Svetlana Zaharova je z možem, violinistom Vadimom Repinom in ob spremljavi Ensemble Dissonance z glasbenimi gosti napolnila Gallusovo dvorano Cankarjevega doma v okviru 73. Ljubljana Festivala. V resnici je bilo občinstva še več, saj so v parterju, nad orkestrsko jamo, dodali še šest polnih vrst. Tako je bilo gledalcev kakih 1600.
Nastopajoči z Darkom Brlekom in ruskimi gosti po koncertu, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Gostovanje je potekalo brez zapletov in možnih protestov glede na odprto pismo ukrajinskega društva v Sloveniji, ki je protestiralo proti nastopu Svetlane Zaharove in koncerta opernih arij Ane Netrebko v torek, 26. avgusta, ki je že razprodan.
Zoran Janković čestita podžupanu v pokoju dr. Janezu Koželju ob osemdesetletnici, aktualni podžupan Rok Žnidaršič pa mu je prinesel darilo, novo knjigo o Ljubljani, kot jo je Koželj med svojim urbanističnim in arhitekturnim delom uredil
Ljubljansko koncertno in festivalsko občinstvu, – opazili smo precej rusko govorečih gostov-, na kulturo ne gleda s kakšnim političnim predznakom, ampak zgolj kot umetniško dejanje. Če je vrhunsko ali svetovno pa sploh. Slovenija noče biti v primežu nekih politikantskih odločitev, tako kot nekatere druge države (Nemčija, ZDA, Italija).
Pozdravni nagovor župana MOL Zorana Jankovića
Zoran Janković je prišel na koncert in baletni večer, s čimer je pokazal svojo naklonjenost kulturi kot taki, opazili pa smo kar tri ministre oziroma ministrice; kulturno ministrico dr. Asto Vrečko, ministrico za infrastrukturo Alenko Bratušek in finančnega ministra Klemna Boštjančiča. Seveda je prišel tudi ruski veleposlanik v Sloveniji, nj. eksc. Timur Eyvazov.
Direktor in oba glavna gosta večera
Vse pa je najprej pozdravil in se zahvalil za tako veliko udeležbo na koncertu direktor in umetniški vodja Festivala Ljubljana Darko Brlek. Poudaril je pomen kulture in da ljubljanski festival dela to, česar diplomacija ne zna.
Vadim Repin je eden najboljših violinistov na svetu
Začetek koncerta je pripadal nastopu Ensemble Dissonance in violinistu gostu Vadimu Repinu, ki je na Ljubljana Festivalu gostoval že nekajkrat v preteklosti; spominjam se koncerta v Slovenski filharmoniji in zatem v Gallusovi dvorani z Valerijem Gergijevim in njegovim orkestrom iz Sankt Peterburga, dvakrat pa je spremljal svojo partnerico ali ženo Svetlano Zaharovo kot gledalec in ni stopil na oder.
Ensemble Dissonance je bil postavljen v levi kot odprtega odra
Repinova svetovna reputacija je nastajala dobrih dvajset let in je v zadnjem obdobju v izjemni formi. Kot smo videli, so mu vse najtežje skladbe za violino domala prelahke, ker vse obvlada s perfekcijo, da kar strmiš.Tu pa je moral biti ves večer in ob vsaki skladbi posebej v izjemni interpretacijski formi, ker je šlo samo za najtežje ali interpretacijsko najbolj občutene kompozicije ali odlomke, nekatere samostojno, še raje pa kot spremlčjava baleta, kar je še težje.
Opozorjeni smo bili, da na začetku ne bo izvajal sprva v programu napovedanega Paganinija, ampak Montija. Iz Paganinija bi bile sicer izvedene Variacije na Beneški karneval, op. 10. No, žal niso bile izvedene niti za dodatek. Ta znana beneška melodija je nam blizu, morda pa se je solistu zdela neprimerna za vsebinsko drugačen večer. Ampak na koncu bi nas poživil in bi občinstvo še nekajkrat stoje ploskalo, kar sicer je.
“Vittorio Monti (1868–1922) se je rodil v Neaplju, večino življenja pa služboval kot dirigent v Parizu, kjer je najraje pisal operete in balete, slaven pa je postal s skladbo Čardaš (1904).
