Sinočnji koncert kantavtorja Vlada Kreslina v polnem Poletnem gledališču Križanke je bil prvič v zgodovini njegovih 34 zaporednih koncertov na Festivalu Ljubljana neposredno predvajan na TVS.
Vlado Kreslin v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Kakšen je bil prenos ne vem, ker so me dali v prvo vrsto dodatnega parterja, tako da sem lahko opazoval Vlada od blizu, a je mimo nenehno tekal kamerman in snemal dogajanje na odru in v avditoriju. A Vladu sem lahko gledal pod prste, kot se temu reče.
Vlado Kreslin ostaja mlad sedemdesetletnik, tako da v resnici daje vtis petdesetletika. Na koncu koncerta nam je sporočil še pozdrave svojega očeta Milana, češ da ni mogel priti na koncert, ker je imel že tretjo operacijo kolka. No, ni pa dodal, da ima oče že dobrih 97 let.
In ko je na koncu vprašal občinstvo, ali se prihodnje leto vidimo spet, je dobil množični odgovor: Ja! Verjetno pa bo na odru Križank dočakal tudi petdesetletnico nastopanja. Bolj je odprto vprašanje, katere nove pesmi bo ustvaril, katere melodije, doživetja, emocije, vtise, medčloveške odnose, lokalno prekmursko tipiko, aktualnost in s tem odziv na sodobni nič kaj optimistični čas. Vse je še odprto. V Vladu najbolj vidim možnost moderne balade lirskega značaja.
Mary Coughlan
Ko je na koncu zapel še slavni Prešernov sonet O Vrba, draga vas domača, se zdi, da je oplemenitil izvornost ali korenine slehernega posameznika, ki hočeš nočeš od nekje izhaja. Vrnitev k Prešernu je pravzaprav redka pesemska izbira znotraj zgodovine slovenske poezije. A če bi Vlado segel še kam, – v poeziji in pokrajini -, potem bi pozabil, od kod izvira. To pa ni možno ali v pogojnem smislu rečeno: ne sme. Mura, Drava, Goričko…, to niso Kosovelov Kras, pa bi rad slišal kakšno njegovo pesem v Vladovem izpovednem dojemanju.
Od blizu se opazi Vladovo elementarno odrsko moč; naravnost, spontanost, reagiranje z mnogimi oblikami gestikulacije, spreminjanje lege rok, oblikovanje izraza s prsti, dlanmi, celimi rokami in to v različnih izpovednih legah, verjetno v kakšnih petnajstih.
Obvlada neko srednjo dinamike izrazne pojavnosti, ki pa jo začini s kakšnimi bliskovitimi poskoki, spremembami lege celotnega telesa, obrati s hrbtom proti avditoriju, korakanjem v levo in desno, nekaj manj je bilo tokrat razširjenih ali dvignjenih rok in igranja na orglice, je pa imel prizor z branjem iz knjige.
Vsebinsko pripovedno ter seveda pesemsko je zgradil koncert s približno 27 skladbami ali pesmimi antološko, kar je logično in prav. Mora poskrbeti za to, da občinstvo v avditoriju sodeluje in zapoje, ker kot smo slišali to zna in želi.
V kontekstu celotnega glasbenega dogajanja, kot ga programsko nudi Festival Ljubljana, ostajajo odprte slovenske teme, tako kot to pokažejo evropski festivali, npr. na Češkem, v Španiji, na Poljskem, Norveškem, v Turčiji, Madžarski, seveda veliki Italiji in Nemčiji, pa v Franciji…
Vlado Kreslin pomembno prispeva k tej nacionalni kulturni identiteti in občinstvo to najbolj preprosto rečeno čuti ali občuti. Se strinja in sprejema.
Mary Coughlan
V nekem smislu hote ali nehote, vede ali nevede uresničuje v umetniški praksi tisto filozofijo biti, ki jo je izpovedal največji filozof biti 20. stoletja Martin Heidegger. Govori o identiteti bistva in bivanja, kar je prazaprav, kot vidimo na področju vsakršnega dogajanja v svetu, vse bolj oddaljeni cilj človeštva.
