Odločitev Festivala Ljubljana, da odpre vrata slovenskim glasbenikom iz tujine, ki bi se med počitnicami morda za kak dan skupnega muziciranja zaustavili še doma, je bila že pred leti odlična. Hitro so se odzvali, sestavili različne komorne skupine, nazadnje je nastopil Ensemble.si – godala in s svojim sijajnim koncertom v Križevniški cerkvi požel ovacije. Kolikor mi je uspelo izvedeti po koncertu, bodo imeli le še en koncert v Bohinju. Slavna violinistka Petra Kovačič se bo vrnila na Salzburške slavnostne tedne, kjer med drugimi koncerti Dunajskih filharmonikov nastopa še v treh operah. To so izjemni napori, o kakršnih naši glasbeniki doma lahko le razmišljajo, a vanje ne vstopajo. Razlika v kvaliteti koncertov pa je razvidna.
Zadovoljstvo nastopajočih, vse fotografije Festival Ljubljana/Darja Štravs Tisu
Ali bi se dalo sestaviti kar simfonični orkester iz najbojših slovenskih glasbenikov oziroma pri nas delujočih tujcev, kot nekakšno državno reprezentanco, je bolj zahtevno in odprto vprašanje. Najprej je treba tako možnost proučiti in opraviti anketo, še prej pa pride problem samega umetniškega vodstva. A pustimo to realizacijo drugim. Možnosti so. Kjer je volja, je pot. Ne nazadnje je Daniel Barenboim že leta 1999 sestavil orkester West – Eastern Divan Orchestra iz izraelskih in arabskih glasbenikov, ki sam po sebi ni v ničemer prispeval k miru, kvečjemu je v svojih prizadevanjih za mirno sožitje izdan in vsi glasbeniki ponižani. Bo pa orkester v Salzburgu nastopil 15. avgusta zvečer, ko bo solist pianist Lang Lang. Koncert je že razprodan. So pa v Salzburgu precej poparjeni, ker se jim je zgodil škandal na otvoritveni slovesnosti, o čemer sem tu že pisal. Tu naredim piko.
Koncert je bil sprejet z veliko naklonjenostjo
Program koncerta je v prvem delu predstavil Richarda Straussa in njegov Godalni sekstet iz opere Capriccio, op. 85, sledil je manj znani Frank Bridge s svojim Godalnim sekstetom v Es-duru, H. 107 v treh stavkih: I. Allegro moderato, II. Andante con moto, III. Allegro ben moderato.
Ves drugi del koncerta je bil v znamenju večnega Johannesa Brahmsa z Godalnim sekstetom št. 2 v G-duru, op. 36, I. Allegro non troppo, II. Scherzo: Allegro non troppo, III. Poco adagio, IV. Poco allegro.
Matjaž Bogataj, Petra Kovačič in Gea Pantner Volfand
Omenjena dela so interpretirali prva violina Dunajskih filharmonikov Petra Kovačič, violinist Matjaž Bogataj, ki je s sezono 2017/18 prevzel vlogo vodje drugih violin v orkestru Bavarske državne opere v Münchnu, violistka Gea Pantner Volfand, ki je članica godalnega kvarteta Accadémia in od leta 2012 redna članica Simfoničnega orkestra RTV Slovenija.
Violist Mladen Somborac, po rodu sicer Hrvat, je član Godalnega orkestra Mahler in redno sodeluje z drugimi zasedbami, Nika Somborac, njegova žena, od leta 2011 redno nastopa kot članica kvarteta Furiant in v različnih komornih zasedbah, ter violončelist Primož Zalaznik, ki je od leta 2018 redni član Dunajskih simfonikov.
Mladen Somborac
“Leta 1941 je Richard Strauss (1864–1949) dokončal svojo zadnjo opero Capriccio, v kateri je kot spreten in prekaljen poznavalec gledališča obravnaval večno vprašanje operne umetnosti: ali ima v glasbeno-gledališkem delu prednost glasba ali besedilo? Libreto je oblikoval v sodelovanju z dirigentom Clemensom Kraussom, pri čemer sta zasnovala niz alegoričnih likov: skladatelj Flamand predstavlja glasbo, pesnik Olivier literaturo, gledališki direktor La Roche in igralka Clairon gledališko umetnost, grof in grofica pa mecenstvo. Grofičina ljubezenska odločitev med Flamandom in Olivierjem tako postane metafora razpetosti med glasbo in besedilom, toda tudi zaključek opere gledalca ne pripelje do enoznačnega odgovora. Še preden se dvigne zastor, opero uvaja Flamandov Godalni sekstet, ki ga je posvetil grofici. Skladba ne deluje le kot uvertura v dogajanje, temveč že sama sproži razpravo, ki se pozneje razplete med liki. Napisana je v strastnem, poznoromantičnem slogu, formalno pa jo zaokrožuje kratek ponavljajoči se motiv, ki ga v uvodnih taktih naznanja prva violina.” (Iz programa Jana Prepadnika).
