73. Ljubljana Festival je med komorne koncerte uvrstil redko spremembo s pomenljivim naslovom Balkan & Brazilian Resonances. S tem je nakazal odprtost za različnost glasbenih zvrsti, stilov, kultur, izvedb, zasedb in posledično seveda občinstva.
Koncert v Križevniški cerkvi, vse fotografije Marijan Zlobec
Kot je razvidno iz koncertnega programa Metke Sulič, sta violinist Bojan Cvetrežnik in pianist David Gordon za nastope v Angliji in Walesu leta 2021 in 2023 pripravila »crossover« spored, v katerem se balkanski in brazilski vplivi prepletajo s klasično glasbo in drugimi zvrstmi.
Za nastop na 73. Ljubljana Festivalu pa sta program oplemenitila še z deli slovenskih avtorjev in tradicionalno ljudsko glasbeno dediščino Romunije, Transilvanij, Bosne in Srbije.
Cvetrežnikov delež prinaša glasbena raziskovanja in bogato poznavanje evropskih tradicionalnih violinističnih jezikov s poudarkom na glasbi balkanskega prostora ter dve avtorski skladbi (Three More at Four in Irish Rondo), Gordonov pa vključuje poglobljeno izkušnjo v različnih glasbenih slogih, od jazza do stare glasbe pa tudi eno njegovo izvirno delo, September Moon. (Iz programa).
Na odru Križevniške cerkve sta se v posebnem glasbenem večeru predstavila dva prav tako posebna glasbenika. Bojana Cvetrežnika že dolgo poznamo, a je vendarle bolj skrivnosten, ko začneš iskati podrobnosti iz njegove biografije. In z odra in njegovih ust slišiš, da je obe svoji kompoziciji, ki ju je ob spremljavi klavirja izvedel, napisal že zdavnaj, pred kaki dvajsetimi leti, ko je še skladal, danes pa ne več, ker je usmerjen drugam in se ukvarja z vzgojnim pedagoškim poslanstvom.
No, po slišanem, bi mu bolj pristajalo, ko bi s komponiranjem nadaljeval in potemtakem izvajal samega sebe, seveda v kombinacijah, kot bi si jih zaželel. Na primer kot z zasedbo na koncertu v Križankah.
Cvetrežnikovo povabilo slovitemu pianistu Davidu Gordonu in mladi, zelo nadarjeni violinistki Barji Drnovšek, s končanim magistrskim študijem pri Gorjanu Košuti, kaže na premišljeno odločitev.
Barja Drnovšek, glasbenica, učiteljica in skladateljica, poleg violine, ki je njeno prvo glasbilo, igra še violo in kontrabas. Študij je zaključila na Koroškem deželnem konservatoriju v Celovcu, magistrirala pa na Akademiji za glasbo v Ljubljani. Čeprav je v osnovi klasično izobražena, pa jo je navdušenje nad ljudsko glasbo popeljalo v zasedbe, kot so Terrafolk, Simbolični orkester, Ida & Other Bears, Grad gori! in Kvintet Kate Young. Poučuje in vodi delavnice v okviru Društva za ENO glasbo ter projektov Godalkanje in Fiddlers on the Move (Belgija). Leta 2024 je sodelovala pri ustanovitvi delovne skupine folk ESTA. Snema tudi glasbo za filme, risanke in pop umetnike. Sodeluje v gledaliških in lutkovnih produkcijah. Sodelovala je tudi z romskimi skupnostmi v Srbiji in Romuniji, kar je poglobilo njeno razumevanje ljudske tradicije.
Na koncertu pa se je takoj pokazalo, da je Cvetrežniku uspelo v Angliji odkriti in spoznati pianista, čembalista, jazz pianista in skladatelja Davida Gordona, ki se je po študiju matematike v Bristolu posvetil glasbi.
Gostoval je po vsem svetu z raznimi skupinami, vključno s cigansko-tango zasedbo Zum, baročnim orkestrom The English Concert, jazz skupino Trio David Gordon in zasedbo za staro glasbo Respectable Groove.
Nastopal je z vrhunskimi violinisti, kot so Andrew Manze, Nigel Kennedy in Christian Tetzlaff. Kot solist in dirigent je sodeloval tako z Londonskim kot tudi z Norveškim komornim orkestrom. V zadnjem času se posveča izdaji novega, sedmega albuma Pachyderm s svojim triom, piše in aranžira za Filharmonični orkester iz Helsinkov in v njem igra ter komponira cikel štirih violinskih koncertov za Davida Le Paga.
