Od valčka do čardaša je bil naslov sinočnjega koncerta v polnem Poletnem gledališču Križanke ob svetovni turnerji Budimpeškega romskega simfoničnega orkestra, ki je nekaj dni po praznovanju madžarskega državnega praznika (20. avgusta) prišel na 73. Ljubljana Festival v soorganizaciji Lisztovega inštitura – Madžarskega kulturnega centra Ljubljana. Ta je pod arkadami pred vhodom v gledališče pripravil priložnostno dokumentarno in slikovno razstavo o tisočletnici madžarske države.
Koncert v Križankah, vse fotografije Marijan Zlobec
Madžari redno sodelujejo s Festivalom Ljubljana in so pripravili že veliko gostovanj. Z odra je nastopajoče goste iz Budimpešte predstavil in občinstvo v slovenščini nagovoril direktor dr. Zoltán Thuróczy in izrazil ponos ob jubileju stočlanskega Budimpeškega romskega simfoničnega orkestra.
Koncert, foto FL/Darja Štravs Tisu
Kdo je Lisztov inštitut ?
Madžarski kulturni inštitut igra izjemno pomembno vlogo pri oblikovanju ter doseganju ciljev madžarske kulturne diplomacije. Eden od najpomembnejših ciljev kulturne politik Madžarske je modernizacija ter izboljšanje konkurenčnosti, ki se nanaša tako na kulturo, kot tudi na kulturno infrastrukturo. S poudarkom na raznolikosti madžarske kulture, Madžarski kulturni inštitut v Ljubljani, kot eden od v tujini delujočih kulturnih inštitutov, izvaja ter podpira programe, ki v ospredje postavljajo madžarsko moderno in klasično umetnost. Kulturni inštitut si prizadeva za spodbujanje zanimanja ljubljanskega občinstva za nenehno obnavljajočo in hkrati tradicionalno madžarsko kulturo ter spodbuja madžarsko-slovensko sodelovanje. Hkrati se Madžarski kulturni inštitut v Ljubljani v tesnem sodelovanju z Veleposlaništvom Madžarske v Ljubljani trudi zapolniti pomembno vlogo v družbenem življenju v Sloveniji živečih Madžarov.
Madžarski kulturni inštitut je tudi član EUNIC Slovenija, zveze v Sloveniji delujočih evropskih kulturnih inštitutov, ki je del mreže kulturnih organizacij EUNIC Global. Zvezi EUNIC Sloveniji so se pridružili že na samem začetku našega delovanja in skupaj organizirali številne zelo uspešne projekte.
Direktor dr. Zoltán Thuróczy je vsem zaželel veliko kulturnega doživetja.
Solist in dirigent, foto FL/Darja Štravs Tisu
Kako je bil predstavljen orkester ?
Budimpeški romski simfonični orkester je priznana zasedba tako na domačem Madžarskem kot tudi v tujini. Njegov ugled potrjujejo uvrstitev v nevidni muzej madžarskega duha, status nacionalne nesnovne kulturne dediščine in vpis v Guinnessovo knjigo rekordov kot največji romski orkester na svetu. S temi dosežki dokazuje, da ohranja kulturno tradicijo z umetniškim izražanjem neprecenljive vrednosti in je formacija, kakršne ni nikjer drugje na svetu. Ustanovljen je bil ob smrti romskega kralja violine Sándorja Járóke. Poslanstvo orkestra temelji na medgeneracijskem prenašanju in obujanju značilnih načinov muziciranja po zgledu tradicije romskih običajev, ki se že stoletja prenaša iz roda v rod, z očeta na sina. Tako člani Budimpeškega romskega simfoničnega orkestra s ponosom nadaljujejo zapuščino svojih slavnih prednikov.
Solisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Posebni slog izvajanja usvojijo že v otroštvu z edinstvenimi metodami praktičnega učenja. Vsi člani so vsestranski in spretni glasbeniki, ki obvladajo širok spekter glasbenih zvrsti. Strast in svoboda se čutita v vsaki skladbi, ustvarjata posebno povezanost med orkestrom in poslušalci ter oblikujeta enkratno vzdušje, ki že desetletja očara poslušalce vsega sveta in ponudi edinstveno in nepozabno glasbeno izkušnjo.
Koncertni program se je nekoliko razlikoval od prvotno napisanega, a so imeli lepo oblikovano scensko ozadje, s poudarkom na madžarski zastavi in napovedovanjem programa ter osrednjim emblemom violine. Žal program ni navedel nobenega imena številnih solistov, med njimi kakih osem violinistov, cimbalista, violončelista, klarinetistov, kontrabasista, violista. Na svetu ni nobenega orkestra, ki bi v sebi imel člane, ki mirno vstanejo iz orkestra in začnejo solirati, potem se zamenjajo, pa spet in spet. Žal nismo izvedeli niti za uvodnega in zadnjega solista, ki nas je popeljal v svet vrhunskega in predvsem posebnega, tako rekoč neponovljivega glasbenega doživetja. Kar smo pričakovali, smo dobili v polni meri.