Vlado Kreslin v tem smislu ni aktualist, ni provokativen, ne vstopa v javno ali celo politično dogajanje, nima kakih npr. protestniških pesmi. Njegov svet je prekmurski, slovenski, a tudi mednarodni, kot smo videli s povabilom irske country ali blues pevke Mary Coughlan, ki pa je vendarle pomagala peti tudi v slovenščini, vsaj z verzom ali refrenom Dekle moje pojdi z menoj. (O njej najbolj zgoščeno izveste kar na Wikipediji, ker je njena biografija neverjetno dinamična).
Mary Coughlan
Sicer pa je nastopila samostojno z irskim melosom, kot se ga spominjam z obiska te oddaljene dežele, le da je tam bolj spontan, sproščen, v podeželskih pubih razžarjen s sproščenostjo ambienta, kot ga oder Križank seveda ne more nuditi.
Minutka plesa
Tako je Mary Coughlan imela manj možnosti odrske identitete in večje spontanosti, sproščenosti ter ljudske dramatičnosti ni pokazala.
Je pa Vlado nekoliko sodeloval s sopetjem v angleščini, kar pa ni bilo ravno njegov stil ali nekaj nepogrešljivega.
No, malce nerodna posebnost dogodka in glasbenega srečanja je bil poizkus plesa Vlada in Mary. Bolj za ščepec in omembo ter v avditoriju nekaj aplavza.
Med gostjami so se na odru prikazale še Masayah, vsa v črnem, nekako bolj fantovsko in bolj spontano, skoraj rapersko, in smo kar čutili, kako rada bi na odru ostala več časa, pa Marina Martensson, ki je nastopila kljub visoki nosečnosti,
pa še Kreslinova hčerka Ajdina, ki postaja nepogrešljiva Vladova odrska spremljevalka, le da se mora še bolj uveljaviti samostojno, kar pa bo v družinskem krogu prej kot ne težko, razen če bi sama postala prepoznavna glasbena ustvarjalka, s svojim opusom in stilom, ki bi postajal znamenje nove identitete.
Vlado je tu slab kavalir oziroma glavni umetnik.
Zimzelenski koncert je še enkrat utrdil lepoto pesmi Od višine se zvrti, za katero je besedilo napisal sam, medtem ko je avtor glasbe Aleš Klinar, a jo v večnost odrske in vokalne prezence dvigne lahko le on, ne glede na izvedbe še drugih, kot npr. Siddarta. Vlado jo naredi neverjetno spontano doživeto, morda celo vsako leto bolj nostalgično, z dojemanjem vsakega verza in povedne vsebine kot spoj materine izkušnje in vznesenosti iskrenosti prve zaljubljenosti in prve skupne hoje ven z roko v roki. Enkratnost Klinarjeve glasbe se pokaže v vsej svoji kvaliteti z vedno globljo dojemljivostjo pomena prve ljubezni v življenju slehernega posameznika, ampak le tako, kot jo vidi, občuti in interpretira Vlado Kreslin.
Masayah je dajala vtis moderne nune svobodnega religioznega tipa
Vsako leto se mi zdi za odtenek bolj epsko izpovedna in še globlja, morda je bila letos taka, ker je bil sam inštrumentalni uvod s solo klavirjem zelo poudarjen in je klavir spremljal Vlada prvo minuto petja ter ustvaril ambientalno zvočno razpoloženje z napovedjo vsebine, ki je sledila in postala kar zelo dolga, tako da že presega osem minut.
Kontrastnost notranjega temperamenta in izdelane zunanje monumentalnosti
Vlado je zmanjšal vidnost zunanjega efekta in jo želel ponotranjiti, kot da bi bil v elementarni moči čim bolj preprost, ker je resnica, kot je v Narodni galeriji nekoč dejal slavni italijanski umetnostni zgodovinar Federico Zeri, “drobna ptica, ki pa daleč prileti.” To drobno ptico smo na letošnjem festivalu najbolj občutili pri argentinskem bandoneonistu Rodolfu Maderasu in španskem flamenko kitaristu Vicentu Amigu. Večji kot si, manj te je. Samo poslušaš notranjost samega sebe.
Končalo se je po tradiciji, ko smo še enkrat spoznali kvaliteto nastopajočih članov Malih bogov in Beltinšle bande. Z gosti je bilo vseh nastopajočih kar devetnajst.
Ni pa letos Vlado imel belega suknjiča, le nov klobuk.
Vlado Kreslin se zmagovito poslavja
Marijan Zlobec