja za najboljši album muzikala (1987). Uporabil je različne glasbene pristope ter koncipiral množico tem in motivov, s katerimi jasno izraža čustveno kompleksnost zgodbe in z njimi gradi karakterizacijo vlog.
Muzikal Nesrečniki tako kot roman Victorja Hugoja ni le pripoved o osebnih tragedijah, temveč tudi o družbenih spremembah. Prikazuje trpljenje navadnih ljudi, poudarja njihove sanje in razočaranja, kar odseva tudi kritiko zaradi razrednih krivic, ki so se dogajale v 19. stoletju v Franciji s posebnim poudarkom na institucionalnem zatiranju. To je tudi drzno in pogumno sporočilo znamenitega francoskega pisatelja, pesnika, dramatika, akademika in državnika, rojenega leta 1802 v Franciji (umrl 1885 v Parizu), Victorja Hugoja. Prizori upora in smrt mladih revolucionarjev kažejo, kako visoka je cena družbenih sprememb, za katero skrbijo avtoritete (ali avtoritativna želja vladajočih struj), in kakšna je pri tem teža žrtvovanja zlasti skozi oči mladih, ki si še iščejo prostor pod soncem in imajo največkrat drugačen (morda svobodnejši) pogled na to, kakšno bi življenje lahko bilo.
Hkrati pa lik Jeana Valjeana kot nekdanjega obsojenca, ki kljub vsemu postane moralno močna osebnost, kaže, da se lahko človeški duh preporodi – s tem muzikal prenaša sporočilo vere in upanja.
Ta muzikal presega zgolj adaptacijo romana, saj epska pripoved Victorja Hugoja prek univerzalnega jezika glasbe osvetli čustva likov in dramo njihovih življenj ter poudarja pomen boja za svobodo, pravičnost in odrešitev. Nesrečniki ostajajo sodobni vse do danes, kar dokazuje, da zgodba presega čas, v katerem je nastala, muzikal se tako umešča in ostaja trdno zasidran v humanizmu. (Iz programa Metke Sulič).
Kakšna je vsebina muzikala Nesrečniki ?
Prolog
Leta 1815 v Franciji stražar Javert pogojno izpusti Jeana Valjeana, “ujetnika 24601”, po 19 letih težkega dela v zaporu zaradi kraje kruha (“Delovna pesem (Poglej dol)”). Valjean, označen z rumeno karto za dopust (“Na pogojnem izpustu”), je zavrnjen in ne more najti spodobne službe, dokler mu dignejski škof ne ponudi zatočišča. Valjean ukrade škofovo srebrnino, a se škof pretvarja, da mu jo je dal, in mu da tudi par srebrnih svečnikov (“Valjean aretiran, Valjean odpuščen”). Valjean se zaobljubi, da bo začel pošteno življenje (“Valjeanov samogovor (Kaj sem storil?)”). Raztrga svojo karto in s tem prekrši pogojni izpust.
Prvo dejanje
Leta 1823 se Valjean preobleče v gospoda Madeleina, lastnika tovarne in župana Montreuil-sur-Mera. Fantine, mati samohranilka, ki dela v Valjeanovi tovarni, je po nesoglasju s pohotnim delovodjo odpuščena in pogrezne v revščino (“Ob koncu dneva”; “Sanjala sem sanje”), proda svoj medaljon in lase ter postane prostitutka (“Ljubke dame”). Ko se upre nasilnemu kupcu, jo Javert, ki je zdaj policijski inšpektor, aretira. Valjean posreduje in jo odpelje v bolnišnico (“Fantinina aretacija”). Ko Valjean reši moškega, ki ga je stisnilo pobeglo vozilo, Javert, ki ga je zasledoval že leta, posumi na njegovo pravo identiteto. Ko izve, da bo nedolžen moški kmalu zaprt namesto njega, Valjean prizna (“Kdo sem jaz?”). V bolnišnici Fantine umre, potem ko Valjean obljubi, da bo rešil njeno hčer Cosette iz rok tatov Thénardierjev, gostilničarjev, ki so plačani za njeno vzgojo (“Fantinina smrt (Pridi k meni)”). Valjean pobegne Javertu (“Soočenje”). V Montfermeilu Thénardierji Cosette uporabijo kot služkinjo, z njo kruto ravnajo, hkrati pa od Fantine izsiljujejo denar (“Grad v oblaku”; “Gospodar hiše”). Valjean jim plača 1500 frankov, da izpustijo Cosette (“Pogodba”), in jo odpelje v Pariz (“Valček izdaje”).
