Recital slavne ruske violinistke Elene Denisove je predstavljal zelo redko kombinacijo skladb za solo violino dveh skladateljskih velikanov: Bacha in Ysaÿea. Koncert v Križevniški cerkvi je še enkrat pokazal svoje akustične odličnosti, ki pa vsakega solista posebej postavljajo pred hudo preizkušjo, ker ga glasbeno interpretativno slečejo do obisti, kot bi se reklo. Večer je potekal v okviru 73. Ljubljana Festivala.
Elena Denisova v Križevniški cerkvi, vse fotografije FL/Darja Štravs Tisu
Elena Denisova je v Ljubljani enkrat že nastopila, in sicer že leta 1994, kar pomeni velik časovni interval in hkrati umetniško zorenje na samem koncertnem področju, pa še organizacijskem, vodstvenem, medkulturnem, povezovalnem. Ves čas z možem, pianistom in dirigentom Aleksejem Kornienkom živita na Dunaju, deloma še v Celovcu. Je ustanoviteljica Ansambla Gustav Mahler in glasbenega združenja Classics Etcetera. Od leta 2002 vodi festival WoertherSee Classics. Kot interpretka sodeluje s podjetjem PIRASTRO.
Med nastopi v njeni biografiji omenjajo tudi Salzburške slavnostne igre. 19. julija letos je igrala kot solistka z Gustav Mahler Ensemble v veliki dvorani Mozarteuma v okviru tridnevnega otvoritvenega slavja in serije koncertov. Ob njej je igral on dirigiral še pianist Aleksej Kornienko, ki je kot rečeno njen mož in je ženo spremljal tudi na ljubljanskem koncertu, seveda le kot gledalec.
Kako je nastopajoče predstavil sam Salzburški festival ?
Elena Denisova (violina) in dirigent Aleksej Kornienko s svojim ansamblom Gustav Mahler predstavljata popoldne čarobnega zvoka. Program vključuje redko izvajani Kvartetni stavek v a-molu Gustava Mahlerja (prir. Pavel Singer), Schubertov Rondo v A-duru D. 438, zbor Maksimilijana Kreuza, Serenado Aleksandra Zemlinskega (prir. Franz Hummel) in Suito Pulcinella Igorja Stravinskega. Ansambel očara s svojo globino komorne glasbe in orkestrsko prefinjenostjo. Kamor koli Elena Denisova pride, se dotakne in očara glasbene poznavalce: “Nedvomno je ena od boginj in boginja današnjih violinistov.” (Friedemann Kluge). S prijazno podporo Centra za ustvarjalnost na Dunaju, AKM in OESTIG.
Darko Brlek, Elena Denisova in Aleksej Kornienko
Koncert je potekal brez pavze in v oklepajočem programu z uvodnim in zaključnim Bachom, vmes pa je bil dvakrat Eugène Ysaÿe.
Sonate in partite za solo violino je Johan Sebastian Bach (1685-1750) verjetno dokončal leta 1720, med glasbenim delovanjem na dvoru v Köthnu. Avtograf z dvoumnim pripisom »sei solo a violino senza basso accompagnato« (namesto pravilnega »sei soli« oziroma šest solističnih skladb) je marsikoga napeljal k interpretaciji, da gre tudi za trditev: sei solo – sam si. Glasba za violino brez spremljave je bila v Bachovem času namreč redkost: violina je v baroku pogosteje nastopala kot protagonistka solističnega koncerta ali dela s spremljevalnim akordskim glasbilom. (Iz programa Lovrenca Rogelja).
Bach je prve glasbene korake delal tudi ob violini, saj je bil njegov oče Johann Ambrosius Bach višji dvorni muzikant in violinist. Pri sedemnajstih se je Johann Sebastian zaposlil kot violinist v Weimarju, kjer je med drugim slišal violinske partite dresdenskega virtuoza Johanna Paula von Westhoffa. Po vrnitvi v Weimar, kjer se je zaposlil kot dvorni organist, je napisal več instrumentalnih del, ki kažejo na njegovo rastoče zanimanje za violinski idiom. (Iz programa)
Posebnost zbirke Sonat in partit je izrazita razpetost med kontrapunktično zgoščenostjo sonat in plesno svobodnostjo partit.
Sonata št. 1 v g-molu sledi obliki cerkvene sonate: nizkozvenečemu Adagiu in virtuozni Fugi sledita Siciliana in zaključni Presto.
Partita št. 2 v d-molu kulminira v sklepni Ciaconi, ki traja kar petnajst minut in je danes svojevrstni ritual za slehernega koncertnega violinista.
(Iz programa)
Uvod v recital je predstavljala Sonata za solo violino št. 1 v g-molu, BWV 1001 Johanna Sebastiana Bacha: I. Adagio, II. Fuga (Allegro), III. Siciliana, IV. Presto.
