Muzikal Otrok miru s precej naivnim koncem

Poletno gledališče Križanke je sinoči kljub hladnemu vremenu in občasnemu dežju napolnila predstava muzikala Otrok mitu, ki je očitno prišla oziroma nastajala pri nas v zadnjih desetih dnevih s Slovenskim mladinskim orkestrom s pridruženimi glasbeniki in pevci, vsi pa pod vodstvom dirigentke Živa Ploj Peršuh, ki se iz leta v leto razvija z vedno bolj zahtevnimi in težkimi, novimi glasbenimi in deloma tudi gledališkimi projekti. Tu ji je pomagal še režiser Matej Filipčič.

Zunanja ministrica Tanja Fajon pred začetkom muzikala Otrok miru, vse fotografije Marijan Zlobec

Po pozdravnijh besedah slovenske zunanje ministrice Tanje Fajon, ki je z odra pozdravila palestinsko zunanjo ministrico Varsen Agabekjan Šahin, je bilo jasno, da gre tokrat poleg kulturnega ali umetniškega glasbeno scenskega dogodka še za političnega. Deloma se je to poznalo v nekaj adaptiranih stavkih iz libreta, ki so se dotikali odnosa Slovenije do beguncev, kar ni bilo ravno optimistično oziroma je bilo do nas kritično, da ne rečem žaljivo. Kdo je to vtaknil vmes ali podtaknil, ni jasno.

“Muzikal Otrok miru je del mednarodne kulturne pobude SIT DOWN, ki mladim ponuja prostor za izražanje svojih vizij, mnenj in zahtev za prihodnost skozi umetnost. Ob 80. obletnici konca 2. svetovne vojne in ustanovitve Združenih narodov. SIT DOWN združuje umetnost in diplomacijo ter v času globalnih napetosti odpira prostor za dialog, sodelovanje in medgeneracijsko zaupanje.”

“Muzikal je združil okoli 200 mladih umetnikov iz Slovenije in onkraj njenih mej. V izmišljenem svetu, razdeljenem s konflikti, otroci s pogumom in ustvarjalnostjo povežejo skupnosti ter spodbudijo spravo. Letos so se simfoničnemu orkestru pridružili tudi zborovski pevci, solisti in igralci. Skupaj so ustvarili mogočen glasbeno-gledališki spektakel, iskreno zgodbo z vizijo o miru, sožitju in svetli prihodnosti skozi oči otrok in mladostnikov. Dogodek z vznemirljivimi songi in prepričljivimi dialogi je hkrati zabava, sijajno druženje za občinstvo vseh starosti in spodbuda k solidarnosti.” (Iz predstavitve projekta).

To seveda ni kakšen muzikal, bolj spominja na kakšno propagandistično kantato, kakršne ni uprizarjal niti naš socializem. Je pa primeren za naš trenutek, ko svet propada, a so vsa številna vprašanja, ki jih izrekajo ali pojejo vsi solisti na odru, precej aktualno naivna, utopična, čeprav po svoje izrekajo analizo in resnico. Zaradi ene kantate in množičnih protestov po svetu vidimo, da se npr. od protestov leta 1968 ali ameriških protestov proti vojni v Vietnamu, kar je v predstavi omenjeno, pa ideje Martina Luthra Kinga, ki je tudi, pravzaprav menda sploh edini poimensko imenovan, ni kaj dosti spremenilo na bolje. Tu pa pridemo do ugotovitve, da bi svet ali naša Zemlja že do konca našega stoletja biološko propadla, kar slišimo z odra. Torej že čez 75 let.

Konec je precej slab, saj se konča s stavkom, da smo “mi otroci včerajšnjega dne”, no že predsednik, maršal Jugoslavije Josip Broz Tito je vedel, da so otroci naša bodočnost, torej jutrišnjega dne. Ta časovna nelogičnost je tipična bolj ali manj za celotni tekst, ki ostaja na ravni mentalitete nižjih razredov osnovne šole, oziroma otroci bolje vedo, da vsi stari samo lažejo in kradejo.

Ta socrealistični, euistični, amerikanistični, gazoistični, putinistični, netanjahuistični in še kakšen projekt je podoben nekaterim cerkvenim praznovanjem, kot nazadnje vnebovzetjem, ko se zdi, da smo vsi rešeni, če bomo našo ljubo Zemljo zapustili in se naselili nekje drugje. Ni slučaj, da je v tekstu muzikala nekaj besed o raju na Zemlji in nasploh strukturi novega sveta, ki bo temeljil na miru in ljubezni. Zato je potreben kratek ljubezenski prizor dveh mladostnikov, da ne bi pozabili, kaj je vzvod novega in bodočega življenja.

Dobro, ta muzikal je menda za otroke, ne odrasle. Je manifestativen, v nekem smislu propagandističen, izzivalen, a brez resnih posledic, kaj šele vpliva.

Glasba želi biti všečna, a ne zapusti kakšne močnejše ali bolj prepoznavne melodije, tako kot jo dobri, kaj šele najboljši muzikali. Nekako se vrti v povprečju, a je vendarle strukturirana zelo spretno, s številnimi menjavanji solo pevskih nastopov, duetov, tercetov, kvartetov, pa s sodelovanje zbora, ki je bil sicer čisto na začetku premalo ozvočen, kasneje pa je deloval kar precej mogočno, razdeljen na dve polovici in je štel okrog petdeset pevk in pevcev, seveda mladih.

Lydia Mushkatina

Shea Ferron

Dominic Mafham