Gostovanje kitajskega Simfoničnega orkestra iz Guijanga na 73. Ljubljana Festivalu je potrdilo programsko in izvajalsko širino ljubljanskega festivala, ki že dolga leta odpira vrata mnogim azijskim glasbenikom, najbolj ravno kitajskim, pa tudi japonskim, korejskim, indijskim in še drugim. Spomnimo se na primer prihod v Ljubljano samega skladatelja Tan Duna ali med solisti Lang Langa. Prav tako sta v Ljubljani že poprej gostovala tako dirigent kot solist sinočnjega koncerta v Slovenski filharmoniji.
Violinist Feng Ning, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Simfonični orkester iz Guijanga je sedaj na krajši evropski turneji, ki bo obsegala koncerte poleg Ljubljane, kjer so gostovanje začeli, še v Avstriji in Italiji, kjer bodo izvajali nekoliko drugačen program kot so ga ali ga še bodo pri nas in v Avstriji. V Italiji bodo izvajali med drugim slavnega sodobnega avtorja filmske glasbe Nicole Piovanija, ki pa je pred leti nastopil v Ljubljani na Kongresnem trgu kot dirigent lastne filmske glasbe in počastil še 700. obletnico Dantejeve smrti. Sponimo se suite iz filma Življenje je lepo režiserja Roberta Benignija.
Razumljivo je, da se gosti iz Kitajske obiska treh držav v kulturni in glasbeno razviti Srednji Evropi in na kar treh mednarodnih glasbenih festivalih zelo veselijo in so bili že nad svojim prvim koncertom v Ljubljani navdušeni. Kocerta se je udeležil tudi odpravnik poslov kitajskega veleposlaništva, ker sam nov ambasador v Sloveniji še ni bil imenovan.
Simfonični orkester iz Guijanga je bil ustanovljen leta 2009 kot prvi in edini zasebno financiran simfonični orkester na Kitajskem. Kot smo slišali na tiskovni konferenci iz ust dirigenta Zhang Guoyonga, je predsednik in generalni menedžer orkestra Huang Zhiming, ki spremlja gostovanje in skrbi za finančno plat delovanja orkestra.
Huang Zhiming se je z glasbo začel ukvarjati že od otroštva in do nje razvil globoko strast. Deloval je kot violist tako v vojaški kulturni skupini kot v pokrajinskem ansamblu pesmi in plesa Guizhou. Leta 1990 je začel svojo poslovno kariero in leta 1995 ustanovil podjetje “Guiyang Xingli Plaza Co., Ltd.” (predhodnika skupine Guizhou Xingli) ter uspešno ustanovil prvo modno veleblagovnico v Guiyangu.
Feng Ning
S predanim in iskrenim vodenjem je “Xingli” zrasel v raznoliko skupino, ki vključuje veleblagovnice, supermarkete in gostinstvo ter postal eno od reprezentativnih storitvenih podjetij v Guizhouju, hkrati pa dosledno izpolnjuje družbeno odgovornost s filantropijo.
Čeprav je bil Huang Zhiming poglobljen v poslovanje, ni nikoli izgubil ljubezni do glasbe ali skrbi za razvoj svojega domačega kraja. Leta 2009 je osebno financiral ustanovitev “Guiyang Symphony Orchestra”, prvega profesionalnega simfoničnega orkestra na Kitajskem, ki ga je neodvisno ustanovil in upravljal zasebni podjetnik. Guiyang je tako dobil svoj simfonični orkester, ki je od ustanovitve do danes prejemal močno vladno podporo. Vse od ustanovitve je Huang aktivno vključen v upravljanje in delovanje, pri čemer ga vodi prepričanje, da se “mora bogastvo iz mesta vrniti v mesto”, in preprosta želja, da bi “zvoke mahjonga v Guiyangu nadomestili z več glasbe”. Njegova vizija je: negovati mesto z glasbo in ustvarjati lepe spomine za prihodnje generacije. (Metafora s priljubljeno azijsko igro mahjong govori v prid glasbeni umetnosti).
Zhang Guoyong
Kot je mimo tiskovne konference povedal dirigent Zhang Guoyong, je proračun delovanja orkestra kake tri milijone evrov letno.