Takoj smo opazili posebno lego ali lokacijo nastopa violinistke Elene Denisove na odru Križevniške cerkve. Ni izbrala položaja na sredini odra, niti na njegovem ospredju, ampak se je pomaknila bolj nazaj in na levo, nekako ob rob osrednjega ali glavnega oltarja (sicer so v cerkvi trije enakovredni). Sama je preizkusila, kako se sliši in kakšen položaj bo najboljši za tehnično zelo zahtevne izvedbe, polifonijo, pogoste dvojemke, spremembo dinamike… Na prvi pogled se je sicer zdelo malo čudno, ker smo navajeni na koncertno sredino, monumentalnost, dominacijo na odrskem prostoru.
Tu pa nehote nastane vprašanje, ali poslušalec ve, zakaj je violinistka igrala bolj v kotu ? In ne lepo na sredini, kot vsi drugi ? Bolj sluti kot ve, malo pa se čudi, ker je solistka šla bolj v kot, a smo jo vseeno dobro videli; njeno bogato gestikulacijo, gibanje, premikanje telesa, na posameznih odsekih še nog, čeprav so bile skrite pod dolgo obleko. Vse je delovalo precej skrivnostno.
Uvod z Bachom je vedno težak, še posebej ko veš, kaj vse te še čaka in boš ves program odigral brez pavze. Potrebna je posebna koncentracija, volja in moč, psihološka priprava, ker je vse odvisno le od samega sebe, tako rekoč popolnosti ure, poldruge ure nenehnega izjemno zahtevnega igranja.
Tu se je čisto na začetku še opazila violinistkina koncertantska zadrega, priprava za vstop v prostor štirih izjemnih skladb, za katere izvedbo bo potreben ogromen napor. Zato tako malo violinistov igra tak pogram, še posebej pa v omenjeni kombinaciji. Solo Bacha je na Ljubljana Festivalu igral v Narodni galeriji Shlomo Mintz pred več kot tridesetimi leti. Je pa Bach priljubljen kot solistov dodatek na kakšnem koncertu z orkestrom, a seveda le en izbran stavek.
Solo recital je nedvomno karakterni, osebnostni, karierni višek, najzahtevnejši izpit pred samim seboj. Zrelost, ki ne trpi slabše okolice, a je že tako, da je večina skladb drugačnih. Sta omenjena skladatelja za glasbene soliste egoiste ? Tvegaš največ v karieri in daruješ vse sam.
Solistka se je v nadaljevanju takoj izkazala z vsem, kar odlikuje le izjemne soliste. Tu gre za spoj analize in sinteze dela, smisel za celovitost doživljanja, podajanja, izraza, obvladovanja visokih tehničnih zahtev, v počasnih delih že skoraj meditacija, refleksija, moderno bi se reklo filozofija. Dialog, ki ne povzdigne samo Bacha, ampak naredi velikega tudi solista.
“Zbirka je dolgo po Bachovi smrti živela v senci njegove glasbe za orgle in čembalo. Robert Schumann in Felix Mendelssohn Bartholdy sta poskušala zbirko celo oplemenititi s klavirsko spremljavo, kar priča o zgodovinski nerazumljenosti teh Bachovih del kot samostojnih celot za solistično violino. Šele ob koncu 19. stoletja jih je v koncertni repertoar začel vračati sloviti violinist Joseph Joachim.
Danes so Sonate in partite eno osrednjih poglavij violinske literature. Tehnika pisanja, s katero je Bach pletel polifonijo z enim samim glasbilom s štirimi strunami, namreč zahteva pravega violinskega virtuoza. Izvajalec mora posamezne akordske tone izpostavljati in medsebojno razlikovati prek barve, upogibanja loka in prstne tehnike, da bi vsak glas lahko zaživel kar najbolj neodvisno. Kjer posameznemu glasu v partituri zmanjka ton ali se zazdi, da se je linija za hip pretrgala, Bach računa na poslušalca, da bo manjkajoče dopolnil z glasbeno domišljijo. S Sonatami in partitami je Bach tako postavil spomenik violini, kompozicijski tehniki za to glasbilo in njenim idiomatskim zmožnostim, ki ne pomenijo le izziva za vsakokratnega izvajalca, temveč so tudi pravcati učbenik mojstrstva polifonije, h kateremu so se odtlej redno vračale nove in nove skladateljske generacije.” (Iz programa).
“Med tistimi, na katere so Bachove Sonate in partite pustile poseben vtis, je bil tudi Eugène Ysaÿe (1858-1931), belgijski violinist, skladatelj in pedagog. Ysaÿe velja za enega najvplivnejših glasbenikov s prehoda iz 19. v 20. stoletje. Že kot otrok je pokazal izjemno nadarjenost, ki jo je najprej izoblikoval pod očetovim vodstvom, nato pa na konservatoriju v rojstnem Liegeu in Bruslju,kjer je violinsko igro pozneje tudi poučeval. Vzporedno s pedagoškim delom je intenzivno koncertiral, dirigiral in sodeloval s pomembnimi francoskimi skladatelji, denimo s Césarjem Franckom, Camillom Saint-Saënsom, Claudom Debussyjem in Amédéejem Ernestom Chaussonom.