Nedavno je premierno izvedel JazzPsalms for Peace, duhovno delo za jazz ansambel, zbor in solistko Jacqui Dankworth, in vodi nov improvizacijski orkester High Wire Baroque. Kot smo videli na koncertu, je spreten tudi v klavirski improvizaciji.
Čeprav je bil program natisnjen, pa je Barja Drnovšek po peti skladbi ugotovila, da igrajo nekaj drugega, kot piše oziroma da je vrstni red precej pomešan.
Tako smo imeli kar na petih zadnjih koncertih preslabo pripravljen program, ali pa so nastopajoči sami igrali nekaj drugega in to opazili šele sredi koncerta ?
Koncertni spored je resda odprla Siciliana v Es-duru pianistke, pevke in skladateljice Marie Theresie von Paradis (1759–1824), ki je bila slepa, kar pa je ni odvrnilo od glasbe. Prijateljevala je s Salierijem, Mozartom in Haydnom. Po Evropi je nastopala na turnejah in igrala za Marijo Antoaneto v Franciji, Jurija III. v Veliki Britaniji ter cesarico Marijo Terezijo na Dunaju, kjer je von Paradis živela. Čeprav je imela obsežen opus, je danes najbolj znana po Siciliani, ki pa nima povsem potrjenega avtorstva, saj se predvideva, da jo je napisal Samuel Dushkin (1891–1976). Kljub temu to nežno miniaturko mirnega in svetlega značaja s subtilno in prelepo melodijo pripisujejo njej. Harmonski slog je v romantičnem idiomu s klasicistično govorico. (Iz programa).
Koncert sta začela Bojan Cvetrežnik in David Gordon, spevno, melodično, tradicionalistično, a se je takoj slišalo odlično klavirsko spremljavo, ki je za občinstvo, ki bolj ali pozna samo Cvetrežnika, bila pozitivno presenečenje.
Po uvodu v duhu klasične glasbe je sledila fuzija skladb Katelina in Let‘s do it all night long. Pod prvo je podpisan Danijel Černe, kitarist, kreativni vodja in ustanovitelj skupine Terra Mystica ter soustanovitelj in član skupine Terrafolk, pod drugo pa Klemen Bračko, akademski glasbenik, violinist, violist, skladatelj in pedagog, ki je igral v zasedbah Terrafolk, Brencl banda in Godalika.
Je koncertni mojster in solist Simboličnega orkestra ter učitelj na Godalkanju. Počniva to vso noč ali Let‘s do it all night long je objavljena na albumu Ledena trgatev (2011) skupine Terrafolk. (Iz programa).
Ponovno smo poslušali odličen dialog med violinistom in pianistom, ki je, čeprav slovensko glasbo manj pozna, takoj ujel njenega duha in izpovednosti, tako da je bil končni efekt zelo dober. Še bolj pa, ko je Cvetrežnik pokazal na oba skladatelja v prvi vrsti in sta bila deležna ovacij.
Cidade Lagoa je brazilska samba de breque, posebna oblika sambe, ki izvira iz Ria de Janeira in za katero so značilni premori ob govorjeni besedi, običajno šaljivih dovtipov. Avtorja dela sta Cícero Nunes in Sebastião Fonseca. Cidade Lagoa je znana po duhovitem in satiričnem besedilu, ki opisuje poplave v Riu de Janeiru ter življenje v mestu ob zalivu Guanabara. (Iz programa)
Verjetno je bolj znana verzija s petjem, pa tudi z brazilsko inštrumentalno spremljavo, a se je tudi v verziji za violino in klavir pokazala v svojem brazilskem melosu in duhu. Bolj na kratko.
Tu se je začelo komplicirati. Namesto objavljene Hora lui Mihalea Iona Petra Stoicana, romunskega violinista, romskih korenin, smo poslušali skladbo Ternura, skladatelja K-Ximbinho ali Sebastiãa de Barrosa. Bil je skladatelj, aranžer, klarinetist in saksofonist iz Ria de Janeira. Ternura pa je njegova znana skladba in v prevodu pomeni nežnost, ljubkost.
Tako smo imeli na odru povezani dve brazilski skladbi. Ternura je bolj znana v izvedbi klarineta in kitare ter tolkalca. Violinist in pianist sta jo izvedla v tipično počasnem tempu, občuteno, spevno, z več violinistovimi okraski. Kdo je pripravil izvedeno priredbo, ni bilo objavljeno.
