Koncert Orkestra Nacionalne akademije sv. Cecilije iz Rima na 73. Ljubljana Festivalu v Gallusovi dvorani Cankarjevega doma je bil eden izmed gostovanj na sedanji koncertni turneji, ki so bo končala v Berlinu 7. septembra in nalaga glasbenikom pod dirigentskim vodstvom Daniela Hardinga z različnimi programi izjemen izziv, pa tudi napor.
Daniel Harding v Cankarjevem domu, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Orkester Nacionalne akademije sv. Cecilije v Rimu je bil ustanovljen leta 1908 kot prvi italijanski orkester, posvečen izključno simfoničnemu repertoarju. To je bila uradna ustanovitev, a je v resnici obstajal že prej, saj mu je dirigiral sam Gustav Mahler, kot se spominjam branja knjig o njem, kjer so napisane vse podrobnosti, tudi o Mahlerjevem delovanju v Ljubljani. Orkester je sodeloval pri premierah pomembnih mojstrovin 20. stoletja, med drugim del Ottorina Respighija, Hansa Wernerja Henzeja, Arva Pärta, Salvatora
Sciarrina in Pétra Eötvösa.
Na njegovem odru so stali dirigenti, kot so skladatelji Gustav Mahler, Claude Debussy, Richard Strauss, med velikimi dirigenti pa Arturo Toscanini, Wilhelm Furtwängler in Herbert von Karajan, če omenimo zgodovinske osebnosti, v novejšem času pa Claudio Abbado, Valerij Gergijev, Christian Thielemann in Gustavo Dudamel. Rim je in bo večno ostal najlepše italijansko mesto in prestolnica kulture skuopaj z Vatikaniom in fenomenalnimi muzeji, galerijami, cerkvami, palačami. Ni Slovenca, ki že ni bil v Rimu ali si ne bi tja želel odpotovati, verjetno pa jih je malo obiskalo novi avditorij, kjer orkester deluje zadnja leta.
Kot glasbeni direktor ga je skoraj dve desetletji vodil sir Antonio Pappano, ki mu je prinesel mednarodni ugled in zavidljivo diskografijo z nagrajenimi posnetki Rekviema (Giuseppe Verdi), Madame Butterfly (Giacomo Puccini) in Viljema Tella (Gioachino Rossini). Oktobra 2024 je umetniško vodstvo prevzel Daniel Harding.
Orkester deluje, kot je na tiskovni konferenci povedal direktor Mauro Bucarelli, v novem dvoranskem kompleksu Parco della musica slavnega arhitekta Renza Piana. Največja dvorana ima skoraj 3000 sedežev. Je nekaj posebnega, ker je dejansko cel kompleks, a je drugače zasnovan kot kompleks treh dvoran v Salzburgu. Žal je zelo daleč od mestnega središča in je pozno zvečer težko priti domov z javnim prevozom. Ljubljana je to zelo lepo uredila in dala vsem z vstopnicami brezplačni prevoz. Podobno ima Salzburg, ki je tudi pozno zvečer z vlakom povezan z Münchnom, ker je 51 % obiskovalcev festivala Nemcev in le 37 % Avstrijcev, skupno pa iz 88 držav. Ljubljana je lani imela obiskovalce iz 66 držav.
Koncert je tipično uvedla uvertura k Verdijevi operi Moč usode.
Giuseppe Verdi (1813–1901) je zaslovel že z drugo opero Nabucco, ki mu je odprla vrata do vrste naročil in ga povzdignila v simbol italijanskega risorgimenta. V desetletjih ustvarjanja je postopno prenovil operno formo ter ji dal več glasbene koherentnosti in dramatične prepričljivosti. Med deli, ki zaznamujejo to umetniško pot, je tudi opera Moč usode (1862). Zgodba o ljubezni, maščevanju in neizprosni usodi se odvija na ozadju družbenih in vojaških spopadov v 18. stoletju ter je zgrajena kot niz čustveno nabitih prizorov, ki jih povezuje občutek tragične neizogibnosti. Že uvertura ponuja strnjen vpogled v tematsko jedro celote. Zaznamuje jo t. i. motiv usode, ki zazveni že v uvodnih taktih in se kot temna senca ponavlja skozi celotno delo. Uvertura je razpeta med dramatičnimi udarci in spevnimi pasažami, ki nakazujejo ljubezenski značaj zgodbe. Prav zaradi izrazite dramaturške moči in učinkovite zvočne zasnove je postala ena najbolj priljubljenih samostojnih skladb iz Verdijevega opusa in pogosto odpira simfonične programe. (Iz programa Jana Prepadnika).