Leta 1832 v Parizu naraščajo nemiri zaradi bližajoče se smrti usmiljenega generala Lamarqua. Študentska revolucionarja Marius Pontmercy in Enjolras se pripravljata na upor. Thénardierjeva, ki sta izgubila gostilno in zdaj vodita tolpo uličnih kriminalcev, snujeta prevare. Éponine se spoprijatelji z uličnim norcem Gavrochejem (“Poglej dol”). Na skrivaj ljubi Mariusa, a se ta takoj zaljubi v Cosette, ko jo sreča z Valjeanom, ki ga Thénardierjeva poskušata oropati (“Rop”). Valjeana prepoznajo, a s Cosette pobegneta; Javert priseže, da ga bo ponovno ujel (“Zvezde”). Marius prepriča Éponine, naj mu pomaga najti Cosette (“Époninino opravilo”).
Medtem ko Enjolras zbira študente (»Kavarna ABC/Rdeče in črno«), Marius hrepeni po Cosette. Novica o Lamarquejevi smrti sproži načrte za revolucijo (»Ali slišiš ljudstvo peti?«). Cosette se sooči z Valjeanom glede njegovih skrivnosti (»V mojem življenju«). Éponine najde Cosette, Marius in Cosette pa si izpoves ta ljubezen (»Srce, polno ljubezni«). Thénardier in njegova tolpa pridejo, da bi oropali Valjeanovo hišo, a jih Époninino opozorilo prepreči (»Napad na ulici Plumet«). Valjean verjame, da ga je Javert našel, zato načrtuje pobeg s Cosette. Na predvečer pariške vstaje leta 1832 Enjolras spodbuja ves Pariz, naj se pridruži revoluciji. Éponine v stiski prizna, da je Marius nikoli ne bo ljubil. Javert namerava vohuniti za njo, medtem ko se študenti in uporniki pripravljajo na boj (»Še en dan«).
Drugo dejanje:
Študenti zgradijo barikado; Marius odkrije, da se je Éponine preoblekla v fanta, da bi se pridružila upornikom (“Gradnja barikade”). Da bi jo zaščitil, jo pošlje, da Cosette dostavi poslovilno pismo (Sama). Valjean prestreže pismo in izve za ljubezensko razmerje Mariusa in Cosette. Prispe francoska vojska in zahteva predajo (“Pri barikadi”). Javerta, preoblečenega v upornika, mladi Gavroche razkrije kot vohuna (“Mali ljudje”). Ranjena med boji Éponine umre v Mariusovem naročju in mu izpove ljubezen (“Majhen dež (Eponinina smrt)”).
Valjean prispe preoblečen v vojaka v upanju, da bo zaščitil Mariusa (“Noč tesnobe”). Reši Enjolrasa pred vojakom. Valjean Javerta izpusti, namesto da bi ga usmrtil, s čimer omaja Javertov tog pogled na Boga in pravičnost (“Prvi napad”). Ko se bliža zora, se študenti pripravljajo na napad (“Pij z mano”). Valjean moli za Mariusovo varnost in Bogu ponudi svoje življenje (“Pripelji ga domov”). Enjolras spozna, da se Parižani niso dvignili, a se odloči, da se bo boril naprej (“Zora tesnobe”). Vojska napade; Gavroche je ubit (“Drugi napad (Gavrocheva smrt)”) in vsi študenti razen Mariusa umrejo. Valjean nosi hudo ranjenega Mariusa skozi kanalizacijo in se zgrudi (“Zadnja bitka”). Thénardier, ki pleni trupla, naleti na nezavestnega Valjeana in Mariusa, slednjemu vzame prstan in zbeži (“Pes poje psa”). Na izhodu iz kanalizacije Valjean najde Javerta, ki ga čaka; Javerta prosi za čas, da bi Mariusa pripeljal k zdravniku. Javert, ki ne more uskladiti Valjeanove milosti s svojim pogledom na svet, se ubije (“Javertov samomor”).