Simfonični orkester iz Guijanga se je hitro uveljavil kot pomemben nosilec kitajske glasbene scene ter pionir sprememb v tamkajšnji klasični glasbi. Sestavljajo ga mladi glasbeniki iz več kot desetih držav in več kot tridesetih svetovno uveljavljenih konservatorijev, ki redno nastopajo v Guijangu ter gostujejo v kitajskih in tujih glasbenih središčih, kot so Peking, Šanghaj, Hongkong, Seul in Singapur.
Ves prvi del koncerta je bil v znamenju kitajske izvirne glasbe, kot sta jo napisala dva skladatelja.
Tan Dun (1957) je ameriški skladatelj kitajskega rodu, znan po ustvarjanju na presečišču vzhodne in zahodne glasbene tradicije. Otroštvo je preživel v času kulturne revolucije brez formalne izobrazbe. Pri devetnajstih letih je bil sprejet na Osrednji konservatorij za glasbo v Pekingu, kjer se je po odpravi kulturnih omejitev seznanil z zahodno glasbo. Nato se je uveljavil kot eden vodilnih predstavnikov kitajskega novega vala. Leta 1986 se je preselil v New York, kjer je doktoriral na Univerzi Columbia. Njegov opus zajema opere, orkestralna, vokalna, komorna dela in filmsko glasbo.
Mednarodno priznanje mu je prinesla glasba za film Prežeči tiger, skriti zmaj, za katero je leta 2001 prejel oskarja. Skladbo Passacaglia: Secret of Wind and Birds (2015) je napisal po naročilu Carnegie Halla za turnejo Nacionalnega mladinskega orkestra ZDA po Kitajskem. Delo združuje starodavno in sodobno: šest tradicionalnih kitajskih instrumentov posnema ptičje glasove, ki jih orkester in izbrani poslušalci predvajajo prek telefonov, ti pa postanejo nova »glasbila« današnjega časa. Struktura temelji na osmih taktih, ki se ponavljajo in skozi subtilne spremembe melodije, ritma in zvočnosti posnemajo vzorce narave, od valovanja vetra in vode do gibanja ptic. (Iz programa Jana Prepadnika).
Osebno gostovanje Tan Duna na Ljubljana Festivalu pred desetimi leti je lani nadaljevala izvedba njegovega Koncert za godalni orkester in pipo (1999), prav tako s Kitajci, člani Simfoničnega orkestra iz Ningboja.
Tan Dun je v bistvu kar sam odprl 63. Ljubljana Festival z izvedbo projekta Trilogija borilnih veščin, ki vključuje prizore iz filmov Heroj, Prežeči tiger, skriti zmaj in Banket; ti so na filmskem platnu pospremili glasbo izpod peresa in taktirke Tan Duna v izvedbi solistov – violinistke Lane Trotovšek, violončelistke Zhu Lin in pianista Yingdija Suna ter orkestra Slovenske filharmonije in orkestra Fundacije Opernega gledališča Giuseppe Verdi iz Trsta.
Tan Dun in Darko Brlek leta 2015, foto Festival Ljubljana
Tan Dun je v sinoči izvedeni skladbi pokazal sam kontekst nastajanja in po svoje funkcijo prvega izvajanja Passacaglia: Secret of Wind and Birds (2015), tako da je uspešno združil kitajsko zvočno tipiko v prvem delu z ameriško v drugem ter s tem povezal dve državi skozi glasbo, če se pri tem spomnimo na redko, a drzno temo opere Nixon na Kitajskem Johna Adamsa iz leta 1987 v režiji slavnega Petra Sellarsa. Kakšno opero na podobno temo bi lahko danes napisal Tan Dun ? Vsekakor je v igri nekaj svetovnih politikov, med njimi vsekakor Putin in Trump.
Skladba je napisana zelo spretno, tako z omenjenimi kitajskimi inštrumenti, ki ponazarjajo žvrgolenje ptic, medtem ko se je zdel dvig prižganil pametnih telefonov bolj kot optična zadeva in se ne bi moglo primerjati z njihovo pravo glasbeno uporabo, kar pa sem pred leti videl na dveh koncertih na Dunaju ter v sami Ljubljani, kar pomeni, da pametni telefon že nastopa kot nov pogojno rečeno inštrument. Kaj šele bo, ko bo na oder vstopila umetna inteligenca ali celo roboti ? Pa ne za zabavo, ampak v pravi stvariteljski funkciji. Ali Tan Dun že razumišlja v tej smeri, pa ne vem, a ni nemogoče, da bodo ravno Kitajci tu zelo napredovali.
