Na 73. Ljubljana Festivalu vsako leto pripravijo vsaj tri likovne razstave. Letošnja tretja in druga v Križevniški cerkvi – po Evi Petrič – je namenjena spominu na legendarnega slovenskega kiparja Slavka Tihca. Razstavo je pripravila dr. Nelida Nemec, nastala pa je v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor in Bredo Kolar. Slavka Tihca je poznalo veliko ljudi in ljubiteljev likovne umetnosti ter več njegovih zelo odmevnih javnih spomenikov: Ljubljana, Maribor, Pohorje…
Osnutek za spomenik Ivanu Cankarju pred Cankarjevim domom, vse fotografije Marijan Zlobec
Iz nagovora in predstavitve avtorice razstave dr. Nelide Nemec
Razstava v Križevniški cerkvi je poklon enemu najpomembnejših slovenskih kiparjev druge polovice 20. stoletja Slavku Tihcu (1928–1993). V sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor smo zasnovali izbor, ki občinstvu v Ljubljani znova odpira vrata v Tihčev svet figuralike, krogel, kubusov in varjenih kovinastih listnatih struktur z značilnim eksperimentalnim pristopom ter kombinacijo kubusa in krogle. V svet, ki je navduševal, navdihoval, sporočal.
Na razstavo je prišla Elza Budau
V Ljubljani ni veliko razstavljal. Za časa življenja je pripravil dve samostojni predstavitvi v Mali galeriji, v letih 1966–1967 in 1973, po smrti pa so mu pripravili izbor iz retrospektivne razstave Umetnostne galerije Maribor (2003–2004) v Mestni galeriji (2004).
Ta razstava ni le rekonstruirala Tihčeve poti, temveč je poudarila njegovo izjemno sposobnost preoblikovanja preprostih geometrij v doživetja, ki presegajo svojo snovnost. V homogenem izboru so bile poudarjene tudi povezave z njegovimi javnimi spomeniki – od Spomenika NOB v Mariboru, ki ga je Breda Kolar Sluga opredelila kot eno najmarkantnejših kiparskih del na Slovenskem, do Cankarjevega kubusa v Ljubljani. Zanimivi so bili tudi manjši, a nič manj sugestivni leseni in kovinski objekti.
Hommage à Slavko Tihec ni nostalgičen pogled nazaj. Je postavitev, ki Tihčevo delo umesti v današnji trenutek in nas z izborom del, ki nakaže njegovo prepričljivo umetniško pot, spomni njegove veličine.
Ustvarjal je od konca študijskih let 1955., ko so ga učili klasiki slovenskega kiparstva Purtih, Zdenko in Boris Kalin, pri katerem je tudi diplomiral, do leta 1993. Vsi njegovi cikli so prepoznavni, zgovorni in inovativni.
Nekje od leta 1951 do leta 1960 je ustvarjal zgodnjo figuraliko in spomeniška dela v tradicionalnih materialih (kamen, bron, beton) (npr. Spomenik Pohorskemu bataljonu, Osankarica, 1959–1960).
Od približno leta 1959 do 1965. so nastajala dela iz varjene kovine, ki jih lahko opredelimo kot »listnate« strukture z značilnim eksperimentalnim pristopom, reliefnimi in semaforskimi formami ter opaznim premikom k abstrakciji, kjer zaznamo vplive modernizma in industrijskih postopkov.
Od 1966 do 1970 je ustvarjal kinetične objekte in prostorske postavitve, zanimale so ga fizikalne zakonitosti; za dela so značilni poliester, voda, motorji in optični učinki.
Od približno leta 1968 do 1975 sta bila njegova strast geometrija ter ustvarjanje krogel in kubusov kot dveh stalnih arhetipskih oblik. Krogle je rezal in plastil. Značilna je tudi zakotaljenost krogle (Forma viva Maribor, 1973), inovativni pa so tudi njegovi Kubusi.
Za obdobje med letoma 1973 in 1985 sta značilna optični raster in vrsta »antiportretov«. Takrat so med najbolj znanimi deli nastali dva izjemna spomenika (Spomenik NOB, Maribor, 1975, in Spomenik Ivanu Cankarju, Ljubljana, 1982) in portreti z lamelnimi strukturami. Sledi obdobje od leta 1974 do 1980, ko nastajajo Magični kontejnerji in mala plastika.
Ta dela so mu prinesla najvišje priznanje na I. jugoslovanskem bienalu male plastike. V desetletju med 1980 in 1990 so nastajali pozni leseni objekti in stenske kompozicije. Od približno leta 1990 do 1993. je potekalo zadnje obdobje, ko je kipar sintetiziral svoja spoznanja in odkritja.
V Križevniški cerkvi predstavljamo le izbor njegovih del, ki zajema samo nekatera obdobja, med njimi: Deček z bremenom, okrog 1957, bron; Družina, okoli 1960, bron; Skulptura z malim jedrom/ Semafor z malim, približno 1965, črno pobarvana varjeno železo, beton; Primarna oblika, okrog 1973, les, medenina; Kontejner z ogledalom, okrog 1975; Toposfera s krožnicama/Plastena krogla, 1983, lužen les. Dela hrani Umetnostna galerija Maribor.
Tihec je lepoto videl kot nekaj, kar je že vpisano v material, in rad je poudarjal: »Rad imam estetiziranje v snovi.« Od tod tudi njegova zjemna nagnjenost k natančni obdelavi površine, bodisi lesa, brona, kamna bodisi kovine, ki je vedno premišljena do najmanjše zareze, kar lepo vidimo tudi na razstavljenih delih, saj ritmično obdelane površine niso okras, temveč način, kako material sam govori. Kako se nas dotakne.
Razstavljena dela:
1. Deček z bremenom, 1957
2. Družina, 1960
3. Nizka listnata kompozicija, 1962
4. Skulptura z malim jedrom, 1965
5. Primarna oblika, 1973
6. Kontejner z ogledalom, 1975
7. Kontejner l/75
8. Maketa za spomenik Ivana Cankarja, 1979
9. Toposfera s krožnicami / Plastena krogla, 1983
10. Osnutek / Študija za spomenik NOB v Mariboru, 1973
11. Toposfera s črtami, 1980
12. Delo brez naslova
Pozdrav Darka Brleka
Lepa postavitev
Darja Štravs Tisu
Govor dr. Nelide Nemec
Marijan Zlobec