Paris žaluje za padlimi študenti (“Obračanje”). Marius žaluje za svojimi prijatelji in se sprašuje, kdo ga je rešil (“Prazni stoli za praznimi mizami”). Valjean blagoslovi poroko Mariusa in Cosette (“Vsak dan”), a Mariusu pove, da je pobegli obsojenec in mora oditi, da bi zaščitil Cosette (“Valjeanova izpoved”). Na njuni poroki (“Poročni zbor”) Thénardierji poskušajo izsiljevati Mariusa, ki spozna, da ga je Valjean odnesel z barikad (“Berači na pojedini”). Marius in Cosette hitita iskat Valjeana.
Epilog
V samostanu Valjean čaka na smrt. Fantinin duh mu zagotavlja odpuščanje. Cosette in Marius prispeta pravočasno, da se poslovita. Valjean se zahvali Bogu, da je videl Cosette odraslo in srečno (“Valjeanova smrt”). Zaupa ji svojo preteklost in ji pove resnico o njeni materi. Vodeni so duhovi Fantine in Éponine, ki ga spominjajo, da “ljubiti drugega človeka pomeni videti božji obraz”. Umre v miru in se pridruži dušam padlih v upanja polni viziji svobode (»Ali slišiš ljudstvo poje?« ) (Po spletni objavi uradne vsebine muzikala).
Gostovanje v Ljubljani ni prineslo izvirnega gledališkega lista, ni predstavilo vsebine predstave, ki je obiskovalci večinoma ne poznajo, kot tudi ne določene dnevne zasedbe, da bi videli, kdo na odru sploh poje. Za poročevalca so to še posebej hude zadrege.
Predstavo je režiral Stanislav Moša iz Brna. Njegova režija je bila zelo pregledna, čeprav zahteva veliko različnih prizorov, sprememb lokacij, časovnih sprememb in razvoja, kombinacij intime in družbe ter celo vojaških spopadov na barikadah in revolucionarnih sprememb v nekdanji francoski družbi.
Moša je moral čim bolj nazorno in prepričljivo predstaviti razvojno logiko ter usodo kar lepega števila oseb, ki jih je več kot jih poznamo npr. iz nekaterih drugih muzikalov ali oper.
Ambiciozni policaj Javert pogojno izpusti Jeana Valjeana, ki je bil kar devetnajst let zaprt, ker je ukradel nekaj hrane za svojo družino. Že ti dve osebi nastopata ves čas in doživljata zapletene razvojne spremembe od začetka do konca in ju je moral režiser predstaviti z vso pazljivostjo in nazorno prepričljivostjo. Vrhunec je Javertovo spoznanje, da je bilo njegovo zagrizeno zasledovanje Jeana, ki ga je bil nekoč kot ujetnika milostno spustil na prostost, pravzaprav njegov poraz in samomor, ko stoji na mizi in se očitno obesi, a to doživimo le kot padec na oder, logična katarza.
Moša kot režiser poudarja vrednote človekovega življenja, a to doseže na več načinov. S kontrastnim in karikiranim parom, ki ima ves čas za svoj cilj sleparjenje, krajo, laž, vsakršno povzpetništvo, prilagajanje situaciji, celo razbojništvo, poudari negativiteto življenja. To sta zakonca Thénardier, kot ju spoznamo v več zelo različnih prizorih in funkcijah in sta spričo odličnega režijskega prikaza njune v bistvu ogabnosti pri občinstvu na koncu vzbudila veliko odobravanja.
Moša je s posebno občutljivostjo posegel v intimo resnične ljubezni in pred tem še zelo skrivnostnega dogajanja, zlasti okrog Fantine in njene deklice Cosette, za katero bo z obljubo materi poskrbel sam Jean Valjean, ki ima ves čas v roko vtetovirano številko zapornika in s tem dokaz, kdo je kljub spremembam položaja in družbenega statusa v resnici. To ostaja v njem kot večna mora, še posebej, ker je ves čas obsesivno zasledovan in to ve. Moša je zelo nazorno prikazal humanost v človeku.
Moša je, kot rečeno z veliko subtilnostjo izoblikoval odnos, verjetno najbolj pristen, ljubezni med Cosette in Mariusom. Tudi tu gre za veliko sprememb in razvoja, predno se lahko poročita.
Moša je poseben poudarek dal prizorom revolucije in še posebej boja na barikadah, med drugim s smrtjo mladega Gavrocha, ki se v bistvu naivno žrtvuje. Prav tako je poudaril generacijsko diferenciranost z nastopom otrok ter otrok v kasnejšem razvoju (Cosette, Eponine). Ta otroški scenski prikaz je velika obogatitev pristnosti muzikala.