Drugi del kompozicije se je zdel nekako bolj “prilagodljiv”, kar bi pomenilo komformističen, a je po svoje to razumljivo, saj je skladatelj z Ameriko ustvarjalno in bivalno povezan, a vseeno se zdi upoštevanje npr. tipologije ameriškega jazza, med konkretnimi imeni pa skladateljskega Bernsteina nekoliko manj avtonomno. Izvedba pa je bila odlična. Takoj smo opazili odličnost koncertne mojstrice Zhang Jinru, pa seveda tolkalcev in nekaterih pihal, harfe. Posebnost je bilo petje članov orkestra z rahlim melosom, potem pa še izgovarjanje raznih besed in stavkov, česar pa pomensko nismo razbrali; ali je šlo za glasbeno ali za sporočilno funkcijo ? Nekaj je bilo tudi tleskanja z rokami in bi se tu spomnil na prizor iz muzikala West Side Story, a ne bi s primerjavo ravno pretiraval.
Jiping Zhao (1945) je eden najvidnejših kitajskih skladateljev današnjega časa, ki se je uveljavil tako na koncertnih odrih kot v filmski glasbi. Študiral je na Osrednjem konservatoriju za glasbo v Pekingu, kamor je bil sprejet po koncu kulturne revolucije. Njegova mednarodna prepoznavnost se je začela s sodelovanjem s predstavniki t. i. pete generacije kitajskih režiserjev. Njegov slog temelji na prepletanju kitajske glasbene tradicije, ljudskih melodij in instrumentov z zahodnimi tehnikami orkestracije, pri čemer pogosto uporablja pihala, godala in tolkalne elemente iz pekinške operne tradicije. Prav tako ga odlikuje dostopnost in jasen melodični izraz, kar razume kot temelj za povezavo s poslušalci. Od preloma tisočletja se posveča predvsem simfonični glasbi in koncertom za tradicionalna in zahodna glasbila.
Mednje sodi Koncert za violino in orkester št. 1 (2017), ki prepleta zahodno oblikovno zasnovo in orkestracijo s kitajskimi melodičnimi ter ritmičnimi značilnostmi in rabo pentatonike. Glasbeni tok prehaja med liričnimi odseki in živahnimi, ritmično poudarjenimi deli. Zaključek združuje solista in orkester v močan, barvit vrhunec, kjer se stapljajo vzhodni in zahodni zvočni svetovi. (Iz programa).
Koncert poudarja bolj lepoto violinskega zvoka kot kakšno tehnično virtuoznost; prevladujejo nežnost, spevnost in emotivnost ter s tem počasnost, ki pa zahteva barvno bogat zvok, daljše fraziranje, ki pa se po mirnem uvodnem delu razvije v močnejši dinamični izraz. Žal dirigent ni opazil, da je zvok orkestra v SF daleč premočan in je solista zlahka prekril, da se ga ni slišalo. Ko se je orkester umaknil, pa je solist spet zasijal v novem interpretativnem zagpnu. Veliko je briljanc, ša tudi dialogov s posameznimi inštrumenti v orkestru, oboa, klarinet, harfa solo, čelo solo, godala pizzicato…
Violina s svojo melodičnostjo ponavlja tematiko, ki jo po svojem izročilu ali sorodnosti prepoznamo v skandinavski glasbi, zlasti pri Janu Sibeliusu. V zadnjem delu koncerta, ki ni členjen na posamezne stavke, ampak učinkuje kot sklenjena celota, postaja vse bolj dramatično, tako v igri solista kot orkestra. Violinist ostaja superioren, a nam želi sporočiti nekaj v povezavi z lepoto, bodisi življenja kot takega, ljubezni ali narave. Pokaže optimizem, ki ga sodobna glasba najraje zanika ali ignorira.
V zelo zahtevni kadenci uporablja dvojemke, igra v pp, intenzivno in mirno. Zadnji del koncerta poudarja zvočni sijaj orkestra, veliko panoramskost, pri čemer dobiš vtis nekakšnega zvočnega slikanja narave. Veliko je dialoga znotraj samega orkestra, kar kaže na mojstrsko obvladovanje kompozicijske obrti samega skladatelja. Na koncu prvič močno zaslišimo pavke in činele, ki celo preglasijo močan zvok orkestra.
