Veličasto je bilo na Puccinijevem večeru s slavno rusko operno zvezdo Ano Netrebko in tenoristom Jusifom Ejvazovim ter drugimi pevskimi gosti, dvema opernima zboroma, simfoničnim orkestrom Slovenske filharmonije pod vodstvom ruskega dirigenta Denisa Vlasenka. Uresničile so se njegove napovedi, da si bo ta večer občinstvo zapomnilo za vedno.
Ana Netrebko na Večeru Puccinijeve glasbe na 73. Ljubljana Festivalu, foto FL/Darja Štravs Tisu
Izbrati slavljenca Puccinija pravzaprav ni kakšna programska posebnost, prej obujanje žlahtne tradicije opernega verizma in pri skladatelju izbrati odlomke iz nekaterih njegovih najboljših in najbolj znanih oper.
A sam izbor ni dovolj, če ne doživi prepričljive predstavitve. Ana Netrebko je pela v teh operah celovito, scensko in mnogokje po vsem svetu, tako da vse pozna, a vendarle mora dokazati vsakokrat znova, tudi v Ljubljani, kaj zna, zmore, želi in pokaže svojo vrhunsko glasbeno in osebnostno identiteto. Najbolj preprosto rečeno; mora biti v vhunski umetniški formi.
Ljubljano ima rada, na prejšnjih gostovanjih si je mesto ogledala, bila na Gradu, se vozila z ladjo po Ljubljanici, se fotografirala ob Robbovem vodnjaku, marsikaj objavila na svojem FB profilu, kjer razkazuje svoje pestro življenje, ki jo je v zadnjih letih pripeljalo do hudih preizkušenj in milo rečeno neprijetnih, v bistvu pa žaljivih obtožb, pri čemer se je najslabše izkazal New York, saj so ji pogodbe za nastope v Metropolitanski operi enostavno preklicali. Predstaviti najslavnejšo sopranistko na svetu v nekakši politični ali bolje politikantski luči, češ da podpira Putina in njegovo vojno v Ukrajini, je skrajno žaljivo. Samo na Salzburških slavnostnih igrah je letos aktivno sodelovalo zelo veliko ruskih umetnikov, a se ni nihče spraševal, kakšno je njihovo politično prepričanje, da so sploh smeli stopiti na oder.
Umetnik ne more ne fizično ne psihično, ustvarjalno, študijsko, logistično, programsko, izvedbeno imeti kakšne politične funkcije, ker je umetnost čez vse zahtevna in terja izjemne napore, če hočeš vse znati in na odru občinstvu pokazati in dati.
Ana Netrebko je skrbno, seveda še z vsemi ostalimi na odru, zgradila svoj večer, ki pa hote ni bil samo njen, ampak od vseh skupaj.
Zelo uspela je bila komaj prva programska odločitev, da skupaj nastopita operna zbora iz Maribora in Ljubljane, kar bo treba nujno ponoviti vsako leto. Podobno kot v Salzburgu, kjer nastopa zbor Koncertnega združenja Dunajske Državne opere s skoraj sto člani, v Bayreuthu pa svetovni operni zbor z okrog 135 člani. V Cankarjevem domu je bilo pevcev in pevk nekaj nad osemdeset, verjetno bi se jih dalo doseči sto, da bi bili enakovredni Salzburgu kot merilo najboljšega festivala na svetu. Programov bi bilo veliko, če pomislim samo na Prolog v nebesih iz opere Mefistofeles Arriga Boita, ki seveda potrebuje poleg orkestra in otroškega zbora še odličnega basista. Za Darka Bleka, pa tudi vodstvo mariborske in ljubljanske opere, je bil sinočnji koncert lepa priložnost za programski izziv sodelovanja v prihodnje. To je bilo odkritje; Ano Netrebko že poznamo.