Matjaž Bogataj
Opera Capriccio je zelo redko na opernih odrih; sam sem jo videl na Dunaju pred kakimi tridesetimi leti. Je ena sama komorna finesa, zato se po svoje ne čudim, da je slavni pianist Glenn Gould prav Capriccio ocenil kot najboljšo Straussovo opero. Njemu je bila poduhovljenost, po svoje aristokratskost in filozofskost, prefinjena zasnova in izpeljava, rafiniranost samih opernih likov, brez neke burne dramatike, zazrtost v gradnjo melodičnosti kot izpoved cele niansne lestvice emocij očitno zelo blizu, čeprav Gould tega v svojih izpovedih ni podrobneje razlagal.
So pa vse to dojeli in predstavili odlični glasbeniki v Križevniški cerkvi. Vemo, da ne igrajo kupaj, da so se dobili le nekaj dni poprej, vadili, se prilagajali in imeli skupni cilj – pokazati se domačemu in mednarodnemu občinstvu. Vse, kar se je dogajalo na odru, je bilo le pozitivno presenečenje. Prevladovali so želja po perfekciji izvedbe, muzikalnost vseh in vsakega posebej, sijajen občutek za notranji dialog, prehajanje posameznih solo pasaž v enakopraven in enakovreden dialog z ostalimi, ujemanje, skupni dih in utrip srca. V prvem delu koncerta je prevzel vlogo prvega violinista Matjaž Bogataj. Bil je izjemno pripravljen, sugestiven voditelj, precej razkošen, skoraj hedonistični v svojem veselju nastopanja, na posameznih mestih v Capricciu je deloval skorajda vzhičeno, a je igral zelo čisto in navdihujoče. Pozni Straus je imel že bridke izkušnje s Hitlerjem, ki mu je po odkritju izdaje kot pedsednik Nemške glasbene zbornice odvzel položaj in le svetovna slava mu je rešila življenje. Umik v operno meditacijo ni bil več v kontekstu zunanjega nemškega dogajanja, ampak poglobitev vase: kaj sem jaz ko človek in umetnik.
Nastopajoči glasbeniki so vse to dojeli in kar petnajstminutno delo interpretirali v kontekstu vsega zgodovinskega in morda tudi sedaj aktualnega. Občudovali smo njihovo veliko željo po glasbenem razdajanju.
Frank Bridge (1879–1941) je bil angleški skladatelj, violinist in dirigent, ki je večino kariere prepletal umetniško ustvarjanje z intenzivnim glasbenim udejstvovanjem – sprva kot komorni glasbenik, nato pa tudi kot cenjeni vodja različnih ansamblov. V zgodnjem ustvarjalnem obdobju se je posvečal predvsem komorni glasbi, pri čemer so nanj vplivali skladatelji, kot so Ludwig van Beethoven, Johannes Brahms, César Franck in Gabriel Fauré. Posebno močno sled je sčasoma pustil tudi Claude Debussy, čigar godalni kvartet je Bridge igral že leta 1904. Na začetku 20. stoletja je začel raziskovati širšo harmonsko paleto in postopoma razvijal značilni glasbeni izraz, ki je prehajal onkraj romantične tradicije. Godalni sekstet v Es-duru je najbogatejše delo iz njegovega zgodnjega ustvarjanja. Prvi stavek zaznamuje lirična, široko razpeta tema z rastočim basovskim motivom, ki poganja dramatičen razvoj z vmesnim fugatom. Andante con moto, zamišljen kot kombinacija počasnega stavka in scherza, se razprostira med žalobno melanholijo in živahnejšim osrednjim delom. Zaključni stavek je tematsko najbolj zgoščen in prepleten z motivičnimi navezavami, s presenetljivo kromatično uvodno pasažo in dinamičnim allegrom, ki spaja tematske niti vseh stavkov v učinkovito sklenjeno celoto.” (Iz programa).
Petra Kovačič in Matjaž Bogataj
Izbor Franka Bridgea je želel poudariti kontrast angleške glasbene kulture v odnosu do dominantne nemške. Drugačen nacionalni melos. Že v prvem stavku Allegro moderato smo občudovali intenzivno počasno igro, prefinjen dialog Petre Kovačič s Primožem Zalaznikom, ki je imel v nadaljevanju nekaj občutenih solo mest. V drugem stavku Andante con moto se je sijajnost zvoka vseh še povečala, z večjim poudarkom na barvitosti, kar je dokazovalo občutljivost vseh za lepoto svojega inštrumenta. Izjemnost interpretacije kar polurnega dela so dokazali v tretjm stavku Allegro ben moderato. Stavek je sicer zelo hiter, a se na sredini umiri, potem pa se razvijeta dinamika in dramatika, nastane pravcato valovanje zvoka, kratki dialogi med glasbeniki, s poudarki in pravim izraznim ritualom, vse do močnega skupnega konca.
