Na 73. Ljubljana Festival so se vrnili slavni I Solisti Veneti, mednarodno uveljavljeni italijanski komorni ansambel, ki jih že pod dirigentskim vodstvom svojega soustanovitelja Claudia Scimoneja obiskal ljubljanski festival, potem pa še nekajkrat. Na koncertu v Križevniški cerkvi so nastopili pod dirigentskim vodstvom Giuliana Carelle in s solistom, flavtistom Massimom Mercellijem, ki je v Ljubljani že večkrat gostoval, tako v solistični kot organizacijski funkciji kot voditelj mednarodnega festivala Emilija Romanja.
Massimo Mercelli, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
I Solisti Veneti vedno znova najprej izvajajo kakšno delo iz italijanske nacionalne glasbene zakladnice, a tako, da je ime nam že znano in si znamo predstavljati kulturni in glasbeni ambient, kontekst, vsebinske in osebnostne povezave, zgodovino, mesta, mednarodno odmevnost. Letos je bilo tako skladateljsko in umetniško ime Nino Rotta.
Massimo Mercelli je igral na dve flavti
Nino Rota (1911–1979) je že kot deček veljal za izjemen talent in je prve kompozicije ustvaril pri osmih letih. Po študiju na konservatorijih v Milanu in Rimu se je izpopolnjeval na Glasbenem inštitutu Curtis v Filadelfiji. Tam je sklenil prijateljstvo z Aaronom Coplandom ter odkril ameriško popularno glasbo, kinematografijo in dela Georga Gershwina.
Čeprav ga širša javnost pozna predvsem kot skladatelja filmske glasbe (za drugi del Botra je prejel oskarja), je Rota ustvaril tudi zajeten opus »resne« glasbe, ki obsega opere, simfonična in komorna dela. Koncert za godalni orkester je delo v klasični štiristavčni obliki, v katerem odzvanjajo motivi ljudske glasbe, zlasti v živahnih pasažah uvodnega preludija in plesnem značaju scherza. Tretji stavek prinaša zadržano, lirično razpoloženje, finale pa delo zaokroži z živahnim in ritmično iskrivim sklepom. (Iz programa Jana Prepadnika).
I Solisti Veneti so pod dirigentskim vodstvom Giuliana Carelle takoj dokazali koncertantno zrelost in izkušnje. Že v prvem stavku I. Preludij: Allegro ben moderato e cantabile so pokazali svojo bogato zvočnost, poudarjeno melodičnost in barvno gostoto godal, najprej temnih odtenkov, a po zahtevah partiture tudi svetlih, ki se v posameznih taktih približujejo nekakšni rezkosti, s čimer ustvarjajo zvočni kontrast kot celovit vtis. Drugi stavek II. Scherzo: Allegretto comodo je pokazal svojo melodično valovitost, scenskost, za katero smo zaslutili kakšne filmske ilustrativne glasbene možnosti ali kontekst. Na posameznih mestih so bila godala ostra, kot kakšna vizija zunanjega dogajanja, bolj kot duhovnost v človeku.
Takoj smo opazili močno dirigentsko osebnost Giuliana Carelle, jasno interpretacijo, natančno in sugestivno. Tretji stavek III. Arija: Andante quasi adagio je bil poln različnih prepletanj in solo momentov, pri čemer je bil vtis, da igra koncertni mojster z dušo in srcem. V sredini stavka je več dramatičnosti, polnosti zvoka in s tem večje dinamičnosti, ni pa niti možnega vtisa neke melodramatičnosti, pri čemer bi pomislili, da je imel skladatelj v svoji ustvarjali domišljiji vedno nek prizor. Stavek se konča zelo mirno. Četrti stavek IV. Finale: Allegrissimo se je že po oznaki začel zelo hitro, veliko je menjav in sprememb solističnih taktov, nekaj je skoraj plesnih razpoloženj, ki pa postajajo bolj vzvišena ali plemenita, ritualna, pri tem pa ohranjajo čistost zvoka, ujemanje ali zlitost vseh godalcev, ki skupaj pripeljejo do izjemnega konca.
