Na 73. Ljubljana Festivalu je bil včeraj v polnem Poletnem gledališče Križanke poseben koncert legendarne skupine Hamo & Tribute 2 Love v sodelovanju z Big Bandom RTV Slovenija, kot ga je pripravil, naredil nekatere aranžmaje, izbral nekaj solistov in še sam kot saksofonist nastopil Tadej Tomšič.
Koncert Hamo & Tribute 2 Love v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
V novi preobleki in aranžmajih dirigenta Tadeja Tomšiča so njihove uspešnice – v drugem delu koncerta – zasijale v povsem drugačni dimenziji, ob tem pa so prvič predstavili nekaj skladb iz napovedanega novega ali bodočega albuma.
Kot smo slišali z odra ob napovedovanjih, komentarjih, povezovanju večera in ustvarjanju prijetnega vzdušja med občinstvom s ploskanjem, petjem, mahanjem s svetilkami na pametnih telefonih in do končnega kriljenja z močno dvignjenimi rokami in vsi stoje, Hamo & Tribute 2 Love že več kot dvajset let navdušujejo slovensko občinstvo s prepletom rocka, bluza in popa, njihova karizma ter energija pa so jih popeljale med največje slovenske glasbene atrakcije. S petdesetimi koncerti na leto, sedmimi albumi in številnimi razprodanimi dvoranami so ustvarili kultni status, ki ga doseže le redko katera skupina.
Kot je bilo tu objavljeno že v napovedi koncerta, “občinstvo čaka glasbeni spektakel, ki združuje nežnost, porednost, humor in resnost – značilnosti, ki so zaščitni znak skupine. Njihov edinstveni stik z občinstvom in neizmerna strast do glasbe bosta večer spremenila v nepozabno doživetje. Za Hama je občinstvo prostor, kjer lahko svobodno izraža svoje ideje brez strahu pred sodbami, hkrati pa prejme podporo, ki ga spodbudi k ustvarjanju.”
Koncert brez pavze je imel določeno dramaturgijo. Najprej je bil glavni nastopajoči, kitarist, pevec, pripovedovalec vsega samo v slovenščini Matevž Šalehar Hamo. Ob njem se je kot vedno bolj virtuozni kitarist, tako rekoč Hamov duetski partner na sredini odra izkazal Peter Dekleva, ki je proti koncu pokazal, kako se kitara igra kleče in izza hrbta, bil pa je tudi sopevec. Njuno odrsko ujemanje je bilo sijajno in je hkrati pokazalo, da Hamo ni sam, ampak ima ali potrebuje enakovredno glasbeno zaledje.
Ta glasbeni spekter so dopolnjevali še Uroš Škerl Kramberger – Hipi kot baskitarist in vokalist, precej ob strani na levi Martin Janežič Buco kot bobnar, bolj zadaj pa še Anže Zaveršnik z inštrumenti s tipkami, nastopil pa je tudi kot saksofonist.
Čeprav ni bila napovedana, pa je kot solistka nastopila še tolkalka Petra Vidmar, ki očitno ni ne članica ansambla, še manj pa Big Banda. Pokazala se je solistično, na posebnem okroglem inštrumentu, na katerega igraš z rokami nad njim, ki ga je zatem dopolnila z vibrafonom in je predstavljal vez z Big Bandom, s čimer je Hamo pokazal velik smisel za koncertno povezovanje, stopnjevanje, dramaturgijo večera s sklepno navdušeno reakcijo polnih Križank.
Težko je tu predstaviti program, ker ga ni bilo natisnjenega, ni pa bil niti najavljen na ekranih nad odrom ob strani, kar pomeni avtomatično predpostavljanje, da vsi vse vedo in znajo na pamet, kar pa seveda ni in ne more biti res. In da je avtor vsega Hamo sam.
Hamo je z glasbenimi sodelavci želel biti on sam, kar je v bistvu najvišja glasbena identiteta, čeprav je seveda zelo različna od drugih, ki te dni so že ali še bodo nastopili v Križankah. Ta različnost je odlika 73. Ljubljana Festivala, ker mora poskrbeti za vse profile glasbenih okusov. Celotni festivalski program šele pokaže, kako različni ali kako daleč so si v resnici glasbeni profili 70.000 ali še več obiskovalcev celotnega festivala.
Bolj je presenetilo, kako odlično je bil sprejet šele prvi koncert Hamo & Tribute 2 Love v okviru programov umetniškega voditelja Darka Brleka. In koliko pesmi so znali ter prepevali. Glasneje kot na koncertih Vlada Kreslina, ki pa je medijsko desetkrat bolj propagiran.
Če primerjam nastop Hama na Poletni noči junija in sinoči v Križankah, potem je jasno, da je samosvojost lahko samo tedaj, ko ne delaš uslug nikomur, niti pesmim Janeza Bončine Benča.
Kot sem zapisal v poročilu o Poletni noči, je “pevec Hamo imel bolj eksplicitne, to je razgibane nastope, kot Navali narod na gostilne na besedilo Branka Kastelice, tokrat v aranžmaju Tadeja Tomšiča. V pesmi Ljubil bi se je pel s kitaro. Precej se je zdelo, kot da se eksponira.”
Ampak to ni primerljivo z njegovim nastopom v Križankah. Ob Poletni noči sem zapisal: “Na koncu vseeno ni bilo stoječih aplavzov, kot da bi občintvo do Uršulinske cerkve pričakovalo sam Benčev nastop, ki ga solistično, kot rečeno, ni bilo. Škoda.”
Če pogledam izvedeni program, ki ni bil predstavljen, so prevladovale drzne, močne, tipične skladbe, a z eno prevladujočo tematiko – ljubeznijo. Za podrobno analizo bi potreboval celo pesniško zbirko. Skladba Ej ĐPT Dej Mi Povej ima že sama več interpretativnih možnosti, a bi bila potrebna objava celotnega teksta.
Preprosto povedano, za vse poizkušam poiskati besedila na raznih elektronskih objavah, kot so pesmi Dolgo nisva pila, Greva še malo dlje, Ideja boga, Ona gre, Pusti mi prižgano luč, Mali mož, Povej Ej, Lepe stvari, Prva vrsta, Sončen dan, Telo, Temni svet, Vse lepo za vse…
Opustitev programov, v primerjavi s programi koncertov resne ali klasične glasbe, je napaka festivala.
Širjenje nastopajočih, najprej na tri člane Big Banda, potem štiri, pet, na koncu vseh treh vrst: saksofoni, pozavne, trobente, je z dirigentom Tadejem Tomšičem ustvarilo popolnoma profesionalen koncertni večer.
Hamo ima veliko povezovalno spretnost, z vsebino petega se zna identificirati, je emotiven, a na poseben, pogojno rečen bolj grob način, elementaren, spontan, moderen, eno ali dve generaciji mlajšo od imen, ki jih tu ne bi našteval.
Njegovo petje noče imeti nobene povezave s popevko, kantavtorstvom, kakšnimi oblikami duhovnosti v tradicijskih izročilih, kaj šele posnemanjih. Je iskren in tvega, kot da bi hodil po britvici.
Sledil je odhod z odra, po dolgih aplavzih ponoven prihod, solistični nastop tria skupaj s Tadejem Tomšičem, pa seveda še Big Banda.
Hamo je z neverjetno sugestivnostjo dvignil ves avditorij na noge in pozval občinstvo, naj visoko dvigne roke in z njimi krili, kar je bilo zelo impresivno. Še prej pa je bil zelo impresiven glasbeni del. V celoti je imel svojo napovedano identiteto.
Marijan Zlobec