Na 73. Ljubljana Festival prihaja svetovno znani violinist Maksim Vengerov. V torek, 9. septembra, ob 20. uri bo nastopil v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma, kar bo eden izmed glasbenih vrhuncev te jeseni. Ob spremljavi Orkestra Slovenske filharmonije igral na legendarni Stradivarijevi violini Kreutzer iz leta 1727. Vengerov je v Ljubljani nazadnje gostoval na 7. Zimskem festivalu z recitalom v Slovenski filharmoniji.
Maksim Vengerov, vse fotografije Festival Ljubljana
Maksim Vengerov je pogosto označen kot eden najboljših violinistov današnjega časa. Njegova tehnična natančnost in odrska prezenca mu redno prinašata pohvale svetovne publike.
Maksim Vengerov je že kot otrok je zmagoval na mednarodnih tekmovanjih, danes pa redno sodeluje z vrhunskimi orkestri in dirigenti, poučuje na prestižnih akademijah in navdušuje z vsakim novim projektom.
Posnel je obsežen opus za založbe Melodia, Teldec in EMI, prejel je nagradi grammy in gramophone ter številna druga priznanja. Od leta 2007 se posveča tudi dirigiranju. Je prvi klasični glasbenik, ki je bil imenovan za UNICEF-ovega ambasadorja dobre volje.
Slovenska filharmonija v avli Cukrarne
Na dirigentskem podiju bo Kahi Solomnišvili, glavni dirigent Orkestra Slovenske filharmonije ter dirigent Gruzijske filharmonije in Tbilisijske opere.
Kahi Solomnišvili
Zaznamujejo ga mednarodno uspešna kariera in sodelovanja z vidnimi imeni klasične glasbe, kot je Charles Dutoit. Z Orkestrom Slovenske filharmonije je vzpostavil močno umetniško povezavo, ki se bo znova pokazala na tem večeru.
Orkester Slovenske filharmonije je eden najpomembnejših slovenskih glasbenih kolektivov, z dolgoletno klasično tradicijo in širokim mednarodnim ugledom. Sodeloval je z dirigenti, kot so Zubin Mehta, Lovro von Matačić, Riccardo Muti, Carlos Kleiber, Charles Dutoit in Daniel Harding. Od leta 2019 je tudi rezidenčni orkester Festivala Ljubljana.
Program koncerta bo povezal tri pomembna dela romantične in zgodnje sodobne glasbe. Večer se bo začel s Preludijem k prvemu dejanju opere Lohengrin Richarda Wagnerja, ki z nežno zvočno teksturo ustvarja skoraj sanjsko vzdušje. Sledilo bo tehnično in čustveno zahtevno delo Koncert za violino in orkester v d-molu Jeana Sibeliusa. Za zaključek pa še Simfonija št. 5 v B-duru Sergeja Prokofjeva, ki slavi svobodo, notranjo moč in optimizem.
Maksim Vengerov kot dirigent
Ko Maksim Vengerov govori o svojem življenju in umetnosti, glasba diha z njim. Violino je prijel že kot otrok in v njej začutil nekaj več kot le instrument – podaljšek samega sebe, glas, ki ga je spremljal skozi odraščanje v družini glasbenikov. Njegova pot ni bila omejena le na tehnično virtuoznost; vodila ga je k iskanju globljega razumevanja glasbe, k raziskovanju novih dimenzij izraza, bodisi skozi violino ali dirigentsko taktirko.
Dirigentska perspektiva mu je odprla svet, redko dostopen solistu. Simfonije Brahmsa, Čajkovskega in Mahlerja niso več le ozadje za violinski solistični glas, temveč celovit organizem, ki ga je treba razumeti in dihati skupaj z njim. Po njegovih besedah šele doživetje dela kot dirigent omogoča vstop v njegovo pravo bistvo. Ta širina pogleda se zdaj odraža tudi v njegovem igranju – vsak ton nosi težo celotne partiture, vsak zvok je del večje zgodbe.
V tem intervjuju, ki ga je opravil Festival Ljubljana, Vengerov razkriva, kako mu dirigiranje odpira nova obzorja v igranju violine in raziskovanju klasičnega repertoarja. Izpostavlja, da glasba oblikuje ne le umetnika, temveč tudi človeka, in da vsak zaigran ton nosi del njegovega notranjega sveta, ki odmeva pri poslušalcu.
Maksim Vengerov
Violino ste začeli igrati že zelo zgodaj. Ste si takrat že predstavljali, da bo glasba postala vaše poslanstvo, ali pa ste jo doživljali zgolj kot otroško očaranost, ki vas je postopoma povsem prevzela?
Vedno sem vedel, da bosta violina in glasba moje življenje, saj je bilo tako že od vsega začetka. Odraščal sem v družini glasbenikov. Oče je bil oboist, mama pa zborovodkinja, tako da sem hodil na očetove vaje z orkestrom in mamine z zborom. Pravzaprav nisem poznal ničesar drugega. Glasba je bila vedno moje življenje in te odločitve nisem nikoli obžaloval.