Dirigent Giuliano Carella
Angleška skladateljica Rachel Portman (1960) je ena najuspešnejših ustvarjalk sodobne filmske glasbe in prva ženska, ki je prejela oskarja za glasbo (Emma, 1996). Študirala je na Univerzi v Oxfordu. Hitro je pritegnila pozornost filmske industrije, najprej v Veliki Britaniji, nato še v Hollywoodu. Njen slog zaznamujejo jasne, spevne linije, pogosto poudarjene s toplimi godalnimi barvami in subtilnimi odtenki pihal, s katerimi ustvarja čustveno dramaturgijo filma. Čeprav je najbolj prepoznavna po glasbi za romantične drame in komedije, njen opus obsega širok razpon žanrov, od resnih dram in psiholoških trilerjev do opere in koncertantnih del. Filmske pokrajine za flavto in orkester, razkrivajo skladateljičino zvočno poetiko tudi v okviru koncertnega odra, zunaj filmskega platna. (Iz programa).
Filmske pokrajine za flavto in orkester je krstno koncertno izvedel Massimo Mercelli, ki mu je skladateljica to delo kot flavtistu solistu tudi posvetila. Delo ima fomalno tri stavke: I. Emma, II. Cider House, III. Chocolat. Krst skladbe je bil na Emilia Romagna Festivalu.
Kako predstavljajo skladateljico I Solisti Veneti
Rachel Portman se je rodila v Zahodnem Sussexu v Angliji in je začela skladati pri 14 letih. Obiskovala je Univerzo v Oxfordu, kjer se je začela zanimati za skladanje glasbe za filme in študentske gledališke produkcije. Z glasbo za film Emma je postala prva ženska, ki je kdajkoli osvojila oskarja. Bila je tudi prva skladateljica, ki je prejela prestižno nagrado Emmy za glasbo za film Bessie. Prejela je še dve nominaciji za oskarja za filma Pravila jabolčnika in Čokolada, za katerega je bila nominirana za zlati globus. Napisala je glasbo za več kot sto filmov, med drugim za Vojvodinjo, Oliverja Twista, Nekega dne, Preteklost, Mandžurski kandidat, Pasjo zgodbo, Zaobljubo, Raso, Zgodbo o delfinu 2, Ruski vohun, Dobro vilo 2, Belle, Življenje je sladko, Vojno sodišče, Ljubezen na prvi pogled, Najlepša ura, Legenda o Baggerju Vanceu, Bennyja in Joona, Nikoli me ne izpusti, Zgodbo zapeljivca, Lovilec miši, Dive za vedno, Skrivni oboževalec, Hiša ob jezeru, Dim, Slab sloves, Nasmeh Mone Lize, Palookaville, Vojno gumbov in Človeški madež. Leta 2024 je napisala glasbo za film Ithaca Returns in serijo Disney-Hulu We Were The Lucky Ones. Za gledališča in koncertne dvorane je Rachel skomponirala opero Mali princ, ki jo je navdihnila znamenita knjiga Mali princ Antoina de Saint-Exupéryja, za Veliko opero v Houstonu, muzikal Hiša na preriji, Vodni vedeževalec (za BBC Proms), Pesem Zemlje (za BBC Singers), Ogrožena (za Nacionalni center za uprizoritvene umetnosti v Pekingu), Koncert za violino in koncert Tipping Points (za WDR Funkhausorchester Köln in Noorlands Opera) ter za sopranistko Joyce Di Donato Prvo jutro sveta (za album Eden) in Drugi večer (za koncertni/živi album v Konzerthausu v Dortmundu). Rachel je izdala dva klavirska albuma, Ask The River in Beyond The Screen, slednji vsebuje nekaj njene najljubše filmske glasbe, prirejene za solo klavir in violončelo. Leta 2010 je prejela odlikovanje OBE (Red britanskega imperija), je pa tudi častna članica Worcester Collegea v Oxfordu in članica Kraljevega glasbenega kolidža v Londonu.