Leta 1924, torej pri zrelih petinšestdesetih, je na mah napisal cikel šestih Sonat za solo violino, op. 27, med drugim prav po navdihu Bachovih Sonat in partit za solo violino, ki jih je le malo pred tem slišal v izvedbi Josepha Szigetija. Sonate je posvetil šestim sodobnikom in glasbenim prijateljem. Vsaka naj bi bila portret specifične glasbene osebnosti, a hkrati tudi osebna refleksija o šoli, tradiciji in prihodnosti violinske igre. Sonata št. 1 v g-molu je posvečena prav Szigetiju in se jasno opira na baročne obrazce – vsebuje denimo fugo –, a jih podvrže sočasni skladateljski logiki. Večglasje prepleta s kontrastnimi tehničnimi efekti, zvočno teksturo pa gradi v hitrih menjavah loka in položajev leve roke. V štirih stavkih se izrisuje slogovno heterogen svet, ki z odliko združuje občutek za oblikovno gradnjo ter instrumentalno virtuozno govorico poznega romantizma.” (Iz programa).
“Najbolj znana izmed vseh šestih pa je Sonata št. 3 v d-molu op. 27 z naslovom »Balada«, ki je posvečena Georgu Enescuju. V enem samem stavku, razdeljenem v dve kontrastni sekciji, Ysaÿe doseže dramsko gostoto, s katero bi se običajno srečali v »polnem« štiristavčnem ciklu. V uvodu se vrstijo ekspresivni vzkliki, skoki in razširjeni intervali, v drugem delu pa skladatelj z vajeti spusti domišljijo violinskega virtuoza: hitro menjavanje figur, trozvoki, fugato, ekspresivne pasaže in poudarjeno kontrastiranje fraz ustvarjajo vtis širokega, skoraj orkestralnega razpona.”
“Nocojšnji spored je zgrajen na osnovi dveh bližnjih tonalitet – gmola in d-mola –, ki v dialog spravlja skladatelja, katerih dela za solo violino gotovo pripadajo popolnoma različnima zgodovinskima obdobjema, a izhajajo iz podobnega interesa za raziskovanje zmožnosti solistične violine. Uvodni Bachova Sonata št. 1 v g-molu in Ysaÿejeva Sonata št. 1, obe v g-molu, denimo ponujata primerjalni vpogled v violinsko fugo, njene retorične geste in tehnične rešitve. Drugi del pa oba skladatelja razkaže v polju manj stroge, ponekod že skorajda fantazijske oblike: Ysaÿejeva »Balada« je apoteoza violinske virtuoznosti, Bachova sklepna Ciacona pa v 64 variacijah pokaže, česa vsega je Bach zmožen v svobodnem nizanju rešitev za eno samo skladateljsko zamisel.” (Iz programa).
Darko Brlek in Elena Denisova
Občudovali smo prehod solistke Elene Denisove, ki je še bolj kot pri Bachu morala, čeprav le v dveh stavkih Balade: I. Lento molto sostenuto in II. Allegro in tempo giusto e con bravura koncertno preskočiti v drugačen stil in tehnično še zahtevnejši izraz. Hkrati pa se soočiti s posvetili violinistom, s katerimi se sama lahko primerja le zgodovinsko in globoko v sebi doživlja finese primerjav, a se z velikimi imeni ne sme obremenjavati, kvečjemu si prizadevati biti še boljša, antološka. V Allegru je igrala izjemno, čisto, perfektno.
Kako velik in znan je Bach v resnici ali za primerjavo, je pomenilo njeno takojšnje nadajevanje s še eno Ysaÿejevo Sonata za solo violino št. 1 v g-molu, op. 27: I. Grave, II. Fugato, III. Allegretto poco scherzoso IV. Finale: Con brio. Spet smo občudovali še daljšo in tehnično še zahtevnejšo sonato, ki pa je predstavljala jedro programa, medtem ko je za konec morala priti na vrsto še Bachova slavna Partita za solo violino št. 2 v d-molu, BWV 1004 v kar petih stavkih: I. Alemanda, II. Kuranta, III. Sarabanda,, IV. Žiga, V. Ciacona.
Spet smo lahko le občudovali, s kakšno koncentracijo in intepretacijsko svežino se je lotila tako dolgega in kompleksnega dela. Kontrastnost, izjemna tehnična zahtevnost, melodičnost, meditativnost, lahko bi rekli sodobnost, ki interpretu ponuja veliko svobode, seveda če v celoti obvlada izvajalski koncept, njegovo širino, lepoto barve violine, dialog z barokom, ki je hkrati povezan z ambientom Križevniške cerkve, njenimi tremimi oltarji in prekrasnimi slikami, ki bi morale biti, seveda restavrirane, na sedanji razstavi baroka v Narodni galeriji.
Sijajna violinistka Elina Denisova si je na koncu recitala tako rekoč brez sekunde, kaj šele minute pavze, oddahnila in bila hkrati sama s sabo vidno zadovoljna. Tako kot mi, ki smo ji bili nadvse hvaležni, da nam je prinesla tak ali svoj program, s katerim je obogatila 73. Ljubljana Festival.
Marijan Zlobec