Bliža se jesen in s tem priložnost za ponovna snidenja na Slovenski matici, kot nalašč pravi čas in prostor za premislek o slovenski dediščini, o vsem tistem, kar so nam iz objema pozabe za naš zdaj in tukaj podarili naši predniki in nas s svojimi dejanji in stvaritvami vpisali na duhovni zemljevid evropskih narodov. Prva dragocena dediščina je naš jezik.
Že sam izraz govori o tem, kako imenitno zgodbo ima vsaka slovenska beseda. V etimološkem slovarju najdemo razlago, da so bili dedi pri Praslovanih poglavarji velike družine. Njihovi nasledniki so bili mlajši dedi, torej dediči. Tako se je razvil pojem dediščina za vse, kar je prevzeto iz preteklosti. Že v stari Grčiji kot zibelki današnje evropske civilizacije je bilo spoštovanje do staršev in njihove zapuščine eden od etičnih temeljev družbe.
Podoben odnos do dediščine kot občudovanja in čaščenja preteklega je prevzelo tudi krščanstvo, tako da je sčasoma to poimenovanje pridobilo še vrednost nečesa dragocenega, pomen spomina in opomina na naše prednike in njihova družbena prizadevanja, na nekaj, kar moramo hraniti in ohraniti za prihodnost.
V tem duhu je začrtan Matičin prireditveni program za mesec september. Začel se je s slavljenjem jubilejnih 60. dnevov Draga, ki so se prvi septembrski dan na Matici in v matični Sloveniji prvič predstavili na novinarski konferenci. Vmes so bila desetletja, ko se o dragi, dragoceni Dragi v matični Sloveniji ni smelo govoriti, bila so dolga leta, ko so bili vsakoletni študijski dnevi tržaškega Društva slovenskih izobražencev edini prostor trialoga vseh treh Slovenij, matične, zamejske in zdomske, in bilo je najbolj pomembno obdobje, ko se je na Dragi prebujala misel o samostojni državi in je od tam, izza meje nekdanje države, prihajal v m(M)atico klic o oživitvi prizadevanj po zedinjeni Sloveniji.
Drugi spomin seže še dlje v preteklost. Dve stoletji in pol je tega, kar se je rodil Janez Nepomuk Hradecky, izobražen, izjemno delaven človek z odličnimi organizacijskimi sposobnostmi. Kar šestindvajset let, najdlje doslej, je bil župan Ljubljane in je poskrbel za številne dobrodelne in kulturne akcije v mestu. Ena izmed njegovih največjih zaslug je bila ustanovitev današnjega Narodnega muzeja Slovenije, bil pa je tudi uspešen gostitelj Ljubljanskega kongresa in je za opravljeno delo prejel priznanje avstrijskega vladarja in darilo ruskega.
Ob 25-letnici županovanja ga je v znamenje hvaležnosti z odo počastil celo France Prešeren. A kljub temu, da je bilo Hradeckega »srcé goreče za čast, in prid, in blágorstvo Ljubljane«, je danes domala pozabljen. In znova je Slovenska matica tista, ki mu s simpozijem o njegovem življenju in delu izreka globok, iskren »hvala«, zakaj svetloba našega razuma in srca je edini most, ki lahko neko skupnost, tudi narod, iz preteklosti vodi v prihodnost.
Hvala pa želimo izreči tudi Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani, ki je razglasila Leto dediščine, leto navdiha in nas opomnila, da na bregovih našega spominjanja ne moremo zreti zgolj svetlobe, temveč smo vsi skupaj, ne glede na osebna politična prepričanja, dolžni svoj pogled obrniti tudi k »temni strani meseca«, tja, kjer se slovenska zgodovina piše s težkimi črkami bolečine, osebnega ponižanja, zatiranja človekovih pravic, nasilja ideologije in zločinov nad ljudmi.
S simpozijem Temna in težka dediščina komunistične revolucije na Slovenskem, ki ga prav tako prirejamo v septembru, želimo slediti pozivu Evropskega parlamenta in pozivu predsednice države na proslavi ob dnevu državnosti, da je treba dostojno posuti prgišče zemlje nad povojnimi žrtvami in jim tako z besedo spomina in opomina izkazati dolžno človeško dostojanstvo.
Šele ko zmoreš zreti svetlobo in temo, biti odprt za razum in hkrati pustiti govoriti srcu, lahko jasno uzreš svojo pot, ki vodi v prihodnost, in upam, da bo Slovenska matica skupaj z vami Slovenke in Slovence še dolgo razsvetljevala s tako jasnino.
Dr. Ignacija Fridl Jarc,
tajnica-urednica Slovenske matice