Rade Šerbedžija je še enkrat navdušil in prevzel občinstvo v Poletnem gledališču Križanke. Z odra je uvodoma spomnil, da je na svojem lanskem in prvem nastopu na Ljubljana Festivalu v taki koncertni obliki, koncert posvetil sloviti slovenski dramski igralki Mileni Zupančič – letos pa: še enkrat njej. Milene v avditoriju ni bilo, a je občinstvo prav gotovo v svojih bogatih spominih povezalo različna doživetja z gledaliških odrov in televizijskih ekranov ter filmskih platen.
Rade Šerbedžija v Križankah, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Koncerti Radeta Šerbedžije bodo očitno postali festivalska nova izkušnja, saj je igralec in pevec že napovedal slovitega kitarista in skladatelja Miroslava Tadića na svojem prihodnjem nastopu v Križankah, verjetno že prihodnje leto.
Izkušnje in dogajanja v zadnjem času nam pripovedujejo o minevanju in odhajanju ljudi z glasbene in gledališke scene; spomnimo se odhoda Radka Poliča Raca pa Dušana Jovanovića, s katerima je Rade sodeloval, sam se je med koncertom spominjal številnih drugih in so spomini segli v rano mladost, otroštvo, kar pomeni, da se naš gost zaveda, da se približuje življenjskemu jubileju, osemdesetletnici. Praznoval jo bo 27. julija prihodnje leto in prav možno je, da mu bo Darko Brlek pripravil slovesnost v Ljubljani.
To pa bi nekako že sovpadalo z jubilejem Radetovega sodelovanja s slovensko kulturo, z nastopom v legendarnem filmu Sedmina režiserja Matjaža Klopčiča že leta 1969, ki govori o življenju mladih v fašistični okupirani Ljubljani. Kmalu zatem pa je prišlo še do snemanja Rdečega klasja (1970), režiserja Živojina Pavlovića, kot se ga je Rade spominjal z odra (Maribor, Ptuj) in z njim povezal sklepni oziroma predzadnji nastop s pesmijo Moj klobuk ima 3 luknje, ki je večeru dala naslov.
Rade je leta 1973 igral še v filmu Begunec Janeta Kavčiča. Koncert je sklenil s svojo legendarno Ne daj se Ines, ki jo je bil posnel že leta 1974. Avtor besedila je Arsen Dedić, ki je pesem izvajal pri klavirju, ko je Rade pesem recitiral oziroma dramsko interpretiral. Dedić je umrl leta 2015, njegova žena Gabi Novak 11. avgusta letos, njun sin edinec, pianist Matija Dedić, pa 8. junija letos.
Ni bilo presenetljivo, da je bil Rade Šerbedžija ves večer ganjen, spominsko navdahnjen, razgaljen v svoji človeški in umetniški pojavnosti, zato je vse kar je počel izpadlo zelo naravno, spontano, s sprehajanjem med občinstvom v spodnjem delu avditorija malo bolj teatralno, z iskanjem bližine publike, stika, povezanosti, celostne scenske podobe dogodka.
Ne daj se, Ines.
Ne daj se godinama moja Ines.
Drukčijim pokretima i navikama,
jer još ti je soba topla;
prijatan raspored i rijetki predmeti.
Imala si više ukusa od mene.
Tvoja soba – divota.
Gazdarica ti je u bolnici.
Oduvijek si se razlikovala
po boji papira svojih pisama, po poklonima,
pratila me drugog jutra oko devet do stanice.
I ruši se zeleni autobus
tjeran jesenjim vjetrom, kao list,
niz jednu beogradsku padinu.
U večernjem sam odijelu i
opkoljen pogledima.
Ne daj se mladosti moja.
Ne daj se, Ines.
Dugo je pripremano naše poznanstvo
i onda, slučajno, uz vruću rakiju,
i sa svega nekoliko rečenica loše prikrivena želja.
Tvoj način gospođe a obrazi seljanke.
Prostakušo i plemkinjo moja!
Pa tvoje grudi, krevet,
i moja soba obješena u zraku kao naranča,
kao narančasta svjetiljka,
nad zelenim i modrim vodama Zagreba;
Proleterskih brigada 39, kod Grkovic.
Knjige i ploče na istim policama.
Pokisla ulica od prozora dalje i šum predvečernjih
tramvaja.
Lijepi trenuci nostalgije, ljubavi i siromaštva,
upotreba zajedničke kupaonice
i – molim Vas ako me ko traži …
Ne daj se mladosti moja.
Ne daj se Ines.
Evo me, ustajem tek da okrenem ploču.
Da li je to nepristojno u ovakvom času?
Mozart, Requiem, Agnus Dei.
Meni je ipak najdraži početak.
Raspolažem s još milion nježnih i bezobraznih
podataka naše mladosti,
koja nas pred vlastitim očima vara i krade i napušta.
Ne daj se, Ines,
poderi pozivnicu, otkaži večeru.
Prevari muža odlazeći da se počešljaš
u nekom boljem hotelu.
Dodirni me ispod stola koljenom
generacijo, ljubavnice.
Pa ja znam da će još biti mladosti,
a nikad više ovakve;
u prosjeku 1938.
Ja neću s kim moći ostati mlad,
i ta će mi mladost teško pasti.