Johannes Brahms (1833–1897) je Godalni sekstet št. 2 v G-duru zasnoval poleti 1864. v slikovitem okolju Lichtentala pri Baden-Badnu, kjer je v naravi in miru iskal ustvarjalni zagon. Delo, dokončano leto pozneje, nosi močan osebni naboj: v njem lahko prepoznamo odzven dveh pomembnih žensk v skladateljevem življenju. V prvem stavku se v tonih a-g-a-h-e (brez črke t) skriva šifra imena Agathe von Siebold, s katero je bil nekoč zaročen. To glasbeno misel Brahms obogati še s kratkim motivom a-d-e, s čimer sporoča Agathe ade (adijo, Agatha). Skladatelj je po lastnih besedah v tem delu doživel nekakšno katarzo, s katero naj bi se odrešil zadnje ljubezni. Obenem pa se neizrečena čustva do Clare Schumann kažejo v hrepeneči temi drugega stavka, ki temelji na zgodnejši Gavoti v a-molu. Sekstet zaznamujeta bogata harmonska domišljija in prefinjena kontrapunktična obdelava.
Primož Zalaznik in Nika Somborac
Že uvod izstopa po skrivnostni, eksotično zveneči temi in presenetljivem skoku iz G-dura v Es-dur, ki odpira prostor drugim oddaljenim modulacijam. Drugi stavek, Scherzo v G-duru, prepleta intimno ozračje z madžarsko navdahnjeno razigranostjo v osrednjem triu.
Izvedbo Brahmsa je vodila Petra Kovačič
Adagio je oblikovan kot kompleksen niz variacij, v katerih tema vseskozi ostaja skoraj zakrita, kar je Brahmsov prijatelj in glasbeni kritik Eduard Hanslick označil za variacije brez teme.
Nika Somborac
Finale združuje fugatne odseke, liriko ter plesni zagon v virtuozno in vedro zaokrožen sklep. Kljub notranji razgibanosti celote delo preveva občutek zadržanosti in melanholične spokojnosti, ki sta značilni za zrelega Brahmsa. (Iz programa).
Vino za glasbenike, rože za glasbenice
Brahms je za nastopajoče glasbenike vseh profilov večen. Morda je v zadnjih letih opazen upad zanimanja za Mozarta, za Brahmsa pa ne. Pri njegovih interpretih je večno le vprašanje, do katere mere ga ljubiš, pa ne v kontekstu slavnega romana Aimez-vous Brahms (1959) Françoise Sagan, ki si je svetovno slavo priborila že kot najstnica s prvim romanom Bonjour Tristese. Po Aimez-vous Brahms je bil leta 1961 posnet film, v katerem sta igrala Ingrid Bergman in Anthony Perkins.
Brahmsa danes ne moreš interpretirati brez njegove zgodovine in širjenja lastnega vedenja o njem, a je že tako, da samo izvajanje njegovih del vsakokrat znova pove: kdo je on in kdo izvajalci.
Brahms je bil skladateljski perfekcionist in v tej luči so ga dojeli člani Ensemble.si – godala.
Godalni sekstet št. 2 v G-duru, op. 36 v štirih stavkih traja skoraj štirideset minuta. Funkcijo prve violine je prevzela Petra Kovačič, ki je morala že na sprejemni avdiciji za članstvo v Dunajski filharmoniji dokazati izjemno nadarjenost in znanje. Od leta 2016 do danes se ji je nabralo že več tisoč nastopov, tako v operi kot na koncertnih odrih.
Biti še komorna glasbenica ji glasbeno osebnostno zelo ustreza. Že v prvem stavku Allegro non troppo je pokazala svoje vodstvene sposobnosti, mirno, zelo občuteno igro, čistost, tehnično perfekcijo, ki jo mora gojiti v sebi vsak dan kot najvišji kriterij nastopanja. Nanjo se je z lahkoto in enako prepričljivostjo navezal ves preostali del glasbenikov.
V drugem stavku Scherzo: Allegro non troppo smo občudovali veliko spevnost, melodičnost, sijajen dialog obeh violin, pizzicato prvega čela, zatem še drugega, izredno igro vseh skupaj, vse do hitrega in povsem čistega konca.
Tretji savek Poco adagio je bil miren, po svoje izzivalen, saj Brahms namenoma uporabi oznako poco, kar načeloma pomeni malo, a je v resnici dimenzija malega velika – kar pride, pride. Občudovali smo kar inteligenco glasbenikov, kako dojeti Brahmsovo “malost”, da bi bila v resnici velika. Čelo sicer začne hitro, a se interpretacija hitro umiri in postane počasna, refleksivna, dinamika je majhna, najraje igrajo v pp. Vse do mirnega konca.
Pri četrtem stavku Poco allegro smo pri podobnem problemu, le da je bilo tu več hitre igre, opaznih accelerandov, hitre spreminjanje dinamike, medsebojnih prepletanj, brez želja po dominaciji, proti koncu v bolj poskočnem ritmu in s koncem v izjemnem tempu.
Ves večer smo občudovali izjemno profesionalno pripravljenost naših glasbenikov. Morda je bilo le nekaj manj čisto odigranih taktov v tretjem stavku Brahmsa, ali nekaj sekund v skoraj poldrugi uri odigranega programa.
Kaj si obetamo v prihodnje ?Pripravljenost na povabila organizatorjev nastopajočim in njihove želje po izražanju glasbene umetnosti kot največjega in najvišjega izuma človeštva. Pa ne na način Alfreda Nobela in lažnivim ritualom Benjamina Netanjahuja.
Marijan Zlobec