Koncert Trip to Las Vegas v polnem Poletnem gledališču Križanke v okviru 73. Ljubljana Festivala je oživil spomin na delček nekdanjega glasbenega dogajanja v verjetno še danes najslavnejšem zabaviščnem in igralniškem mestu na svetu. Poudarek je bil na 50. in 60. letih prejšnjega stoletja, kot podnaslov pa večer opredeljen kot show ali nostalgična glasbena zabava.
Oto Pestner je bil v središču, ker je bil voditelj večera, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Kdo je pritegnil največ pozornosti, ali je najbolj vplival na to, da so ljudje prišli, je odveč, ker je najlažje reči Oto Pestner; pozna ga največ obiskovalcev in je najstarejši, pa verjetno bil največkrat kot nastopajoči v Ameriki, drugi je bil mednarodno uveljavljeni pianist in pevec Uroš Perić, ki vokalno in izvajalsko izstopa, potem pa sta enakovredno stala na stopničkah za tretje mesto Tina Gorenjak, gledališka igralka, šansonjerka, komičarka, bi se dalo reči, pa avtorica skečev in nastopajoča z njimi z odra in še bolj med občinstvom. Nehvaležno četrto mesto v omembi, a z deljeno bronasto kolajno, je pripadalo pevcu Omarju Naberju. Bil pa je na odru še neimenovani glasbeni spremljevalni trio: hammond orgle, električna kitara in bobni.
Osrediščena in napovedovalna vloga je pripadala Otu, kar se zdi izkustveno in starostno primerno, nekako uravnoteženo in doživljajsko, čeprav ni govoril o sebi, ampak o izvajanem programu, čeprav vseh izvirnih avtorjev ni omenil.
Ni bilo težko ugotoviti, da je bil izvajalsko bližji Pestnerju in Naberju Elvis Presley, Periću pa legendarni Ray Charles, ki je bil nekoč dvakrat v Sloveniji in je bil potemtakem upravičen do izvajanja svojih skladb, a sem vseeno pogrešal dve najslavnejši, kot Georgia On My Mind in I Can’t Stop Loving You, ki pa bi potrebovali širši ansambel, najraje z zborom. Ray Charles je v Hali Tivoli nastopil že leta 1972, precej kasneje pa na Lentu v Mariboru.
Pestner je opisal anekdoto z majhno krilovko, ki jo je dobil v roke mali ali mladi Louis Armstrong, da je potem prešel na pravo trobento in petje, Oto pa lahko oponašal oboje, kar mu je lepo uspelo.
Tudi Armstrong je bil v Sloveniji. Nastopil je na Bledu, pa na Gospodarskem razstavišču in kasneje v novi Hali Tivoli, ki jo je s svojim koncertom leta 1966 in s 6000 obiskovalci odprl. Malokdo ve ali se spominja, da je RAI iz Rima poslala svojo ekipo snemat koncert v Ljubljano in je reportažo objavila na koncu poročil na TG 1.
Lepo so zapeli balado What a Wonderful World, ki ostaja izpovedni biser, čeprav kot vidimo dogajanje v aktualnem svetu, in žal to na vseh celinah ali kontinetih, odločujoča politika noče videti, kaj šele živeti, pa bi bilo veliko lažje kot se ubijati.
No, iz skečev Tine Gorenjak, kakšna aktualna, kaj šele protestna nota, čeprav iz Las Vegasa, ni bila možna. Njen pojav je bil malo preveč banalen in kar precej vsiljiv, zlasti do ljudi v prvih vrstah, ki jih je ob sprehajanju pod odrom prej kot ne nadlegovala z raznimi vprašanji, za katere bi še najlažje uporabil besedo – nesramnimi.
Dobro, vse naj bi se dogajalo v Las Vegasu, kjer so doma, vsaj gledane iz perspektive sinočnjega dogajanja v Križankah, ljubiteljice noči in ulic. A to še ne pomeni, da z vprašanji na temo vrtaš v zlasti starejše ljudi v publiki, s poudarkom na upokojencih, njihovih ljubezenskih ali z njo – v medgeneracijskih intimnih zvezah – povezanih premoženjsko preračunljivih razmerjih. (Dobro, da sem sedel v zgornjem delu avditorija).
Najboljša je bila v skeču o Marilyn Manroe in njenem obisku Slovenije, spoznanjih bližine in opazovanju, kako sta si angleščina in slovenščina, kot jo je slišala govoriti pri nas, blizu. Njena ameriška slovenščina je bila kar hudomušna. Omenila je seveda tudi našo prvo damo tam, a brez kakšne določene vsebine.
Zanimiva je bila tudi osebna, skorajda anekdotična primera o dirkalnem konju, stavi nanj in potem usodi ali že kar tipologiji, kakšen konj ji je najljubši, seveda doma kot moški. Vsi razen crknjenega.
Elvis Presley je bil največkrat izvajan. Ocvirček njegovega programskega dela koncerta je bila Otova opomba, da je iz napolitanske pesmi oziroma canzone O sole mio, ki ima sicer znana tako avtorja besedila (Giovanni Capurro) kot glasbe (Eduardo di Capua in Alfredo Mazzucchi), nastala njegova prva najbolj znana uspešnica It’s Now Or Never, 1960, ni pa Oto izrekel, da je Elvis melodijo ukradel, čeprav jo v bistvu je. Sta pa besedili obeh pesmi precej različni in obakrat prepričljivi: narava in ljubezen se dopolnjujeta. Ne vem pa, če si bo Oto upal zapeti O sole mio, (ker potem bi ga nehote primerjali s Pavarottijem).
Problem takega tipa koncerta je programska avtentika in presežek vzorništva ali biti vsaj enakovreden interpret. Doživljajski okvir prvih solističnih izvajalcev je vedno boljši, kar velja za vse tovrstne glasbene primere, zato vedno tvegaš, a je ta praksa vsesplošna, kar smo na primer gledali na zadnjih Poletnih nočeh, če omenim le nekatere domače prireditve. Biti boljši ali ne, je v resnici vprašanje, zakaj je nekdo s svojimi pesmimi postal svetovno prepoznaven in cenjen.
Koliko nastopajoči prepričajo s petjem pesmi drugih in slavnejših prvih interpretov, je odvisno vsakokrat znova in od tega, ali občinstvo to želi slišati.
Ansambelska spremljava je bila dovolj močna, zlasti organistova v kombinaciji s klavirjem, a ni bila objavljena v nobenih informacijah, smo jo pa na koncu na hitro slišali iz Otove zahvale. Si pa ne zasluži, da v programskih napovedih ne bi bila nikjer objavljena. (Programi na festivalu v Salzburgu objavljajo včasih tudi sto in več imen, do zadnjega tehnika in lučkarja, kot se reče).
Končalo se je s himno Viva Las Vegas.
Marijan Zlobec