Massimo Mercelli je kot vidimo imel laskavo nalogo predstaviti morda pri nas še ne izvajano skladateljico in nastopiti z njemu posvečeno suito filmske glasbe. Pri uvodni I. Emmi takoj začutiš žensko, njeno občutljivost, emotivnost, ljubečost, ki se spremeni proti molitvi, opevanju ženske kot ideal bivanja in življenjskega srečanja, če nanj naletiš. V Emmi je veliko optimizma, ritma in melosa, ki se iz solo flavte prenese na godala. Nenehno pa čutiš nekakšno bližino japonske kulture, umirjenost in skladnost v sebi, portret stanovitne ženske.
Drugi stavek Cider House je bolj panoramski, meditativen, malo je violinskega sola, zvok flavte kot kakšna tolažba, preprost, naraven in čustven, tako da se solistova emocija prenese na godalce in ustvari odnos med individuumom in kolektivom. Stavek je zelo meldičen, a ne tehnično zahteven. Prehod z uporabo altovske flavte poudarja omenjeno japonskost, kar je seveda mišljeno metaforično, ne pa dobesedno lokacijsko, pri čemer postaja solist vedno bolj interpretacijsko občutljiv in poglobljen, in sam najbolj čuti vez s skladateljico in njenim posvetilom, ki je slej ko prej najbolj zavezujoče. Stavek je zelo dolg, pride do zamenjave flavt, veliko je dialoga z drugimi godali v solistični vlogi, ko se razširi celovit zvočni spekter. A vedno čutiš skladateljičino emotivnost.
Tretji stavek Chocolat je prav tako emotiven, izpoveden, a so deli, kjer začutiš več plesnosti, pa meditativnosti, vsebinske izpovednosti. Veliko je različnih sprememb, kombinacij, različnih solov, kot npr. violončela, dramatičnosti, skratka spretnosti samega kompozicijskega postopka, kar pomeni koncentracijo na konkretnega izvajalca, ki bo skladateljičino zamisel prvi in najbolj znal koncertno udejaniti.
Massimo Mercelli ima velike mednarodne izkušnje in njemu je bilo posvečenih veliko novih del. Je glasbenik intelektualec širokih obzorij po vsej glasbeni zgodovini. Predstavljen je kot italijanski flavtist, ki ga odlikujeta izjemno širok repertoar in sodelovanje z vodilnimi skladatelji našega časa. Med njimi so Krzysztof Penderecki, Sofia Gubajdulina, Philip Glass, Michael Nyman, Ennio Morricone, Nicola Piovani in Gabriel Prokofjev, ki so zanj napisali ali z njim krstno izvedli svoja dela. Flavto se je učil pri Maxenceu Larrieuju in Andréju Jaunetu, pri devetnajstih letih pa je postal solo flavtist v Gledališču La Fenice v Benetkah. Kot solist je nastopil v dvoranah, kot so Carnegie New Yorku, Concertgebouw v Amsterdamu, milanska Scala in Musikverein na Dunaju, ter na festivalih v Ljubljani, Berlinu, Bonnu, Jeruzalemu in Varšavi. Dejaven je kot pedagog, saj je vodil mojstrske tečaje po vsem svetu ter kot žirant na uglednih tekmovanjih. Leta 2018 je za svoje delo prejel priznanja Evropske komisije za kulturo in francoskega ministrstva za kulturo.
V Ljubljani se je izkazal z novim delom in ga izvedel zgledno, z vso muzikalnostjo in izpovedno vsebino.
Hvaležnemu občinstvu se je oddolžil s še eno skladbo same Rachel Portman, ki govori o Odisejevi vrnitvi v rojstno Itako. Ta skladba je znana kot Ithaca oziroma The Return.
Benjamin Britten (1913–1976) velja za enega najpomembnejših angleških skladateljev 20. stoletja. Njegov slog, ki združuje dostopnost s tehničnim mojstrstvom, je ostal zvest angleški tradiciji, zlasti vplivom Henryja Purcella, hkrati pa se je odpiral sodobnim evropskim smernicam. Preprosto simfonijo je dokončal leta 1934. Temelji na osmih temah iz njegovih otroških klavirskih skladb, ki jih je ohranil zaradi posebne svežine in domiselnosti. Razkriva izjemno zrelost mladega skladatelja kot tudi igrivost in humor, nakazana že v naslovih stavkov. Bučni bourrée za uvod izstopa z ritmično ostrino in gibkostjo, drugi stavek s subtilnim raziskovanjem godalnih zvočnosti, Sentimentalna sarabanda pa s poglobljeno, skoraj elegično izraznostjo, ki se naslanja na angleško romantično tradicijo. Zaključni stavek prinaša energično zaokroženost celote, ki združuje spevnost, jasnost oblike in izbrušeno tehnično dodelanost. ((Iz program).