Ana Netrebko je sama napravila ali koncertno pokazala klasifikacijo Puccinijevih oper in na prvo mesto dala Turandot, sledila je Manon Lescaut, Tosca, La Boheme in Madama Butterfly. Izbor je bil sijajen, saj je vrsto odlomkov, ki bi se jih še dalo vključiti v program (z zborom, če pomislim na Te Deum v Tosci ali celovito povezavo treh ugank; vprašanj in odgovorov iz Turandot, ki jih ni bilo in je ves operni prizor izpadel kot cenzuriran, čeprav smo sam zbor vendarle slišali, a mi je ta vrhunec Turandot vseeno manjkal).
Prejšnji koncerti Ane Netrebko kot veste zbora niso imeli, odslej pa bo “zakon”. To pa podarja samim zboristom neizmerno veselje nastopanja s takimi gosti in v ambientu polne Gallusove dvorane, ki je na koncu pripeljal do pravcatega delirija navdušenja, stoječih aplavzov in na koncu še skandirajočih, česar – namreč skandiranja – poprej ni bilo.
“Giacomo Puccini (1858–1924) je najpomembnejši operni verist. Smer, za katero je značilen realizem (in surovost) v prepletu z melodramo (sentimentalizmom), se je vzpostavila po smrti Giuseppeja Verdija (1813–1901). Mladi skladatelj iz Lucce se je posvečal melodiji, pomemben mu je bil simfonični element. Leta 1887, preden je zaslovel, je ustvaril opero Edgar, mladostniško delo. Prežemata ga dramatični naboj in značilna melodrama, kot bo slišati tudi v ariji Questo amor, vergogna mia.
Zadnja Puccinijeva opera, Turandot, je orientalska pravljica, ki se dogaja na Kitajskem. Nedokončano opero sta po smrti Puccinija uredila Arturo Toscanini in Franco Alfano. Premiera je bila leta 1926 v milanski Scali. Princesa Turandot vsakemu snubcu zastavi tri uganke, napačni odgovor prinese smrt. Kalaf se odloči, da bo končal to krutost, in uspešno reši uganke. A zgrožena Turandot se noče poročiti z njim. Kalaf ji ponudi izziv: če do jutra odkrije njegovo ime, bo žrtvoval svoje življenje. Ona ga z ukano odkrije, vendar na koncu le zmaga ljubezen.
Glasba združuje mogočne zborovske prizore, razkošno orkestracijo in nežne trenutke. Eksotični motivi, navdahnjeni z vzhodnoazijskimi melodijami, se prepletajo z dramatično napetostjo in čustvenimi vrhunci, zato operni čar ne pojenja. Z epskim obsegom in eksotičnimi vplivi velja za vrhunec in sklep Puccinijeve izjemne ustvarjalne poti. ” (Iz programa Metke Sulič).
Uvodna opera Turandot Giacoma Puccinija na koncertu je takoj želela narediti močan vtis ali takoj pokazati umetniško moč koncerta, ne glede na njegov razvoj in končni potencial ali rezultat.
Koncert se je začel s Popolo di Pekino … Dal deserto al mar …, uvod Mandarina v interpretaciji odličnega francoskega baritonista Jérôma Boutilliera, ki je nakazal začetek koncerta in opere hkrati. Sledila je arija princese Turandot, ki je prišla skozi vrata zgoraj, ki so namenjena prihodu zbora na svoj zadnji del odra.
S tem je Ana Netrebko takoj pokazala smisel za dramo, ambient, operno pojavnost v dogajalnem procesu, ne pa kot zgolj koncertni statični dogodek. Vsak trenutek mora biti v gibanju, izpovedi, razumevanju vsebine petega. Bolj zapleten in pomešan je bil vrstni red nastopanja obeh glavnih solistov, obeh gostujočih solistov in še domačih solistov, ki so na oder prišli kar iz zbora. Tu bi bilo bolje, če bi program sestavili bolj enotno, v skladu s partituro, tako pa je bil po panoramski potrebi predstavitve vseh sodelujočih.
»In questa reggia … je slavna arija, ki jo dopolnjuje zbor Al principe straniero offri la prova ardita, o Turandot«, s čimer je bil podan odličen uvod v večer.