Svetlana Zaharova in Mihail Lobuhin
Čardaš je madžarski ljudski ples. Montijev je v dvočetrtinskem taktu, rapsodičnega vzdušja. Deli se na sedem kratkih delov, ki se dopolnjujejo v kontrastnih tempih in po značaju. Prvi je počasen andante-largo, sledi hiter allegro vivo, itd.” (Iz programa Metke Sulič).
Vadim Repin Montijev Čardaš najraje izvaja ob spremljavi klavirja, tokrat je imel ob sebi slovenski Ensemble Dissonance s strukturo godal 1, 3, 4, 4, 5, kar pomeni malo več godal kot običajno. Vlogo koncertnega mojstra je prevzel Benjamin Ziervogel. Takoj se je pokazala kvaliteta zvoka vseh, a hkrati lega ansambla na robu odprtega odra, ki v celoti ni tako poudarila lepote zvoka, kot če bi igrali pod akustično školjko in na nepokritem odru, pripravljenem za plesalce. Seveda se je slišala tudi razlika v lepoti zvoka violin, a nam po koncertu Vadim Repin ni želel razkriti skrivnosti svoje violine; menda igra na eno najboljših Amatijevih violin iz leta 1664.
Svetlana Zaharova in Mihail Lobuhin
“Raymonda je balet v treh dejanjih, ki ga je koreografiral Marius Petipa na glasbo ruskega skladatelja in dirigenta Aleksandra Glazunova (1865–1936).
Prvič ga je izvedel baletni ansambel v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu leta 1898. Petipa ga je ustvaril posebej za italijansko balerino Pierino Legnani, ki je nastopila v naslovni vlogi.” (Iz programa).
Čar nastopanja Svetlane Zaharove je, da takoj prevzame z vsem, kar odfraža lepoto baleta in še poseb ej vrhunske plesalke z nekajdesetletnimi svetovnimi izkušnjami. Že prihod na oder s partnerjem Mihailom Lobuhinom je bil dobesedno kraljevski; s kronico na njeni glavi. Občudovali smo popolno ujemanje, plemenitost in eleganco izraza, ob spremljavi na violini Vadima Repina in Ensamble Dissonance, tako da so pravzaprav ustvarjali le za Ljubljano sestavljeno obliko glasbene spremljave, kar je redkost.
Svetlana Zaharova kot umirajoči labod v Labodovi smrti
Glasbo Camilla Saint-Saënsa (1835–1921) na eni strani opredeljuje pariška duhovitost, na drugi pa akademska resnost. Introdukcijo in Rondo capriccioso, op. 28, je napisal v zgodnjem obdobju, ko je še pisal v romantičnem slogu. Delo je posvetil prijatelju, španskemu virtuozu Pablu de Sarasateju, in ga ustvaril tako, da mu je bilo velik interpretativni izziv. Sarasate ga je pogosto izvajal in ga tako populariziral. (Iz programa).
Vadim Repin je pokazal, kako težak in zahteven bo v resnici njegov delež na odru, saj je moral sam ob spremljavi ansambla dokazati svojo slavo. Vse igra z izjemno spretnostjo, tehnično zahtevnost spreminja v lahkotnost in muzikalnost, s posebnimi poudarki, ko se malo sprehodi pred ansamblom, pokaže lepoto mnogih dvojemk, ritmično natančnost s številnimi poudarki in vse do sklepnega vrhunskega konca, ko postaja vedno bolj dramatičen za ves ansambel.
Labodova smrt
Bruno Moretti (1957) je balet Caravaggio o italijanskem baročnem in kontroverznem slikarju, enem največjih sloga chiaroscuro (mojster črne barve), napisal leta 2008 s koreografom Maurom Bigonzettijem, s katerim veliko sodeluje. V baletu je uporabil glasbo baročnega italijanskega skladatelja Claudia Monteverdija, ki ga je občudoval in je živel v istem času kot Caravaggio. Moretti je spretno izbral njegovo glasbo, ki na odru učinkovito deluje, v kontrastu med svetlimi in temnejšimi razpoloženji. (Iz programa).