Izvedba uverture je bila sijajna, prava mediteranska, polna italijanske krvi ali genov, kar je znamenje ne le umetniške, ampak biološke identitete. To daje celotni kulturi koncertnega nastopanja na odru poseben ponos, svobodo, samozavest in moč, zvočno barvo orkestra, poudarjanja usode, a njenemu kljubovanju, kot to začutiš takoj s sijajnimi trobilci. Čar je, da ima italijanska glasba toliko izjemnih uvertur, da bi bil ves koncert lahko zgrajen samo iz njih. Težje je s simfonijami, a bi o tem največ povedal sam direktor orkestra, muzikolog, publicist in profesor Mauro Bucarelli, ki je sicer koncert predstavil na tiskovni konferenci.
Magdalena Kožená prihaja na oder za izvedbo Luciana Beria
Luciano Berio je eden najvidnejših italijanskih skladateljev 20. stoletja, znan po inovativnem prepletanju lirike, sodobnih tehnik in raziskovanju glasu kot posebnega instrumenta. Študiral je v Milanu in Tanglewoodu, skupaj z Brunom Maderno ustanovil sloviti studio za elektronsko glasbo v Milanu, pozneje pa poučeval na Juilliardu in Harvardu. Med njegovimi najbolj priljubljenimi deli so Ljudske pesmi (1964), ki jih je napisal za takratno ženo, znamenito pevko Cathy Berberian, ki je pesmi tudi sama izbrala. Gre za pisan nabor priredb skladb različnih narodov: od priredb dveh ameriških pesmi Johna Jacoba Nilesa, armenske in francoske pesmi, sicilijanske in sardinske folklore do avtorskih uglasbitev italijanskih besedil ter ljudskih napevov iz Auvergna in celo azerbajdžanske ljubezenske pesmi, ki jo je njegova žena našla na stari plošči. Berio v teh pesmih združuje na videz preprosto melodiko z izvirno orkestracijo in subtilnimi barvnimi efekti, s čimer preobrazi ljudsko izročilo v sodoben koncertantni izraz. (Iz programa).
Ljudske pesmi so bile v Sloveniji doslej izvedene dvakrat; najprej v Cankarjevem domu ob obisku samega skladatelja Luciana Beria (in bi bilo treba pregledati dokumentacijo CD), leta 2003 pa jih je v Mariboru interpretirala mezzosopranistka Dunja Vejzović, simfoničnemu orkestru Mariborske filharmonije pa je dirigiral Marko Letonja.
Ljudske pesmi Luciana Beria je izvedla slovita češka mezzosopranistka Magdalena Kožená, po rodu iz Brna, torej Moravčanka. Čeprav ima mednarodno, da ne rečem svetovno slavo, v Ljubljano še ni utegnila priti in je bila prijetno presenečena in odlično razpoložena. Mnogi jo poznajo kot ženo slovitega dirigenta sira Simona Rattla.
I. Črna je barva ali v izvirniku Black Is the Colour je po tekstu iz zakladnice škotskih ljudskih pesmi, a izvornega avtorja niso ugotovili.
Črna, črna, črna je barva las moje prave ljubezni Njegove ustnice so nekaj rožnato svetlega Najslajši nasmeh in najprijaznejše roke. Ljubim travo, na kateri stoji. Ljubim svojo ljubezen in on dobro ve. Ljubim travo, po kateri hodi Če ga ne bo več na zemlji, bo to zagotovo moj konec. (Iz teksta).
V interpretaciji smo takoj začutili elementarnost same pevke, njeno poglobljenost razumevanja in dojemanja posebnega izraza, ki se zdi po obravnavi teme bolj osebnoizpovedna kot ljudska. A tu bi se dalo pomisliti, da je pri nastanku in izboru pesmi sodelovala sama prva pevka Cathy Berberian. In da je bila spremljava omejena na sedem izvajalcev. Najbolj so že uvodoma poudarjena godala; viola in violončelo.
Češka mezzosopranistka je jezikovno občutljiva in fleksibilna, osebnostno odprta in izkustvena, z glasom, ki ji omogoča nešteto variant. Prva varianta je bila spevna, melodična, skoraj pripovedna in ponavljajoča se.
II. Sprašujem se, ko tavam / I Wonder as I Wander daje sopranistki prav tako ljudski, ne ravno razkošni izpovedni lok, spet je precej ponavljanja in izpovednega principa. Poudarek je na solo flavti in klarinetu.