Koncert se je začel z Bliskovitim čardašem neznanega avtorja, tako da smo takoj prepoznali vso orkestrovo virtuoznost. Sledil je koncertno zelo znani Johannes Brahms.
Cimbalisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Johannes Brahms (1833–1897) je bil velik ljubitelj madžarske romske glasbe. V stik z njo je prišel v letih madžarske revolucije 1848/49, ko so v Hamburg prihajali madžarski emigranti, med katerimi so bili tudi glasbeniki, ki so v mestu in kavarnah igrali svojo glasbo in širili ta repertoar. Med njimi je bil violinist Ede Reményi, s katerim se je Brahms seznanil in leta 1853 sta skupaj odšla na turnejo. Pod temi vplivi je napisal 21 Madžarskih plesov. Čeprav so znani vsi, je Madžarski ples št. 5 najbolj priljubljen, z največ folklornega kolorita: hiter in poskočen z eksotičnimi elementi, slavnostnega, skorajda ekstatičnega vzdušja. (Iz programa Metke Sulič).
Brahms je v aranžmaju in izvedbi za velik orkester, v katerem so godala v veliki večini, poleg njih pa je le še pet klarinetov in pet cimbal v osrednji legi na odru, zvočno nekaj posebnega in še posebej huda preizkušnja, ker vsi člani orkestra nastopajo brez not, kar pomeni, da morajo vse znati na pamet, česar ni zmožen noben orkester na svetu. Ne gre za memoriranje, ampak za stalno zasedbo s tako dolgo tradicijo in skupnim sodelovanjem, ko si moram povsem zaupati in biti sposoben vsakršnemu prilagajanju.
Vittorio Monti (1868–1922) se je rodil v Neaplju, večino življenja pa služboval kot dirigent v Parizu, kjer je najraje pisal operete in balete, slaven pa je postal s skladbo Čardaš (1904). Čardaš je madžarski ljudski ples. Montijev je v dvočetrtinskem taktu, rapsodičnega vzdušja. Deli se na sedem kratkih delov, ki se dopolnjujejo v kontrastnih tempih in po značaju. Prvi je počasen andante-largo, sledi hiter allegro vivo, itd. (Iz programa).
Solisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Tu se je pokazala narava orkestra, ki zasleduje izvajalsko zahtevne cilje s kompozicijami prepoznavnega značaja, ki hkrati omogočajo primerjave in kvaliteto. V nadaljevanju smo začeli spoznavati madžarsko narodno kulturo.
Kot prvi jo je predstavil skladatelj Ferenc Erkel (1810 – 1893) s svojim Palotásom, ki v prvotnem programskem listu ni omenjen oziroma obstajata dva programska lista. Erkel velja za osrednjo osebnost madžarske glasbene kulture. Posebej zaslužen je za razvoj opere v madžarskem jeziku. Palotás temelji na madžarskem dvornem plesu.
Sledili so še nekateri nam manj znani skladatelji.
Prvi in zadnji solist, foto FL/Darja Štravs Tisu
Tragična osebnost, španski glasbenik Mariano Marquina (1916), rojen v Madridu, je bil med drugo svetovno vojno, leta 1941, deportiran v koncentracijsko taborišče Mauthausen in tam istega leta umrl. Vihrava narava in barvita glasba španskih Ciganov sta navdihnili tudi Marquina, kar je jasno začutiti v Španskem ciganskem plesu. (Iz programa).
Solistka, foto FL/Darja Štravs Tisu
Očiten je bil španski melos in povezava madžarske ter španske ciganske tradicije, ki je bila najbrž prepletena. Pomembno je, da smo spoznali identiteto skladatelja in del njegovega opusa.
Skladatelj Elemer Duka (1991) je bil najmlajši skladatelj koncertnega programa. Prisoten je bil s skladbo za solo violončelo, ki je spodbudil neimenovanega solista k vrhunski interpretaciji.
Ede Reményi (1828–1898) je violino študiral na Dunajskem konservatoriju. Zaradi revolucionarne drže je bil izgnan iz Avstro-Ogrske, v Nemčiji spoznal Brahmsa ter ga navdušil za madžarsko romsko glasbo. Reményi se je kasneje spoprijateljil tudi s Franzem Lisztom, kar je močno vplivalo na njegovo ustvarjanje. Za njegovo glasbo je bilo značilno, da je na edinstven način spajala tehnično briljanco in čustveno globino, tudi v skladbi Leti, moja lastovka. (Iz programa).
Solisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Že do tu smo spoznavali več odličnih solistov violinistov, kar je za vse predstavljalo močno koncertantno spodbudo in večalo samozavest, saj je vsak pokazal svoj vrhunski nastop, ki je na koncu koncerta v drugem delu prikazal pravcato bravurozno panoramo, ne brez nekakšne igralske drže, skoraj kot kakšen skeč. Dunajski filharmoniki tega ne zmorejo, (ali pa niso nikoli preizkusili).