Prav tako so bili prepričljivi prizori iz narave, čakajočih žena na svoje može, ter plesa in poroke, pa gostilne z zaničljivim odnosom do deklice Cosette.
Nina Kleflin je bila pomočnica režiserja.
Petr Hlousek je kot scenograf ustvaril pogoje za izvirno zagrebško gledališče ali oder, ki je manjši od onega v Križankah. Že po imenih obeh glavnih ustvarjalcev vidimo, da gre za češko avtorstvo po njihovih odrskih izkušnjah. Scenografija je bila precej starinska, skušala je biti avtentična iz časa dogajanja, a hkrati nenehno spreminjajoča in s tem za gostovnje v Ljubljani zahtevna.
Na tak scenski okvir se je navezovala kostumografija. Andrea Kučerova je tretja Čehinja, kar pomeni celovitost gostujočega vizualnega in režijskega pristopa. Njena kostumografija je bila zelo bogata, časovno dogajalno opredeljena, a hkrati zelo diferencirana, ker je šlo za nekaj deset različnih oseb in njihovega razvoja ter sprememb. Eva Karakaš Bedrina in Josip Đerek sta bila pomočnika kostumografinje.
Irena Ružić je poskrbela za bogato masko kot poudarek osebnostnih karakterjev in identitete nastopajočih.
David Kachlir je bil oblikovalec svetlobe, v Križankah v skladu z zmožnostmi, pričakovanji in prilagodljivosti. Še en Čeh.
Tihana Strmečki je bila koreografinja. Imela je nekaj plesnih prizorov, a kot pomembni vsebinski kontrast in spet različih karakterjev.
Victor Hugo je avtor romana Nesrečniki, Alain Boublil in Jean-Marc Natel izvirnega francoskega libreta, Dražen Bratulić pa avtor prevoda v hrvaščino, kar se je pokazalo kot uspešno, gladko tekoče in spevno. Herbert Kretzmer je avtor besedilo v angleščini, Trevor Nunn in John Caird pa avtorja priredbe.
Claude Michael Schoenberg je kot skladatelj izredno spleten oblikovalec celotne strukture predstave, kar daje muzikalu veliko privlačnost, a bi se ga dalo vsaj malo skrajšati ali strniti. Zasnova je kontrastna in obsega vse, kar od muzikala kot glasbene zvrsti pričakujemo. Manj so mu uspele večne melodije, ki bi ostale v spominu, a je to rezultat širšega obdobja in različnih kultur ter njihove sprejemljivosti (Pariz, London, New York), pa tudi glasbenih okusov.
Težja je identifikacija celotnega glasbenega avtorstva, saj so v programu omenjena še druga imena: John Cameron, izvirna orkestracija, Stephen Metcalfe, Christopher Jahnke, Stephen Brooker, orkestracija, James Felton, dodatni materiali. Po licenci Music Theatre International Europe Ltd, Cameron Mackintosh Ltd.
Pevska zasedba je bila zelo bogata in najmanj dvojna. Kot Jean Valjean je na četrtkovi premieri nastopil sam prevajalec in pevec Dražen Bratulić, za njim pa Ervin Baučić, ki sem ga videl v nedeljo. Bila je precejšnja fizična razlika, glasovno pa sta bila oba zelo dobra in igralsko iznajdljiva.
Zagrizenega policaja Javerta sta prav tako interpretirala dva: najprej Igor Drvenkar in za njim Đani Stipaničev. Oba sta bila vokalno in igralsko zelo prepričljiva, zagrizena do konca, ko se usoda zadrgne okrog vratu.
Fantine sta bili Renata Sabljak in Vanda Winter, ki je nastopila na premieri. Čar zagrebškega štiridnevnega gostovanja je bil v tem, da ni imel kvalitetnih odklonov ali spodrsljajev pri nobeni solistični zasedbi in interpretaciji.
Cosette so bile kar tri Gita Haydar, Katarina Margaretić, na četrtkovi premieri, polna občutljivosti in prepričljive odrske prezence, ter Gabriela Mijatović.
Vloga Thénardiera je bila dvojna: nastopila sta Jan Kovačić in na premieri Ronald Žlabur.