Sprašujem se, ko tavam pod nebom, kako je Jezus, naš Odrešenik, prišel umret za uboge, navadne ljudi, kot si ti in jaz. Sprašujem se, ko tavam pod nebom, ko je Marija rodila Jezusa, je bilo to v kravjem hlevu z modreci, kmeti, pastirji in vsemi, toda visoko z neba je padla zvezdna svetloba, obljuba večnosti, ki jo je takrat spomnila. Če bi Jezus želel karkoli majhnega: zvezdo na nebu ali ptico na krilu, ali vse Božje angele v nebesih, da bi peli, zagotovo bi to lahko imel, ker je bil kralj! (Iz teksta)
III. Luna je vzšla / Loosin yelav je armenska pesem, napisana v armenščini, a zapeta v angleščini. Med inštrumenti je poudarek na solo harfi, v nadaljevanju klarinetu in violončelu ter piccolu.
Luna se je dvignila s te gore. Z visokega vrha gore. Z enim samim obrazom. Razprostrla se je po tleh v morju lune. Moja draga luna, moja draga luna. Moja draga na tvojem okroglem blond obrazu. Tema je že izginila. In izginila je tudi na tleh. Preganjana od mesečine. Ostala je v temnih oblakih. Moja draga luna, moja draga luna. Moja draga na tvojem okroglem blond obrazu.
IV. Slavček iz gozda / Rossignolet du bois je prvič posegla v francoski prostor ljudskih pesmi. Spremljava je spet občutena; klarinet, harfa, triangel, čisto na koncu vstopijo še drugi. S tem se zdi, se zaokroži prvi, stilno bolj spevni, počasni del cikla.
Gozdni slavček, divji slavček, nauči me svojega jezika, nauči me govoriti, nauči me, kako ljubiti. Kako ljubiti, povedal ti bom, peti moraš serenade dve uri po polnoči. Peti ji moraš: lepotica moja, to je, da te razveselim. Rekli so mi, lepotica moja, da imaš jabolka, jabolka severnih jelenov na svojem vrtu. Dovoli mi, lepotica moja, da jim dam roko. Ne, ne bom ti dovolil, da se dotakneš mojih jabolk. Najprej vzemi luno in sonce v roke, potem boš imel jabolka na mojem vrtu.
V. Pesem ribičeve žene / A la femminisca je izrazno močna italijanska ljudska pesem s Sicilije, kar se pozna tako v glasovni in jezikovni spremembi, po bolj “kričavosti” ali elementarnosti barvitosti, ki spominja na kakšno pevko z dežele. Napisana v siciljskem dialektu, kar je solistki odlično uspelo, tako vokalno kot po ritmičnosti. Spremljava pa je kolektivno ansambelska.
Gospod moj, lepo se imejte. Svojega ljubimca imam sredi morja med zlatimi drevesi in srebrnimi antenami. Marunnuzza mi mora pomagati kdo lahko varno prispe in kako pride pismo, ampak ne mora napisati dveh sladkih besed kako ste prečkali morje, morje.
VI. Idealna ženska / La donna ideale je prav tako italijanska ljudska pesem, a iz Ligurije in je zapeta v ligurščini. Je spevna, dokaj preprosta, z nekaj okraski in poudarki v višjih legah. V ansamblu ima nekaj solo mest flavta.
Moški, ki se želi poročiti, mora opazovati štiri stvari: prva je, kakšna je ženska, druga je, ali je dobro oblečena, tretja je, kakšna je postave, četrta je, koliko ima. Če vključite te stvari, v imenu Boga, sprejmite jo.
VII. Ples / Ballo je še ena ljubezenska pesem s Sicilije, prav tako neznanega avtorja. Pesem zahteva od pevke nenehno ponavljanje petih zlogov, kar lahko razumemo dvoumno. V nadaljevanju je močan poudarek na vsebini, melosu, živahen je tudi ansambel. Ritmizacija se ponovi.
Ljubezen spravlja v norost [celo] najmodrejše. In kdor bolj ljubi, ima manj samozavedanja. Najbolj nor je tisti, ki se najbolj zaljubi. Ljubezen se ne meni za to, da bi si škodovala. S svojimi žarki ustvarja takšno vročino, da je ne more ohladiti z mrazom.
VIII. Turobni motet / Motettu de tristura pa je spet varianta italijanske pesmi, a s Sardinije. Tudi pri tej pesmi je sodelovala prva interpretka Cathy Berberian. Pesem je že po naslovu žalostna in jo je pevka kot tako tudi zapela. Močan je delež piccola v spremljavi.