Non piangere, Liù se in un lontano giorno io t’ho sorriso… romanca Kalafa je pokazala razmerje, ki je bolj tolažilnega značaja za Liu, ki bo kasneje nastopila s svojo arijo o žrtvovanju namesto izdaje imena… Jusif Ejvazov je prav tako prišel skozi zgornja vrata in se približeval odru, ko je začel peti, a se ni približal sami Liu v fizično tolažbo. Nadaljuje pa se s kratkim petjem Liu in Timurja z vrhuncem Kalafa, ki okarakterizira svojo ubogo Liu, potem njenim petjem in zborom La fossa già scaviam per te che vuoi sfidar l‘amor. Nel buio c’è segnato, ahimè, il tuo crudel destin!
Principessa Divina! Il nome dell’ignoto sta chiuso in queste bocche silenti… je prizor, ki ga začne Ping in nadaljuje z ugotovitvijo Sei pallido, straniero! Turandot ter nadaluje Kalaf z Il tuo sgomento vede il pallor dell’alba sul mio volto. Costor non mi conoscono! Turandot odgovori Vedremo! Su, parla, vecchio! Io voglio ch’egli parli! Il nome! Liu pa nadaljuje z Il nome che cercate io sola so! …
Tu che di gel sei cinta … per non vederlo più, arija Liù iz opere je predstavljala uvod daljšega nastopa gostje, sopranistke Pumeze Matshikiza, ki je svojo vlogo interpretirala z občutkom za položaj v operi in zaključila s samožrtvovanjem, s samomorom.
Diecimila anni al nostro Imperatore! … začne zbor in nadaljuje Turandot s Padre augusto, conosco il nome dello straniero! Il suo nome è …Amore! In tu se je razvil zborovski crescendo Amor! O sole! Vita! Eternità! Luce del mondo e amore!
Ride e canta nel sole l’infinità nostra felicità! Gloria a te! Gloria a te! Gloria!
Vtis je bil mogočen, a je bilo še dovolj možnosti za dramatični naboj in ekrazit vseh čustev, ki ji Puccini polaga v sklep zmage ljubezni in s tem najvišjega slavja. Je pa Ana Netrebko zatem, obrnjena k zboru, vidno zadovoljna aplavdirala.
Kot rečeno je bila sestava in izvedba Turandot bolj ali najbolj kompliciran del večera, in ker ni bilo režiserja, bi dirigent moral vsaj dva prizora narediti bolj odrsko eksplicitna.
Intermezo iz opere Manon Lescaut za orkester je bil nekako srednjega dosega; s premalo izdelano izraznostjo, ki se sicer začne z mirnimi soli godal, poudarjanjem počastega ritma in v nadaljevanju izpovedne vneme vseh godal s solo harfo, z izraženo usodnostno tematiko, ki mora narediti veliko bolj pretresljiv zvočni vtis, še posebej v zadnjem delu, s spevnostjo orkestra, ki v bistvu napoveduje usodo. Te pa ni brez totalne dramatike, ki se čisto na koncu umiri in nakaže smrt, a tega nista razumela ne dirigent in posledično ne orkester.
Intermezzo ni mašilo, da si bo Ana Netrebko medtem zamenjala obleko. Kot vidite na fotografijah, jih je imela štiri.
Sledili sta dve ariji iz Manon Lescaut.
“Prvi večji uspeh je Puccini dosegel z opero Manon Lescaut. Premiera, s katero si je utrdil ugled, je bila leta 1893 v Torinu. Libreto temelji na predlogi Zgodbe viteza Grieuškega in Manon Lescaut Abbéja Prévosta (1731). Manon Lescaut je zasnovana še po zgledu italijanske operne tradicije 19. stoletja, v kateri prevladuje petje s poudarkom na melodiji. Junakinja je zanimiv, nekonvencionalni lik ženske. Vitez Grieuški in Manon sta zaljubljena in si želita skupnega življenja. Manon izženejo v ZDA, ker se je zapletla v goljufije z bratom. Njena pot se konča v puščavi, kjer sama, bolna in brez kapljice vode v zasledovanju svobode tragično umre. Grieux jo dohiti, a prepozno. V finalni ariji Manon Sola, perduta, abbandonata Puccini ustvari boleče lep sopranski napev in izoblikuje vzorec, ki ga ponavlja skozi vso kariero; kot tudi v Toscini ariji Vissi d’arte. Ta dela iskreno govorijo o čustvih, kot so obup, obžalovanje in upanje, Puccinijeve arije pa obidejo logiko in razumske razlage. Strašljivo je, kako surovo ravna z junakinjami: Manon in Mimì (La bohème) umreta, Čo-Čo-San (Madama Butterfly) naredi samomor.” (Iz programa).