I bit će ipak da ste vi u pravu,
jer sam sam na ovoj obali
koju ste napustili i predali bezvoljno.
Ponovno počinje kiša
kao što kiši u listopadu na otocima.
More od olova i nebo od borova.
Udaljeni glasovi koji se miješaju:
glas prijatelja, majke, broda, brata.
Na brzinu pokupljeno rublje pred kišu.
I nestalo je svjetla s tom bjelinom.
Još malo šetnje uz more i gotovo;
Tu smo pa že prekoračili pol stoletja, celo epoho, ki je umetnikom Jugoslavije prinesla veliko izkušenj, možnosti, slave, mednarodnih gostovanj in priznanj, ponosa, pripadnosti veliki in cenjeni državi, kasneje pa tudi hudih preizkušenj, tako da se je Rade kot hrvaški Srb zatekel v Slovenijo in dobil slovensko državljanstvo, prebival v Ljubljani v Fužinah, kar se je med koncertom spominjal.
V Ljubljano seveda ni prišel sam, ampak s svojim ansamblom Zapadni kolodvor, s katerim nastopa povsod in mu predstavlja glasbeno osnovo za svoje pevske solistične nastope, razen ko poje v duetu, kot sinoči z zadnjim, sicer nenapovedanim gostom Vladom Kreslinom, ki je kljub sedemdesetih glasovno deloval zelo sveže, medtem ko se je vokalno Rade najbolj sprostil ravno v duetu z njim, kar je logično, saj mu poprej ni bilo treba z nikomer tekmovati.
Pri Radetu Šerbedžiju se pozna njegova igralska iskrica, instinkt, reagiranje, pobuda, kretnja, mimika, izdelana dikcija, izraz kot celovita pojavnost originala, ki v bistvu ne igra, ampak kar je. V tem smislu Rade zapušča oder kot pripovedovalec ali interpret vlog, ampak je edina vloga njegovo življenje samo; vse je v njem: drama, lirika, nastop, izkušnja, pripoved in zgodovina. Kot smo videli, je bil med spominjanjem nekajkrat ganjen do solz. Med drugimi se je spomnil Nikice Kalogjere in Miše Kovača.
Koncertni program je bil skrbno pripravljen, žal pa obiskovalci niso dobili programa in se je zdelo, kot da je vse improvizirano in da koncert, ki je brez pavze trajal dve uri in četrt, nima koncepta. A ga je še kako imel; pravo dramaturgijo in režijo, kar je za gledališčnika razumljivo.
Po uvodu so prišle takoj na vrsto nekatere znane pesmi, kot Imam pjesmu za tebe, Barbara, ob kateri je omenil neko slavno slovensko novinarko, a ni izrekel njenega priimka. Slutim, kdo bi bila, a ne bi izrekel, če on ni. Tako kot je omenil novinarko pri Barbari, je pri prvi pesmi spomnil, da je bila to njegova prva pesem, nastala kot ljubezenska pri starosti obeh 17, 18 let.
Ganjen je bil ob spominjanju obdobja pesmi Kose boje maka, Panonske trešnje, – tu je skoraj jokal, ko se je spomnil domovinske vojne -, Meni se dušo od tebe ne rastaje, Eto pjesma, Aurelija, Djevojka iz moga kraja.
Med gosti smo najprej spoznali petnajstletno hčerko violinista v Zapadnem kolodvoru Antuna Stašića, ki je zapela v angleščini eno pesem in pokazala svoj nedvomni talent.
Med gosti smo spoznali še Šerbedžijevo hčerko in njenega katalonskega fanta, kantavtorja in kitarista Enrica Verdaguera, ki nastopa pod imenom Henrio.
Zapadni kolodvor je vmes nastopil še sam in pokazal svojo virtuoznost, na primer s harmonikarjevo in violinsko izvedbo Hora staccato Grigorasa Dinicuja, kar je pravzaprav redkost v takih zasedbah.
Rade Šerbedžija jer nadaljeval program s svojimi pesmimi, kot so Čekaj me, Ostala si uvjek ista, Do poslednjeh daha, Tvoje nježne godine, Govorila je tako tiho, Ni u tvome srcu, ko je na oder prišel še gost Damir Urban.
Urban je izkoristil svojo popularnost in se s tremi skladbami sceno dodobra razživel, kar je vzbudilo močno reakcijo občinstva.
Slišali smo njegovo interpretacijo pesmi Budi moja voda, Iskra in skupno petje Povratak ratnika, kjer je slavni motiv partizanske Bandiera rossa, pa še Šerbedžijevo Poleti ptico.
Vlado Kreslin je zapel eno samo pesem, nekako s kar dolgim ansambelskim uvodom in pripravo, predno smo prepoznali Namesto koga roža cveti.
Takoj na začetku, ob prihodu na oder, je Kreslin prinesel neko večjo škatlo. Kasneje jo je odprl in v njem smo zagledali nov črn klobuk. V elegantnem metu je klobuk vrgel na kaka dva metra oddaljeno Radetovo glavo, s katere je nastopajoči še pravočasno snel svoj prvi klobuk. Rade je rekel, da sta met vadila dva dni. To pa je bil zadostni razlog za skupno petje pesmi Moj klobuk ima tri luknje. Na koncu le še s kretnjami.
Marijan Zlobec