Caravaggia sta izvedla Svetlana Zaharova in nov partner Artemij Beljakov. Čeprav je ves balet napisan kot celovečerna predstava v dveh dejanjih, se zdi že plesni nastop, kot smo ga doživeli sinoči, pa menda že lani, dovolj izzivalen. Najbolj skoraj šokanten je delček, ko plesalka s svojo dolgo nogo seže soplesalcu direktno v prsi, na koncu pa še enkrat, kot da bi ženska moškemu dala vedeti, naj se končno umiri, ker ima vendarle njo in ga ne bo trpela, če je ne bo ubogal. To pa je nekako proti Caravaggiovi biografiji moškega in umetnika svobodnega duha. Ta baletni prizor je bil izjemen.
Vadim Repin je pokazal izjemen smisel za svoj položaj na odru
V operi Jevgenij Onjegin Peter Iljič Čajkovski (1840–1893) gradi dramaturško napetost iz značajev likov, in ne iz situacij, v katerih so. To je bil čisto nov pristop v tedanji operi. Čajkovski je ustvaril izjemno umetnino, ki ruši ustaljene stereotipe o operni pompoznosti in nabuhlosti, in iz Puškinovih verzov izrazil množico čustev. V znameniti ariji Lenskega odsevata duši obeh romantičnih umetnikov, Puškina in Čajkovskega. (Iz programa).
Artijo Lenskega Kuda, kuda je izvedel Vadim Repin s pravo operno, tenorsko izpovedno liriko, kot smo jo nazadnje doživeli v polnem sijaju ob nekdanjem gostovanju Bolšoj teatra.
Ensemble Dissonance
Argentinski skladatelj Ástor Piazzolla (1921–1992) je razvil slog, ki združuje tango, jazz in klasično glasbo. Tango je povezal z drugimi elementi zahodne glasbe in ustvaril povsem nov slog, ki je presegel tradicijo, tango nuevo. Dal mu je ekspresivnost in kontrastna razpoloženja; Piazzollov tango je ognjevit, melanholičen, čuten, liričen in strasten. (Iz programa).
Tango z nastopom Svetlane Zaharove in Artemija Beljakova je postavil Piazzollo v precej drugačen, svojski izvedbeni položaj, tako v strukturi ansambla, ki se mu je pridružil kitarist Mak Grgič, kot s plesom tanga obeh solistov. Oseben stil, mešanica baleta in plesa, tango na baletni način, vse smo imeli v mislih ob spremljanju nastopa dveh vrhunskih baletnikov, ki tanga kot takega ne sprejemata, ker nočeta biti plesalca tanga, ampak samo baletna solista. A nastop izpade kot “mešanica”.
Ciganske melodije
Pablo de Sarasate (1844–1908) je bil v prvi vrsti violinist, najboljši, kar jih je kdaj živelo. Bil pa je tudi skladatelj, najbolj znan prav po skladbi Ciganske melodije, op. 20. Skladba ni samo tehnično zahtevna, ampak je tudi polna navdihujočih trenutkov, sladkosti in nežnosti; je pripomoček, s katerim je španski virtuoz lahko pokazal vse svoje izvajalske zmožnosti. Ima kromatiko, ki jo lahko povežemo z romsko tradicijo, in utrip, ki jo požene v stratosfero. (Iz programa)
Spet smo imeli solo Vadima Repina, ki je bil ves večer v fascinantni formi, obkrožen z vnetimi glasbeniki, plesalci in toplim polnim avditorijem, ki se mu ne ponovi prav pogosto. Na začetku se zdi, kot da je skladba počasna, spevna, celo lahka, potem pa sledi eksplozija tehnične zahtevnosti in briljance, pri kateri Repin neizmerno uživa.
Razodetje je koreografija, ki jo je za Zaharovo ustvarila priznana sodobna plesalka in koreografinja Motoko Hirajama na glasbo Johna Williamsa (Schindlerjev seznam) in s tem postala prva japonska umetnica, ki je kadarkoli pisala po naročilu za Akademski državni Bolšoj teater iz Rusije. Zaharova, izvrstna tudi v sodobnem plesu, je prvič izvedla Razodetje Motoko Hirajama leta 2006 v Moskvi. (Iz programa).