Ana Netrebko je bila v ariji Manon Sola, perduta, abbandonata poglobljena, a ne čisto pretresljiva; manjkale so doživljajske okoliščine, ki bi nas vpeljale v prizor. A je takoj sledila arija viteza Grieuškega Donna non vidi mai tenorista Jusifa Ejvazova in je bil prehod iz mogočne Turandot v Manon Lescaut dovolj prepričljiv, a je spet vprašanje koncepta večera, ker se je zadnji nastop v prvem delu preselil še k Tosci, ariji in duetu Tosce in Cavaradossija Mario! Mario! Mario!
“Tosca je Puccinijeva peta opera, premierno izvedena leta 1900
v Rimu. V njej vzpostavi skladnost med zgodbo in glasbo s temami, ki se ponavljajo z nastopom določenih likov in okoliščin, obvlada Wagnerjanski operni pristop v orkestraciji in dramatiki. Glavna junaka sta slikar Mario Cavaradossi in diva Floria Tosca, ki sta zaljubljena drug v drugega. Duet iz prvega dejanja Mario, Mario. Son qui! je ljubezenski portret glavnih junakov; spoznamo ljubosumno plat Tosce in umetnika Cavaradossija.” (Iz programa).
Ta duet je bil močan, poln sicer Toscinega ljubosumja, zasliševanja, a spet Cavaradossijeve slikarske iskrenosti – z metaforiko oči. Tu sta bila Ana in Jusif izjemna, a vseeno v pazljivosti glede bolj fizičnega približevanja, ker je Tosca sicer igralsko močna, a bolj kot strast brez ditika, emocija v glasu, petih besedah, očeh, pogledu, kretnjah, ker ima slikar svojo funkcijo slikanja portreta oziroma cerkvene slike Magdalene. Ni bilo neopazno, da je Ana Netrebko prinesla kot Tosca v cerkev rože, da bi jih položila pred oltar, čeprav je bila v dvorani to le ograja na robu parterja. V tem je bil prizor še dodatno močan.
“Ko je ustvarjal La bohème, je že tako mojstrsko stapljal recitativ in arijo, da je zmogel postaviti celoten libreto v pogovorni slog – z orkestrom, ki je igral na čustva poslušalcev. To je na edinstven, neprekosljiv način vpletel v italijansko operno tradicijo in utrdil verizem. Središče njegovih oper po večini temelji na boju med spoloma. Poudarjena je neenakost, saj Puccinijeve junakinje najpogosteje živijo v svetu, ki ga narekujejo in upravljajo moški.” (Iz programa).
Drugi del koncerta se je tako začel z La bohème, in to kar s tretjim dejanjem Ohé, là, le guardie … Sa dirmi, scusi, qual‘è l‘osteria … Mimi! … Speravo di trovarti qui …, z Mimi, Rodolfom, Musette in Marcellom. Ta del je v operi najbolj psihološki, ker razkrije resnico o hudo bolni Mimi in ljubezenskih razmerjih, ki nimajo zadostne trdnosti. Smo pa doživeli pravi kvartet vseh glavnih solistov večera. Kako bi se v tej operi dalo uprizoriti z zborom na odru drugo dejanje, je pa zaenkrat prehudo vprašanje.