Odlični solist se je ovacijam oddolžil z Bachovim subtilnim Largom.
Ruska simfonična glasba je sprva temeljila na ljudskem izročilu, ki pa je zaradi svoje narave omogočalo le preprosto, repetitivno variiranje. V drugi polovici 19. stoletja se je oblikovala skupina petih nacionalno usmerjenih, večinoma samoukih skladateljev, ki si je prizadevala razviti slog, utemeljen izključno na izvirnih ruskih elementih. Med njimi je bil Nikolaj Rimski-Korsakov (1844– 1908), ki je ljudsko izročilo združeval z orientalizmi – eksotičnimi melodičnimi, harmonskimi in ritmičnimi elementi, s katerimi se je zavestno izogibal zahodnim načelom. V poznejših letih je nanj vplival tudi Richard Wagner, sam pa je navdušil celo vrsto prihodnjih impresionističnih skladateljev.
Med njegova najbolj priljubljena dela sodi simfonična suita Šeherezada (1888), ki je zasnovana po navdihu zgodb iz Tisoč in ene noči. Skladatelj je v njej združil svojo značilno bleščečo orkestracijo in orientalistične vplive. V štirih stavkih se prepletajo raznoliki pripovedni prizori, ki jih povezujejo vodilni motivi, med njimi tema mogočnega sultana in lirična, arabeskna melodija za solo violino, ki pooseblja Šeherezado. Glasbeni tok zrcali pripovedno logiko zgodb s prehajanjem med liričnimi in dramatičnimi odseki, barvitimi kontrasti in ritmično razgibanostjo, vse do pomirjenega zaključka, ko pripovedovalka osvoji sultanovo srce. (Iz programa).
Problem izvedbe Šeherezade je bil v premajhni dvorani, ki je bolj namenjena komornim in solističnim ter zborovskim koncertom, medtem ko so se simfonični že pred desetletji preselili v Gallusovo dvorano CD. Tam bi bil zvočni vtis drugačen, bolj plemenit, manj hrupen in s tem grob, saj so kitajski glasbeniki igrali dinamično normalo, sliši pa se preglasno.
Slovo, foto Marijan Zlobec
Ostala pa je vsa prefinjena struktura z odlično koncertno mojstrico, ki je ves koncert vodila izjemno samozavestno in s sijajnim zvokom svoje violine solo na začetku izpovedne melodije v vsakem stavku kot pripovedi. I. Morje in Sinbadova ladja, II. Zgodba o princu Kalendarju, III. Ljubezen med princem in princeso, IV. Slavje v Bagdadu – Morje – Brodolom. Program ni objavil oznak tempov, ki so sicer obvezni del predstavitve zgradbe ali: I (Largo e maestoso — Allegro non troppo), II. (Lento — Andantino — Allegro molto — Con moto), III. (Andantino quasi allegretto — Pochissimo più mosso — Come prima — Pochissimo più animato), IV.(Allegro molto — Vivo — Allegro non troppo maestoso).
Zahvala, foto Marijan Zlobec
V kontekstu omenjenega pa ne gre spregledati objube Darka Brleka kitajskim glasbenikom, da bo njihov prihodnji koncert v Gallusovi dvorani.
Gosti v SF, foto Marijan Zlobec
Koncert je predstavil kitajsko glasbeno kulturo v nenehnem vzponu, izvajalski samozavesti in želji po perfekciji, avtonomijo in identiteti. A je za tak podvig vendarle treba imeti vodstvo s tesnimi študijskimi in ustvarjalnimi vezmi z Evropo, ki je bistvo vsega, kar se je skozi stoletja dogajalo v tako imenovani novi glasbi od srednjega veka do danes.
Ljubljana je mesto spominov, foto Marijan Zlobec
Kitajska bo glasbeno zmagala, zakaj pa si tako zelo želi Zahoda, je večplastna skrivnost. Najlažje bi se odgovorilo, da Kitajci od daleč vidijo evropsko neizmerno glasbeno in umetniško ter celovito kulturno bogastvo, in to povsod kjer gostujejo. Tudi v Ljubljani, ki jo je dirigent na tiskovni konferenci tako pohvalil.
Marijan Zlobec