Britten je v večkrat izvajani Preprosti simfoniji, op. 4 v štirih stavkih takoj vrhunski. Prvi stavek I. Bučni bourrée je takoj pokazal močne, globoke barve godal, vedno bolj vzneseno igro v sredini ter kratek konec. Drugi stavek II. Igrivi pizzicato je skladatelja takoj dvignil v splošno prepoznavnost z izjemno skladateljsko invencijo in za izzvajalce posebnim izzivom.
III. Sentimentalna sarabanda je emotivna, počasna, a doživeta, morda manj tehnično čista, s solom čelista. Drugi del je zelo dramatičen in ostaja dirigent zelo sugestiven, vrhunec je melodičen dialog violin s pizzicati nizkih godal.
IV. Razposajeni finale je močan, odločen, živahen, ima veliko notranjih dilogov, ponavljanja znane melodije, vznesenosti, celo široke dinamičnosti in vedno hitrejši tempo, ki so ga izvajalci obvladali, a bi se dalo igrati še bolj idealno.
Dmitrij Šostakovič (1906–1975) velja za enega najpomembnejših simfonikov 20. stoletja, obenem pa so številna njegova komorna in koncertantna dela postala stalnica repertoarja. Njegovo ustvarjanje so zaznamovali politični pritiski in napet odnos s sovjetsko oblastjo, ki je leta 1936 z razvpitim člankom v Pravdi tako rekoč ustavil njegovo obetavno operno pot. Po Stalinovi smrti leta 1953 se je začelo obdobje otoplitve, vendar je bil skladatelj takrat že močno oslabljen tako fizično kot psihično. Leta 1960 je pod pritiskom režima presenetljivo sprejel članstvo v komunistično partijo, kar je v njem sprožilo osebno krizo. Prav v tem času je med bivanjem v Dresdnu v le treh dneh nastal Godalni kvartet št. 8. Posvetilo »žrtvam fašizma in vojne« mnogi razumejo kot prikrito avtobiografsko gesto. Kvartet, prežet z njegovim glasbenim podpisom (toni des-c-h), ki se pojavlja v vseh petih stavkih, vsebuje številne citate iz njegovih prejšnjih del. Rudolf Baršaj je kvartet priredil za godalni orkester pod naslovom Komorna simfonija v c-molu, v kateri je Šostakovič prepoznal dodatno izrazno moč. Baršajevi gosti godalni akordi in dinamični kontrasti še dodatno okrepijo tragičnost dela. (Iz programa).
Sugestivni dirigent
Rudolfa Baršaja smo v preteklosti v Ljubljani nekajkrat srečali, najprej kot violista, zatem dirigenta, potem pa še aranžerja, tudi kot soavtorja Komorne simfonijev c-molu, op. 110a. V prvem stavku I. Largo so I Solisti Veneti začeli zelo gosto, duhovno, meditativno, a ne zgodovinsko ali v tem kontekstu. II. Allegro molto se približa skladateljski tipiki; zelo tekoče, močno, napadalno, dramatično, izjemno, tragično, z več dialogi med posameznimi inštrumenti ali soli, kot dveh viol, a prevladujejo skupni poudarki. III. Allegretto in IV. Largo ter V. Largo so si sledili povezano, skoncentrirano in razdeljeno na več solov, kot čelo, prva violina, finale postaja dolg in miren.
Hvaležnemu občinstvo so se I Solisti Veneti oddolžili kar z dvema dodatkoma: Mozartovim Divertimentom in Edwardom Griegom Aus Holbergs Zeit.
Gostovanje in koncert sta nastala v sodelovanju s Festivalom Ljubljana, Festivalom Emilija Romanja, I Solisti Veneti / Festival
Veneto in Festivalom delle Nazioni.
Marijan Zlobec