Sledila je ljudska glasbena tradicija Srbije z znanim kolom Svilen konac, kar bi pomenilo svilena nit, ki jo je pripravil Bojan Cvetrežnik. Na odru se jima je pridružila Barja Drnovšek in takoj pokazala svojo odličnost.
Naslednja skladba na koncertu je bila Incalcita Anatola Ştefăneţa, zaslužnega umetnika Republike Moldavije, umetniškega vodje etno-jazz festivala v Moldaviji, vodje in ustanovitelja skupine Trigon ter folklorne zasedbe Ştefăneţ. Romunska beseda încâlcita pomeni zmedeno, nejasno. V ljudski glasbi je to skladba, s katero so glasbeniki namerno zavajali poslušalce in plesalce, saj uvodoma igrajo v tričetrtinskem taktu in dajejo vtis, da gre za valček, nato pa nenadoma preidejo v štiričetrtinski takt, s čimer zmedejo plesalce. Încâlcita v Moldaviji je ples, ki zahteva gibčnost, koraki so hitri, majhni in natančni z dodanimi prečnimi gibi naprej in nazaj. Izvajajo se na prstih ali peti, v sinkopiranem ritmu. (Iz programa).
Šele sedaj je sledila Hora lui Mihalea ali Mihaleovo kolo Iona Petra Stoicana, romunskega skladatelja in violinista romskih korenin. Hora je tradicionalni romunski ples, brez katerega si ni mogoče predstavljati poroke v Romuniji. Je v obliki kola, pogosto v tričetrtinskem ali sedemosminskem taktu. (Iz programa).
Izvedba je bila tipična, ritmična, razgibana, plesna, a ne ravno v kakšnem poročnem, bolj vznesenem vzdušju.
Sledila je ljudska iz Bosne. Šehidski rastanak je sevdalinka, bosanska muslimanska ljubezenska pesem, žalostinka, ki izraža močna melanholična čustva tako v glasbi s počasnejšim ritmom, značilnimi melodičnimi melizmi in patosom kot tudi v besedilih. (Iz programa).
Šehidski rastanak je nekaj žalostnega, a bi morali poznati vsebino same pesmi.
Skladatelj in pianist večera David Gordon je za samopredstavitev izbral skladbo September Moon. Nastopila je violinistka Barja Drnovšek z doživeto interpretacijo, ki jo je dopolnjeval sam skladatelj. Pomislil sem, da ima gost še kaj ustvarjenega, kar bi bilo vredno slišati. Pianist je igral precej sam, zdelo pa se je, da malo tudi improvizira.
Bojan Cvetrežnik je za koncert izbral dve svoji stari skladbi: Three More at Four in Irish Rondo. Pokazal se je violinistov skladateljski temperament in okus. Sam je z odra povedal, da že kakih petnajst let ne komponira več, skladbi pa da sta stari dvajset let. Pozna se, ne starost, ampak spontanost, doživetje, utrip, karakter. V prvi skladbi začne klavir sam, bolj počasno in meditativno, odlično, potem vstane in s prstom zaigra nekaj taktov na strune, zelo prepričljivo. Druga je kajpada bolj konkretno irsko vplivna, poudarja vzdušje kakšnega puba; kdor je bil kdaj tam, se bo samo čudil, kako so oni sproščeni in spontani, mi pa v gostilnah ne poznamo več niti ubranega petja, celo pevski bori ne pojejo več, ali poredko in pozno zvečer. Veliko je bilo improvizacije, violina igra tudi pizzicato. Ujemanje je bilo zgledno in sta oba povsem prepričala.
V zadnjem delu koncerta sta sledili še dve ljudski pesmi: prva je bila iz Transilvanije Azil ii nunta mea maicuta; je poročna, nekoliko nostalgična, saj govori o odhodu od doma in je zelo priljubljena, druga, Hora in La, pa je kolo in je nekoliko hitrejša v ritmu, nepogrešljiva skladba na porokah in drugih slavjih v Romuniji in Moldaviji. (Iz programa).
Cvetrežnikov poseg na širši Balkan je po svoje skrivnosten, zanj osebno mikaven, izzivalen, morda manjka še kaj slovenskega, ljudskega, za nas lažje preverljivega in kot test izbora ter okusa nastopajočih. Dela je še veliko.
Za dodatek smo spet slišali nekaj balkanskega; potpuri menda kar petih različnih srbskih kol, po vzoru izvajanj violinista Aleksandra Šišića (1937 – 2007). Logično je, da je nastop po svoji dinamiki in hitrosti naraščal in s svojim razkošnim zvočnim koncem takoj izzval skandirajoče aplavze in ovacije.
Marijan Zlobec