Zadnja dva skladatelja v prvem delu koncerta sta bila Johann Strauss mlajši s slavno polko Grom in strela ter Franz Liszt z Madžarsko rapsodijo št. 2. Obe skladbi sta gostujoči orkester navdahnili in prispevali k odlični izvedbi znanih del.
Drugi del sporeda je v ospredje postavil opere, operete in balet. Tako smo uvodoma slišali uverturo k Rossinijevi operi Viljem Tell, pravzaprav njen zadnji del, ki je najbolj znan in orkestru ponuja obilje hitre in natančne ritmične in melodične prezence. Slišali smo še eno Rossinijevo uverturo, in sicer k operi Seviljski brivec, ki sama po sebi velja za veličasten zaključek opere buffe. Res je, da uvertura očara z duhovito glasbo, ritmiziranimi melodijami in vihravimi ansambelskimi zaključki, a je v izvedbi tako velikega orkestra prebučna, monumentalna, enodimenzionalna, manjkajo pa njene komorne in vsebinske finese, melodična vzvišenost.
Sledila je slavna Trič trač polka, op. 214 Johanna Straussa ml., v kateri je glasbenih spodbud za romski orkester tako rekoč neomejeno.
Franz von Suppé (1819–1895) je bil avstrijski skladatelj, rojen v Splitu. Otroštvo je preživel v Zadru, a se pri šestnajstih letih preselil na Dunaj in se tam navdušil nad operetami in delom Offenbacha. Pisal je v romantičnem slogu. V opereti Lahka konjenica se vrstijo ljubezenske intrige, ime pa se nanaša na baletno skupino madžarske grofice, ki se zaplete v afero z baronom. Ta uvertura je pravi biser v Suppéjevem opusu: izmenjujejo se pompozna trobila in melodična, spevna godala. (Iz programa).
Motiv Lahke konjenice je bil za gostujoče madžarske glasbenike velik. Občudovali smo angažma vseh, čeprav se pokažejo tudi rahli odkloni od tehnične perfektnosti in popolnega skupnega muziciranja.
Še bolj znana je uvertura k Straussovi opereti Netopir, ki se iz bolj počasnega uvoda razvije v sijajni melodični in vzneseni izraz.
Kontrabasisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Kot nekakšna sprememba nizanja samih svetovnih imen, so goszti izvedli Cimbalski solo madžarskega skladatelja Gyule Csika (1977). Skladatelj prihaja iz znane družine glasbenikov in nastopa z raznimi romskimi ansambli po vsem svetu, kamor odhaja iz Budimpešte, kjer živi. Gyula Csik je sam odličen cimbalist solist. Žal ni jasno, ali je on tudi nastopil.
Prvotno napovedanega Hačaturjana nismo slišali, ampak Čajkovskega z baletnim odlomkom oziroma baletno suito iz Trnuljčice in Bizeta z uverturo Carmen.
Carmen je veristična opera mojstra francoske opere druge polovice 19. stoletja Georgesa Bizeta (1838–1875). Znamenita zgodba o nevarno zapeljivi in privlačno divji španski ciganki s tem imenom je ljudska drama, ki govori o posledicah neukrotljivih strasti. Dvorjenje, ljubezen in spletkarjenje se sprevržejo v maščevanje in celo smrt. Carmen je polna folklornega kolorita s primesmi orientalizma, od španskih Romov do drugih priseljencev. Na koncertnih odrih je zelo znana suita Carmen z naborkom najatraktivnejših odlomkov iz opere. (Iz programa).
Violinisti, foto FL/Darja Štravs Tisu
Carmen je seveda močnejša kompozicija, a je tudi v tej uverturi za tako velik orkester, ki nima trobil, med pihali pa samo klarinete, seveda tudi nima tolkalcev, izziv zelo velik, ker vsakdo lahko primerja svoje izkupnje s koncertov in opernih predstav, v porimerjavi z romskim orkestrom, ki pa kljub ciganki Carmen gerja veliko samodisciplino in interpretativno natančnost, ker gre za vrstzo sprememb, ki sestavljajo celoto.
Ampak kot veste vse najboljše prihaja ali pride na koncu.
To je bilo nekaj največ, kar bi si kdo sploh upal pričakovati. Slišali smo Škrjančka slavnega Grigorasa Ionicaja Dinicuja (1889 – 1949). Tu smo doživljali sprotno panoramo vseh solistov, nekakšno medsebojno draženje, igranje kot da bi si podajali kakšno “štafetno palico”, se spogledovali, izzivali, sprehajali po odru, se izpostavljali, umikali, spreminjali položaj na odru, dokler se niso sestavili v solistični ansambel izjemnioh muzikalnih sposobnosti, potem pa vse skupaj le še ponavljali in ponavljali, povečevali tempo, dokler niso izzvali skandirajočih aplavzov in ovacij, kar je bil kajpada njihov namen.
Zadovoljstvo je bilo tako na odru kot v polnem avditoriju. Ni pa bilo na odru sto glasbenikov, kot smo uvodoma slišali, ampak okrog sedemdeset, med njimi pa le pet ali šest žensk, a med njimi ena solistka violinistka.
Marijan Zlobec