Gospa Thénardier sta bili Nika Ivančić, na premieri, in Zrinka Kušević. Premierska zasedba je bila izrazno, prevsem igralsko močnejša, v novi ponovitvi pa prizore že poznaš. Nasploh so bili vsi štirje zelo prepričljivi, čeprav bi jih v resnici najraje brcnil z odra. To pa je dokaz kvalitete.
Mariusa sta interpretirala Filip Hozjak in Neven Stipčić na premieri. To je hvaležna vloga, polna emocij in nasploh plemenitosti, a tudi vprašanj, kako je bilo na bojišču in kakšna je bila usoda poprej in kakšna še bo.
Enjolrasa sta bila prav tako dva: Devin Juraj in Fabijan Pavao Medvešek na premieri. Voditelja revolucije sta bila markantna.
Zahtevna in spremenljiva ter tragična je usoda Eponine. Bile so kar tri: Dora Trogrlić, Sara Vojičić in Nikolina Vujić, na premieri. Zmaga ljubezen, čeprav v bistvu poražena.
Mlada Cosette so bile: Lejla Hajdarević, Leonora Herceg in Emili Rogina.
Gavroche so bili kar trije: Josip Makar, David Novosel in Lovro Žužul, zelo simpatični in prepričljivi.
Mlada Eponine sta bili Rita Palić in Una Šilić Dragoljević.
Skupaj je nastopilo kar osemindvajset solistov. Nihče ni bil slab, kar pomeni za gledališče odličen kader, za nas pa muzikalski užitek.
Odličen je bil orkester, neverjetno dobro razpoložen, v nedeljo še bolj kot v četrtek. Sami so uživali in mi z njimi. Predstava jim kajpada leži in jo znajo na pamet, a vseeno je treba vsakokrat igrati znova. Lega orkestra v novo urejenem prostoru, ki sega lahko globoko pod oder, je zelo primerna, da se vse razločno sliši.
Dirigent Dinko Appelt je s svojimi bogatimi izkušnjami predstavo vodil zelo suvereno in sugestivno, kot je zahteva muzikala kot žanra. Veliko je bilo vokalnih in orkestrskih poudarkov, zborov, dialoškosti in s tem povezanih scenskih sprememb, ki jih mora dirigent do podrobnosti poznati in osmisliti.
Nastopili so še nekateri drugi, kot Igor Pauk, oblikovalec zvoka,
Tomislav Babić, organizator orkestra, Davor Kelić, zborovodja, Dinko Appelt pa še kot programer klaviatur.
Stanislav Moša, dramski in glasbeni režiser, pisec glasbenih besedil in libretist, od leta 1992 umetniški direktor Mestnega gledališča Brno (MGB). V svoji bogati karieri je režiral več kot 150 dramskih in glasbeno-gledaliških uprizoritev na Češkem in v drugih evropskih državah, zlasti v Nemčiji, Italiji, Sloveniji, na Slovaškem, Hrvaškem, Nizozemskem, Portugalskem, v Španiji in Švici. Ob režijah besedil iz klasičnega in sodobnega dramskega repertoarja je njegovo umetniško delo tesno povezano z muzikalom (samo v matičnem MGB jih je režiral okrog 40); uveljavil se je kot izvrsten avtor, še posebej kot libretist in avtor glasbenih besedil. Prav tako je zaslužen za gradnjo in vodenje Glasbenega gledališča (v okviru MGB), ki je od odprtja leta 2004 neločljiv del brnske glasbeno-gledališke kulture. Za umetniške dosežke je prejel več pomembnih državnih ter stanovskih nagrad in priznanj.
Dinko Appelt je hrvaški dirigent in skladatelj, zaposlen v Zagrebškem mestnem gledališču Komedija, kjer od leta 2000 vodi vrsto velikih glasbeno-gledaliških produkcij, med njimi Chicago, Kabaret, Jekyll & Hyde, Nesrečniki in druge. Njegovo dolgoletno sodelovanje z Gledališčem Komedija je pomembno zaznamovalo repertoar tega pomembnega prizorišča za muzikal na Hrvaškem. Diplomiral je iz dirigiranja na Akademiji za glasbo Univerze v Zagrebu (razred Vjekoslav Šutej). Sodeluje tudi s HNK Ivana pl. Zajca, kot gostujoči dirigent sodeluje z Zagrebško filharmonijo ter številnimi orkestri in zbori. Za umetniške dosežke je prejel dve nagradi Hrvaškega gledališča (2004 in 2006) za dirigentske stvaritve.
Aplavz
Marijan Zlobec