Žalosten odhod, ogromni komentarji, žalosten odhod in potem ti svetujem, da večerjaš s svojimi ljubimci. Žalosten odhod, ko me bodo pokopali, žalosten odhod, zapoj mi to pesem, ko me bodo pokopali.
IX. Nesrečen je, kdor ženo ima / Malurous qu‘o uno fenno je francoska ljudska pesem, v resnici pa je napisana v oksitanščini, to pa je hkrati tako, kot da bi za neko hrvaško ljudsko pesem napisali, da je slovenska. Tu je Luciano Berio, kot smo že videli pri italijanskih pesmih, odprl vprašanje jezikovnih identitet ljudstev, ki so ostala brez lastne države, še posebej, ker se ni omejil samo na Italijo. Poslušalec te “političnosti” seveda ne občuti. Sliši pa njen plesni značaj, ob rafinirani spremljavi solo flavte, dopolnjevanju klarineta.
Nesrečen je, kdor ima ženo, nesrečen je, kdor je nima! Kdor je nima, si jo želi, kdor jo ima, si je ne! Tradera, laderi derero ladera, laderi dera. Srečna je tista žena, katere moški je tisti, ki si ga želi! Še bolj srečna je tista, ki ga nima! Tradera, laderi derero ladera, laderi dera.
X. Predica / Lo fiolairé je prav tako oksitanska ljudska pesem. Opazna je dekličina izpoved, z elementi hudomušnosti, kar izhaja iz besedila in nekako učinkuje izzivalno, k čemur prispeva viola, ob njej violončelo.
Ko sem bila majhna deklica, sem pasla ovce. Ti lirou lirou … la la diri tou la lara! Imela sem vreteno in poklicala sem pastirja k sebi. Ti lirou lirou … la la diri tou la lara! Zato, ker je skrbel za mojo čredo, je zahteval poljub. Ti lirou lirou … la la diri tou la lara! In jaz, ki nisem nehvaležna, namesto enega sem mu dala dva! Ti lirou lirou … la la diri tou la lara!
XI. Azerbajdžanska ljubezenska pesem je zadnja iz cikla ter napisana v dve jezikih, s čimer je Luciano Berio pokazal svojo jezikovno pluralnost in s tem posredno odprl vprašanja jezikovne in kulturne identitete različnih ljudstev.
O tem, kaj se jezikovnega v resnici dogaja, je najboljšo knjigo (na svetu) napisal naš publicist Klemen Jelinčič Boeta. Njen naslov je Jeziki in ljudstva Evrope. Avtor je predstavil 18 germanskih, 44 romanskih, tri baltske, 17 slovanskih, sedem keltskih, sedem drugih indoevropskih, 14 uralskih, 13 turških, 11 kavkaških in pet drugih jezikov.
Stališče EU, kot smo ga slišali iz ust nekdanjega predsednika Eropske komisje Jeana – Clauda Junckerja ob poizkusih (neuspešnih), osamosvajana Katalonije, češ: kam pa bi prišli, če bi vsem ljudstvom s svojim jezikom dovolili, da ustanovijo lastno državo, potem bi imeli v Evropi 85 držav, je za vsa ta ljudstva in narode strahotno žaljivo.
(Povsod kamor grem po svetu, me najprej vprašajo, koliko je Slovencev, nato pa kateri jezik govorimo, in ko rečem seveda slovenščino, je tu takoj izraz občudovanja, pa tudi zavisti, vsaj ponekod).
Ali je Luciano Berio želel aktualizirati več kot zgolj ljubezenske teme v različnih jezikih in dialektih, bi ga bilo treba vprašati, a veliko kasneje, ko se je v Evropi marsikaj dogajalo, spreminjalo in se še vedno.
Berio je k azerbajdžanščini dodal še ruščino v dveh kiticah. Tu je glasba opazno drugačna, bolj ritmično razgibana, orientalska, vznesena, seveda z uporabo pihal in tolkal ter zaokrožena z vsemi. Konec je odrezav.
Naša streha je na strehi, moj nasmeh je sladek, draga moja … Naš balkon je dvojni, draga moja, naš balkon je dvojni. Naš balkon je dvojni, draga moja, naš balkon je dvojni.
Pojdi od tam, jaz bom šel od tod. Hej, hej, hej, hej … Naj se naš sovražnik zlomi, prijatelj, naj se naš sovražnik zlomi!