Sledil je solistični nastop francoskega baritonista Jérômeja Boutilliera, ki si je izbral arijo Franka iz opere Edgar Questo amor, vergogna mia, seveda ljubezensko. Frank ljubi Tigrano a si ne more pridobiti njene naklonjenosti. Frankova arija v peti sceni prvega dejanja je njegova najdaljša v operi. Poje o ljubezni, ki pa jo občuti kot svojo sramoto. Rad bi s Tigrano prekinil, jo pozabil, ampak ne zmore, zato se mu smeji. Smeji se njegovim solzam, ga ima za strahopetca s strtim srcem. Opera Edgar v programu ni predstavljena in je nastop baritonista bil sicer soliden, a premalo ali preslabo razumljen.
V naslednjih dveh arijah smo se vrnili k Tosci, kar je programsko strukturno slabše, kot bi lahko bilo, ker se je opera razbila na dvojno predstavitev.
Najprej smo poslušali arijo Tosce Vissi d‘arte z Ano Netrebko in zatem arijo Cavaradossija Recondita armonia z Jusifom Ejvazovim. To pomeni, da smo najprej slišali drugo dejanje, potem pa prvega. Struktura koncerta bi morala biti drugačna, bolj pravilna in bi morala držati vsako predstavljeno opero bolj skupaj, logično razvojno, vsebinsko v skladu s celoto, ne pa po svoje, pri čemer ni jasno, po čigavo, saj je očitno, da dirigent Denis Vlasenko ni imel kakšne odločujoče besede. Torej kdo je bil v resnici avtor strukture in vsebine programa ?
Konec koncerta je bil v znamenju slavne Madama Butterfly. Pesenetljivo smo najprej poslušali Zbor zaprtih ust (mrmrajoče petje), potem pa še duet Čo Čo San in Pinkertona Vogliatemi bene, ko je bil vtis, da konec vendarle ni pravi crescendo, čeprav sta bila oba pevca odlična.
Občinstvo je bilo navdušeno, tako da je za prvi dodatek najprej nastopila Ana Netrebko s slavno arijo oziroma izpovedjo O mio babbino caro. Mi piace, è bello, bello iz prav tako Puccinijeve opere, enodejanke Gianni Schicchi, a se je vendarle zdelo, da nekaj še manjka, če smo že več kot dve uri poslušali samo Puccinija.
Kmalu ali takoj zatem smo spoznali, da se je Ana Netrebko žrtvovala za Jusifa Ejvazova in mu podarila zmago. Dobesedno in programsko, metaforično, izpovedno.
Čim je Jusif Ejvazov začel z Nessun dorma, Nessun dorma! je v dvorani završalo, tudi z aplavzi. Ejvazov se v Ljubljani počuti odlično in to s svojim nastopom rad in prepričljivo pokaže. Struktura petja te arije je premišljena, posebnost je bilo zelo dolgo fraziranje in poudarek na vsebini petega, tekstu, žal pa ni izkoristil prisotnega zbora na odru. Je pa po dolžini petja Vincero premagal celo Pavarottija.
Slovenska filharmonija je igrala zelo solidno, ruski dirigent Denis Vlasenko se nekako še prilagaja in je bil pri nas v tej vlogi prvič. Odkritje koncerta je bil angažiran dvojni profesionalni slovenski operni zbor skupaj, ki ga je pripravila Zsuzsa Budavari – Novak, potrditev sijajnega petja obeh glavnih solisov in zelo zanesljiv nastop ostalih dveh gostov, pa še nekaj nastopajočih v manjših vlogah, ki so prišli iz zbora, a po svojih vlogah niso bili identificirani. To so bili David Čadež, tenor, Matej Velikonja, tenor, Peter Grdadolnik, bariton, Robert Brezovar, bariton in Vladimir Jakšič, bas.
Kot smo opazili, so bile v dvorani video kamere, kar pomeni, da je bil koncert posnet. Seveda ne z RTV Slovenija, ki je ne zanimajo niti svetovni umetniki, jo pa razne povsem lokalne prireditve. Na našo srečo je Ana Netrebko pametna in ima Ljubljano rada. Festivalu Ljubljana je podarila avtorske pravice, da lahko predvaja koncert na Telemachovi televizijski mreži Marquee TV. Za to plemenito gesto hvaležnosti se ji je po koncertu prišel zahvalit direktor Telemacha Tomislav Čizmić.
Marijan Zlobec