Koreografija za solo plesalko je Svetlano Zaharovo popeljala v bolj moderen izraz, v nove vsebine, ki v prizoru s stolom in položajem ženske na njem vzbujajo aluzije na možno tragedijo. Nasploh ima Razodetje več pomenov.
Thaïs
Najslavnejši odlomek iz najpomembnejše opere francoskega skladatelja Julesa Masseneta (1842–1912), Thaïs, je Meditacija, intermezzo za violino solo in orkester, ki z glasbo oriše trenutek, ko se kurtizana Thaïs odloči, da bo postala redovnica. Odlomek označujejo vzvišeni in rahločutni razpoloženjski odtenki, pesniško občutenje in nežna glasba, prežeta s silovito melanholijo. (Iz programa).
Meditacija je bila izjemna, v operni predstavi morda ni tako poudarjena, ker je že sama opera manjkrat na programu. Vadim Repin je poudaril skupaj z ansamblom vse njene lepote, spevnost, izpovednost, emocijo.
Ples škratov
Zoološko fantazijo Živalski karneval Camilla Saint-Saënsa sestavlja 14 kratkih skladb, najbolj znana med njimi je Labod. Lirična glasba evocira mirnost po vodi drsečega laboda, vrtinčasti motivi pa ponazarjajo labodove noge, ki ciklično zamahujejo pod vodo. Na to glasbo je leta 1905 naredil balet koreograf Mihail Fokine, nanj pa je plesala Ana Pavlova. Umirajoči labod prikazuje zadnje izdihljaje te veličastne in graciozne ptice. (Iz programa),
Labod je bil solistični vrhunec nastopa Svetlane Zaharove. Pokazala je vse, kar se sploh da in zmore gledalec odkriti. Pravo utelešenje labodovega gibanja, še posebej poudarjenega z njenimi dolgimi rokami, dlanmi, prsti, valovanjem, kot labod s perutmi, potem z oblikovanjem labodovega telesa, spreminjanje v ležečo lego in z rokami mirno ter umirajoče dostojanstveno ob noge, s čimer plesalka belo žival poveliča. V ansamblu je kot solistka na harfi nastopila Maria Gamboz – Gradišnik.
Izjemna kariera violinskega virtuoza Antonia Bazzinija (1818– 1897) je povsem prekrila njegova skladateljska prizadevanja. Bazzini je pisal v klasičnem slogu. Najbolj markanten pa je bil na področju komorne glasbe. Do danes se je ohranil Ples škratov, fantastični scherzo, op. 25. Skladatelje romantike so navdihovali zlobni duhovi in škratje (Giuseppe Tartini, Edvard Grieg, Niccolò Paganini). V Bazzinijevem delu so kar nemirni, zato je delo petminutni tour-de-force z bombastičnim bravuroznim značajem. (Iz programa).
Ples škratov
Konec je bil pričakovano dinamičen. Nastopili so Svetlana Zaharova, Mihail Lobuhin in Igor Cvirko. Koreograf Johan Kobborg je ustvaril v bistvu scensko humoresko, ki se je tu zelo ujela z nastopom ansambla, medsebojnim sodelovanjem, skortaj izzivanjem, dopolnjevanjem, razhajanjem, uremanjem, Zaharova je bila v enaki opremi kot moška
Ples škratov
Svetlana Zaharova, ljudska umetnica Rusije, primabalerina Baleta Akademskega državnega Bolšoj teatra iz Rusije, étoile milanske Scale, se po lanskem izjemno odmevnem gala baletnem večeru vrača na 73. Ljubljana Festival. Pri 10 letih je vstopila v koreografsko šolo v Kijevu, nato so jo povabili na Akademijo ruskega baleta Vaganova in kmalu je debitirala v Marijinem gledališču v Sankt Peterburgu kot 17-letno dekle, pri 18 je postala primabalerina tega gledališča. Leta 2001 je podpisala pogodbo s Pariško opero, od leta 2003 pa je primabalerina v Bolšoj teatru. Je prejemnica mnogih državnih častnih nagrad in priznanj.