Punca, tvoj pas je tanek, luna je tanka. Tvoje ustnice so popki, luna je popek. Punca, tvoj pas je tanek, tanek. Tvoje ustnice so popki, popek.
Na moji rami je vrč vode, in vse naokoli šumi trstje. Ah, počakaj, khanum, počakaj, ugasni vročino moje duše!
Naš balkon je dvojni, prijatelj moj. Naš balkon je dvojni. Naš balkon je dvojni, prijatelj moj, Naš balkon je dvojni.
Pojdi od tam, jaz bom šel od tod. Hej, hej, hej, hej … Naj se naš sovražnik zlomi, prijatelj, Naj se naš sovražnik zlomi!
Dekličin pas je tanek, luna je tanka, Saj so se stvari razlezle.
Vidite hišo pred seboj ? Bodi nevesta: vstopi! Naj se zgodi karkoli: o, jaz bom! Vse (iskreno!) bomo razdelili na pol.
Johannes Brahms (1833–1897) je slovel po neomajni samokritičnosti, ki ga je skupaj s strahospoštovanjem pred Ludwigom van Beethovnom dolgo ovirala pri pisanju simfonij. Medtem ko je prvo snoval kar 21 let, je Simfonijo št. 2 v D-duru (1877) ustvaril skorajda mimogrede. Poleti v Porečah ob Vrbskem jezeru na Koroškem je v vsega štirih mesecih ustvaril delo, ki ga preveva lahkotnejši, pastoralni duh. »Tukaj kar letajo melodije, tako da moraš paziti, da katere ne pohodiš,« je zapisal skladatelj sam.
V simfoniji je ostal zvest klasičnim oblikovnim načelom, a jih je prepojil s toplino in liričnostjo. Prvi stavek se razpira iz umirjenega uvoda v bogato razvijanje dveh kontrastnih tem, drugi prinaša zamišljen, poglobljen značaj, ki ga prekinja kratka idilična medigra, tretji pa se poigrava z lirično spevnostjo in lahkotnimi, plesnimi prebliski. Finale se razživi v bleščečem gibanju, ki ga kritiki pogosto opisujejo kot najbolj atletsko in praznično stran Brahmsa. Simfonija potrjuje, da je za mojstrovino včasih dovolj tudi trenutek ustvarjalnega navdiha. (Iz programa).
V drugem delu koncerta smo poslušali Brahmsa, ki za italijanski temperament, mediteranskost, občutja osrediščenja v romanskem svetu in še posebej v Rimu 19. in 20. stoletja ni najboljši izbor za gostovanja v Srednji Evropi.
Brahmsa bolj pričakujemo z Dunajskimi filharmoniki, a že manj z Berlinčani in Münchenčani. Rimski orkester je že v prvem stavku I. Allegro non troppo pokazal precej zadržan začetek, nekoliko nerodnosti in medlosti v vstopu, tako da je bil v nadaljevanju razviden boljši in celovitejši interpretacijski pristop, a je hitro postalo jasno, da to ne bo bleščeča izvedba na antološki ravni. Pri Italijanih je namreč prav tako odprto vprašanje nacionalne in s tem kulturne identitete. Zakaj bi oni iz Rima poveličevali Brahmsa, če se z njim ponašajo že vsi in smo v Ljubljani slišali z njegovimi simfonijami že marsikateri slavni orkester. Napaka je vedno posledica napačne predpostavke: če ne veš kaj bi izvajal, vzemi Brahmsa. Ampak potem zanikaš enakovrednost Italije in Avstrija zmaga, pa ne bi smela. Cilj, zlasti na gostovanjih, mora vedno biti: mi smo najboljši.
II. Adagio non troppo se je prav tako začel negotovo, čeprav se je dirigent Daniel Harding trudil, da bi orkester čim bolj animiral, a je deloval bolj z igranjem po notah, ne pa v duhu, z razumevanjem, poglobljenostjo in prilagajanju posebni Brahmsovi emotivnosti, ki pa nikoli ni mediteranska. Po svoje je bilo simpatično opazovati, kako se vsi trudijo biti sijajni, in jim to po profesionalni plati uspeva, a ne padejo v Brahmsov umetniški objem. Tu je veliko pasti, sprememb, dialogov med sekcijami, različnih dinamik, tempov, spevnosti pihal, ko mora vsakdo slišati okolico, a se hkrati bolj približati vzvišenosti, v kateri je veliko sijajne melodike, a tudi forte mest, dramatike, ki bi jo rimski orkester moral bolj poudariti. Ta stavek je najtežji.