Kaj je bilo pri učenju dirigiranja najtežje in kako se razlikuje povezava dirigenta z orkestrom od solo nastopa?
V resnici nikoli nisem povsem prenehal igrati, vendar sem potreboval nekaj časa za učenje dirigiranja, zato sem naredil premor v svojem urniku za violino. To je bila zelo zanimiva življenjska izkušnja, saj sem se želel naučiti dirigirati velike simfonije, kot so tiste Brahmsa, Čajkovskega, Brucknerja in Mahlerja – in seveda Beethovna. Poleg tega sem imel nekaj fantastičnih učiteljev. Eden je bil moj pianist Vag Papian, ki se je učil na šoli Ilje Musina v Sankt Peterburgu, drugi učitelj, Jurij Simonov, pa je prav tako iz Rusije, in sicer iz šole Rabinoviča, ki temelji na Čajkovskem. Obe šoli sta mi dali dragocena orodja za učenje dirigiranja, saj gre v resnici za govorico telesa, pri kateri telo uporabljaš kot instrument za igranje orkestra.
Perspektiva dirigenta je nedvomno obogatila vaše razumevanje glasbe. Kako se to odraža v vašem igranju violine? Bi rekli, da se je vaša glasbena identiteta spremenila in da ste se k violini vrnili z novim pristopom?
To mi je pomagalo razumeti velike koncerte, kot so Brahmsov, Sibeliusov in Beethovnov, in nanje gledati iz perspektive dirigenta. Če se teh koncertov lotiš in jih interpretiraš le kot solist, ti to ne omogoči celovitega pogleda. Razumeti je treba partituro, to pa je zares mogoče šele takrat, ko delo doživiš kot dirigent.
Ko izvajam dela Brahmsa, Beethovna in drugih, imam zato zdaj popolnejše in bogatejše razumevanje tega, kar počnem, in seveda razumem tudi jezik dirigenta, kar prav tako pomaga.
Vaša interpretacija klasične glasbe je zelo cenjena. Kako se lotevate raziskovanja novih idej znotraj klasičnega repertoarja? Katere ključne dejavnike upoštevate pri izbiri del za svoje nastope?
Moj repertoar je precej obsežen. Sega od baroka in klasike do romantike, pa vse do 20. in 21. stoletja. Igram torej najrazličnejše sloge in zvrsti glasbe, seveda znotraj okvira »klasične glasbe«. Zame je zelo pomembno, da sem zaljubljen v delo, ki ga igram, saj drugače ne morem prepričati občinstva. Mislim, da je to vedno cilj.
Kar zadeva izbor skladb za izvajanje, imam rad velike sonate, obsežne kompozicije, kot je delo Šostakoviča, ki je naravnost velikansko, kot ogromna slika. Potem so tu seveda še druge velike sonate 20. stoletja, na primer tiste, ki jih je napisal Prokofjev, pa tudi vse Brahmsove in Beethovnove. Pravkar načrtujem zelo vznemirljivo sodelovanje s svojo preljubo pianistko in partnerico Marto Arvies, s katero bova v dvorani Carnegie Hall v New Yorku izvedla vseh deset Beethovnovih violinskih sonat.
Za vas je violinski lok naravno podaljšanje roke, violina pa odsev vašega notranjega sveta. To sporočilo prenašate tudi na svoje učence. Kaj želite, da razumejo o tej povezanosti? Je ta harmonija telesa in duha postala tudi vodilo v vašem vsakdanjem življenju?
Da, in mislim, da mi je glasba pomagala postati boljši človek, boljša oseba. Kajti ideali in standardi v glasbi so zelo visoki. Če želiš na primer igrati Mozarta, moraš svojo dušo resnično dvigniti na raven njegove glasbe. Sicer boš vedno neuspešen.
Svojo osebnost moraš prilagoditi velikim skladbam, zato je moje vsakdanje življenje v veliki meri odraz tega, kar sem počel na odru in kar bom na njem še počel, ter tega, kar igram. Mislim, da so veliki življenjski ideali, ki jih je zagovarjal Beethoven, kot so ljubezen, spoštovanje in bratstvo, tudi vodilo za vse nas glasbenike. Hkrati pa so to univerzalna načela.
Zanimivosti:
Maksim Vengerov je globoko zakoreninjen v tradicijah francosko-belgijske in ruske violinistične šole. Med njegovimi najljubšimi violinisti so Fritz Kreisler, Eugène Ysaÿe, George Enescu, David Oistrakh in Jascha Heifetz.
Njegova glasbena kariera je doživela pomembno spremembo, ko je moral zaradi poškodbe rame nehati igrati violino. Ta težka izkušnja ga je spodbudila, da se je obrnil k dirigiranju.
Maksim Vengerov je prijateljeval z velikim violončelistom Mstislavom Rostropovičem, ki mu je odprl nov pogled na glasbo. Zanj je bil “glasbeni svetnik” in vir neskončnega navdiha.
Leta 1990 je zmagal na mednarodnem tekmovanju Carl Flesch v Londonu, kar je označilo začetek njegove svetovne kariere.
Marijan Zlobec