Ples škratov
Vadim Repin je eden izmed najboljših in najbolj iskanih violinistov v svetovnem merilu. Rojen je bil v Novosibirskem, zmagal je na Mednarodnem violinskem tekmovanju Henryk Wieniawski in imel prve recitale v Moskvi in Sankt Peterburgu pri 11. Vse od 14. leta gostuje po vsem svetu, in to v najprestižnejših dvoranah. Koncertira z umetniki, kot so Vladimir Aškenazi, Pierre Boulez, Cecilia Chailly, Charles Dutoit, Valerij Gergijev, Zubin Mehta, Riccardo Muti, Seiji Ozava, Martha Argerich, Gautier Capuçon, Evgenij Kissin, Lang Lang, Miša Majski, Denis Macujev… Je umetniški vodja Transsibirskega umetniškega festivala od leta 2013 in tudi prejemnik nagrade diapason d’or.
Tango
Artemij Beljakov po enem letu ponovno stopa na oder 73. Ljubljana Festivala. Je prvi plesalec Bolšoj teatra, ki je leta 2010 z odliko diplomiral na Moskovski državni akademiji za koreografijo in se pridružil baletnemu ansamblu Akademskega državnega Bolšojteatra. Podpisan je pod več koreografij, nocoj pod Piazzolov Tango, in je prejemnik zlate maske, ruske državne gledališke nagrade.
Mihail Lobuhin, rojen v Sankt Peterburgu, je leta 2002 doštudiral na Akademiji ruskega baleta Vaganova in istega leta postal zmagovalec na Mednarodnem tekmovanju Vaganova. Potem je vstopil v ansambel Marijinega gledališča, leta 2010 pa postal član Baleta Bolšoj teatra. Medtem je leta 2008 prejel še najvišjo nagrado Marijinega gledališča v Sankt Peterburgu golden soffit. Leta 2018 je prejel naziv častni umetnik Ruske federacije.
Igor Cvirko se je leta 2007 po končanem študiju na Baletni akademiji Bolšoj pridružil baletnemu ansamblu Akademskega državnega Bolšoj teatra ter leta 2021 napredoval v prvega plesalca. Je prejemnik srebrne nagrade, zmagovalec Mednarodnega baletnega tekmovanja v Moskvi in je sodeloval v projektu Bolšoj balet ruske televizije.
Ensemble Dissonance je nepogrešljiva instrumentalna zasedba Ljubljana Festivala. Sestavljajo ga uveljavljeni glasbeniki iz Ljubljane, ki so člani Orkestra Slovenske filharmonije in Simfoničnega orkestra RTV Slovenija, profesorji na ljubljanski Akademiji za glasbo in samostojni glasbeni umetniki.
Ustanovitelj in umetniški vodja je violončelist Klemen Hvala. Organizira lastni komorni cikel, koncertira po vsej Sloveniji in v tujini ter se posveča glasbenemu založništvu.
Violinist Benjamin Ziervogel, doma iz Avstrije, je bil med letoma 2004 in 2024 koncertni mojster Simfoničnega orkestra RTV Slovenija. Pri devetih je vstopil na Državni koroški konservatorij v Celovcu. Leta 2008 je končal študij za solistično igro na Univerzi za umetnost v Bernu, leta 2012 pa študij z Godalnim kvartetom Acies na Mednarodnem inštitutu za komorno glasbo v Madridu. Koncertira po vsej Evropi, v Aziji in po ZDA.
Mak Grgić je kitaro študiral v Zagrebu ter na Univerzi za glasbo in upodabljajočo umetnost na Dunaju. Po doseženi umetniški diplomi je postal redni profesor na Univerzi v Južni Karolini. Trikrat je bil nominiran za nagrado grammy, letos za album Entourer z Ensemble Dissonance. Nastopa po vsem svetu (redne turneje po Aziji in Evropi).
Maria Gamboz Gradišnik je diplomirala na Univerzi lepih umetnosti v Tokiu, študirala tudi na Konservatoriju v Trstu in magistrirala z odliko na Konservatoriju v Vidmu. Specializacijo je naredila na Akademiji za glasbo Chigiana v Sieni in Fundaciji Svete Cecilije v Portogruaru. Od leta 2008 je solo harfistka orkestra SNG Opera in balet Ljubljana. (Predstavitve solistov iz programa Metke Sulič).
Stoječi aplavzi in ovacije
Marijan Zlobec