Boljši je bil tretji stavek III. Allegretto grazioso (quasi andantino), ker se skladateljeva vplivna moč na sam orkester povečuje in je začetek izjemen, speven, zaposluje solo pihala in poudarja blago, skoraj plesno melodijo, ki pa preide v sijajen ritmični galop. In tu bi morali biti Rimljani v pravi glasbeni napadalni drži, deloma jih je to uspelo, ampak ko pomislim na Imperij in več kot dvatisočletno zgodovino, bi pričakoval še več izostrenosti, napetosti, a v melodiji razkošnosti, poguma, občutenja njene lepote.
Četrti stavek IV. Allegro con spirito ima takojšnji dinamični začetek in napoveduje ognjevitost, ki dovoljuje tako rekoč skrajne poudarke, takšne, kot jih je delal Carlos Kleiber, ki je bil v Ljubljani dirigiral dvakrat. Tu so bili Rimljani končno v pravi formi, odprti, polni odprav zadreg in občasne negotovosti zlasti na začetkih stavkov. Veliko je bilo fines, spet v pihalih, stopnjevanj dinamike in dramatike, vračanja nazaj v mirnost, ponavljanja melodike, do končne in dolge eksplozije, ki še najbolj zaznamuje vsebino celotne simfonije, kar potem da izvedbi piko na i.
Daniel Harding je tako pripeljal do konca dokaj solidno izvedbo, ni pa mu uspela izjemna, a je že tako, da najboljši vtis pride na koncu, s sijajnimi trobilci, kar je bilo dovolj za dolge aplavze, ki so se zatem spremenili v stoječe ovacije ter še v skandiranje, k čemur so pripomogli sami orkestraši s svojim ploskanjem in topotanjem za Hardinga.
Potem smo se spraševali, kaj bomo slišali za dodatek. V mislih sem preigral kakih deset skladateljev, ki bi jih bil rad slišal, seveda italijanskih. Na primer zadnji del slavne Rossinijeve uverture Viljem Tell. Niso nas uslišali. Priložnost zamujena, ne vrne se nobena.
Daniel Harding je eden najvidnejših britanskih dirigentov svoje generacije. Bil je glasbeni direktor Pariškega orkestra (2016–2019) in glavni gostujoči dirigent Londonskega simfoničnega orkestra (2007–2017), častni naziv dirigenta pa nosi pri Komornem orkestru Mahlerja. Od leta 2007 je glasbeni in umetniški direktor Simfoničnega orkestra Švedskega radia, jeseni 2024 pa je prevzel vodstvo Orkestra Nacionalne akademije sv. Cecilije v Rimu.
Redno sodeluje z vodilnimi orkestri, kot so Dunajski filharmoniki, Berlinski filharmoniki, Kraljevi orkester Concertgebouw, Simfonični orkester Bavarskega radia in Filharmonični orkester milanske Scale, pa tudi z največjimi ameriškimi orkestri. Za svoje posnetke je bil večkrat nagrajen, med drugim je leta 2010 za izvedbo opere Billy Budd Benjamina Brittna prejel grammyja.
Češka mezzosopranistka Magdalena Kožená je študirala petje in klavir na konservatoriju v Brnu ter na Akademiji za glasbo in uprizoritvene umetnosti v Bratislavi. Od poznih devetdesetih let nastopa na najuglednejših svetovnih odrih, njen repertoar pa obsega baročna dela, romantične operne vloge in samospeve ter glasbo 20. stoletja. Sodelovala je z največjimi dirigenti, kot so Claudio Abbado, Pierre Boulez, Bernard Haitink, Nikolaus Harnoncourt in Gustavo Dudamel, ter z uglednimi pianisti, kot so Daniel Barenboim, András Schiff in Mitsuko Uchida. Leta 1999 je podpisala ekskluzivno pogodbo z založbo Deutsche Grammophon, njene posnetke pa so nagradili z Gramophone Award, nagrado echo klassik, diapason d‘or in drugimi priznanji. Leta 2003 jo je francoska vlada imenovala za vitezinjo reda umetnosti in leposlovja.
Gallusova dvorana Cankarjevega doma ni bila polna, kar je zanimiv pokazatelj, med drugim tega, kako malo je spretnosti v organizaciji obiska koncerta s strani predstavnikov Republike Italije, njihovih mnogih gospodarskih in kulturnih predstavništev pri nas, kajpada italijanske narodne skupnosti, tako da je v Ljubljano prišlo več Slovencev iz Trsta kot Italijanov.
Marijan Zlobec